Pred najmnožičnejšim slovenskim športnim in navijaškim praznikom nas bo zanimalo, zakaj skoraj s pomilovanjem gledamo na tiste, ki ob takih priložnostih ne pijejo alkohola, in zakaj se nam veseli dogodki nasploh zdijo popolni le, če so dopolnjeni s kozarcem, džojntom, črtico ali kakšno sorodno popestritvijo? Je to posledica ukoreninjene tradicije, narodnega značaja ali česa tretjega? In kaj narediti, da se bodo (vsaj) mlajše generacije znale zabavati brez škodljivih substanc?

"Pogosto slišim, saj kozarec rdečega vina pri kosilu je zdravo. Ne, priporočljivo je nič!"

Skozi stoletja v naši družbi nerazdružljivo povezujemo alkohol in veselje, zato se zdi, da si drugega brez drugega ne znamo predstavljati. Pitje alkohola je pri nas zgodovinsko in kulturološko pogojeno. Že v himni opevamo vince ter omotično in prijetno stanje, ki ga dosežemo s pitjem, pravi Mirjana Frankovič, psihoterapevtka, ki se ukvarja tudi s transakcijsko analizo in s svojim znanjem, ki ga zdaj nadgrajuje še z doktorskim študijem, pomaga tudi ljudem z raznvrstnimi zasvojenostmi.

Čeprav imamo res veliko akciji na temo brez alkohola; taka je tudi akcija 40 dni brez alkohola, ki poteka ravno v času, ko se v Planici dogaja športni praznik, ki naj bi bil dogodek zdravega načina življenja, pa psihoterapevtka Mirjana Frankovič pravi:

“Zelo velikokrat ljudje pomislijo, grem v Planico. Uf, kako se ga bom nabasal. Ker žal pač to poistovetijo s fajn se imeti.”

Zasvojenosti imajo pogosto skupne vzorce in osnove. Za alkohol pa se odločamo zato, ker je zelo dostopen in družbeno sprejemljiv. Imamo celo skupino ljudi, ki se hvalijo s tem, kako zelo so bili pijani in kaj vse so takrat počeli.

Kot pravi Mirjana Frankovič, se moramo vprašati, ali gremo v Planico pit ali navijat za športnike:

“Če gremo gledat športnike, je to težko početi s kozarcem, steklenico ali po tem, ko smo že vse to izpraznili. Takrat že zelo malo vidimo. Če je stvar samo v tem, da se gremo napijat, pa je nepomembno, ali smo tam ali kje drugje.”