Čeprav imajo vedenjske težave otroci iz prav vseh družbenih slojev, imajo otroci, ki živijo v socialno – ekonomsko depriviligiranih družinah, so bili izpostavljeni zlorabam ali pa so imeli nekoliko nižje umske sposobnosti in težave s samoobvladovanjem, mnogo večje možnosti za številne težave in stiske v odraslosti. To dokazuje tudi novozelandska študija, ki poteka že skoraj 45 let in dokazuje, da spregledani otroci, ki jim nihče ustrezno ne pomaga, v odraslosti postanejo tudi veliko (finančno) breme družbe. Ti dokazi bi nas morali močno skrbeti tudi zato, ker je psihološka in psihiatrična pomoč pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh ne dobijo.