Avtor se sprašuje, kaj nam želijo sporočiti slovenski časnikarji, ki se anonimno lotevajo tudi Katoliške cerkve. Zaveda se, da so nepodpisana pisma vedno obstajala, niso novost ne v javnem ne v cerkvenem življenju in opozarja, da se moramo bralci nenehno spraševati, kaj je glavni namen tako zasoljenih besedil.