Tokrat nekaj posebnega – epizoda z mojim očetom, Janezom Cepinom.

Rodil se je med drugo svetovno vojno in že takoj ostal brezočeta. Odraščal je v Žireh, že za srednjo šolo pa je odpotoval v Ljubljano. Izšolal se je za gimnazijskega učitelja fizike, a kot boste slišali v epizodi, je ta poklic kmalu opustil. Kot eden prvih se je podal v svet računalništva, ki pa je bil, kot boste prav tako slišali, zelo drugačen od današnjega.

Očijeva zgodba ni toliko zgodba o prisluškovanju Božjemu klicu. O Bogu in takšnih stvareh se doma nismo nikoli prav veliko pogovarjali.

Je pa vsekakor to zgodba o edinstvenem prispevku k boljšemu svetu, ki ga je oči udejanjal na področju računalništva. Naj to ilustriram samo s prigodo, ki naj bi se zgodila še pred mojim rojstvom, torej v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja: ko je oči kot eden prvih, če ne celo prvi v takratni Jugoslaviji, prišel na občino, da bi odprl obrt s področja računalništva (podjetja takrat še ni bilo mogoče odpreti), naj bi mu tam rekli: »Tovariš, a vi mene zaje* …?«