Nicolasa Hermana so v času tridesetletne vojne v 17. stoletju ujeli Nemci. Obtožili so ga vohunjenja in ga obsodili na vislice. On pa je svojim krvnikom mirno izjavil, da se smrti ne boji, ker je njegova vest čista. Bil je tako prepričljiv, da so mu verjeli in ga izpustili. Herman je čez nekaj let vstopil v red bosonogih karmeličanov v Parizu, kjer je dobil meniško ime brat Lovrenc od Vstajenja. Kmalu po njegovi smrti so njegovi sodobniki zbrali njegove misli v knjigi, ki zaradi predanosti in zaupanja, navdihujejo še tri stoletja pozneje. Tudi Robert Prevost, zdajšnji papež Leon XIV. je rekel, da je to knjiga, ki ga je življenjsko zaznamovala. Besede meniha, ki je bil samostanski kuhar in čevljar, nagovarjajo tudi nekrščanske kroge. Zakaj raste zanimanje za to knjigo, ki je z naslovom Življenje v božji navzočnosti nedavno izšla v ponatisu s papeževim predgovorom pri založbi Salve?