Moj tokratni gost je Miro Šlibar, 74-letni duhovnik v ljubljanski nadškofiji, ki ga med vsemi slovenskimi duhovniki verjetno največ ljudi povezuje z delom v bolnišnicah in spremljanjem bolnih.

Bil je prvi župnik v ljubljanski bolniški župniji, ki je nastala v 80-ih letih prejšnjega stoletja, torej še v Jugoslaviji. In kljub temu, da te vloge že več let ne opravlja več, se bolnim še vedno posveča na druge načine.

Čutiti je, da bolni enostavno prežemajo njegovo življenje.

Prvega srečanja z Mirom se še vedno dobro spominjam tudi po 30 letih. Kot gost je obiskal mladinsko skupino, ki sem jo obiskoval tudi sam in že od takrat mi v spominu ostaja njegov odprti in sprejemajoči značaj.

Sledilo je le še nekaj krajših srečanj, ne veliko in nikoli ena na ena. A vedno je bil to isti, mirni Miro, ob katerem je bilo prijetno biti.

Po temle pogovoru vem še jasneje. Miro je tisti, ki zna enostavno biti poleg, biti ob človeku, slišati ga, začutiti ga. V tem je res neverjeten. To sporoča s telesno držo, s tonom glasu, predvsem pa tudi takrat, ko obmolkne in da prostor tišini.

Še obvestilo: če tole epizodo poslušate pred 9. januarjem 2025 in če vas zanima delo na Socialni akademiji, pokukajte na našo spletno stran in si oglejte razpisa za dve delovni mesti, ki ju iščemo. Iščemo namreč mladinskega in skupnostnega delavca ter nekoga, ki bi z nami delal na področju medijev in promocije.