Branko Cestnik je eden redkih pisateljev med duhovniki, vsekakor pa eden zelo redkih duhovnikov med pisatelji.

Piše svoj drugi roman (za prvega je bil nominiran za Kresnika), ob tem pa svojo ustvarjalnost sprošča še na mnogih drugih področjih. Je župnik na Frankolovem, v zadnjih desetletjih je tudi na nacionalni ravni pustil močno sled pri delu z mladimi, piše kolumne, je tudi urednik in gostuje v različnih medijih.

Pri njem cenim predvsem dve lastnosti: široko razgledanost, zaradi katere so njegova mnenja dragocena na zelo raznolikih področjih. In pa dialoško širino – zdi se mi, da ni blizu le meni ampak zelo raznolikim ljudem. Kljub temu, da svoje mnenje pogosto jasno izrazi, to naredi na način, ki dopušča tudi drugačna mnenja drugih in jih vabi v dialog.

To pa je v teh časih skrajno pomembna in redka lastnost.