V svojem razmišljanju se je avtor Jože Bartolj zazrl na minulo leto in ob doživetem razmišljal o vrednotenju vsega, kar doživljamo.

Avtor v besedilu razmišlja o vplivu naglice in instantne kulture na doživljanje narave, medosebnih odnosov in vzgoje. Vse omenjeno in še marsikaj drugega v življenju terja postopnost in čas. Opominja, da je resničnost kompleksna, zgodovina pa mešanica lepote in bolečine, kar kliče k potrpežljivosti in zavedanju, da na največje stvari v življenju – rojstvo, ljubezen in odrešenje – ne moremo vplivati sami. Adventno pričakovanje ni pasivno čakanje, ampak aktiven proces priprave srca za sprejemanje nečesa globljega in lepšega. Ključno vprašanje tega časa ostaja: Koga pričakujem in ali sem Nanj res pripravljen?

Mogoče je prav začetek adventnega časa lahko spodbuda, da si začnemo bolj prizadevati za mir, predvsem v okolju, kjer živimo: doma, s sodelavci, v našem kraju. Čeprav se včasih zdi, kot da živimo v nekem mehurčku, v katerem se nam ne more zgoditi ničesar, se to lahko hitro razblini.

»Največje bogastvo so ljudje.« Tako večkrat slišimo, ko gre za vprašanje, kaj je najpomembnejši del neke ustanove in temu se pridružujem tudi sam, ko me ob 30. obletnici Radia Ognjišče sprašujejo, na kaj sem najbolj ponosen. Brez zadržkov in brez lažne preračunljivosti rečem, na sodelavce!

Tako je svoje razmišljanje začel odgovorni urednik Radia Ognjišče Tadej Sadar. Celotni komentar si lahko preberete tudi na spletnih straneh radia.

Ki navsezadnje to ni bil. Politika, ki je načeloma zavezana pogovarjanju, dogovarjanju, usklajevanju, je bila navsezadnje kaznovana, ker je to počela. Saj veste, na kaj to leti. Na referendum o ...

Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.

Veste, kaj pomeni, če rečemo, da je nekdo kot Fructalov sok? Poln je samega sebe, s samopodobo nima težav. Jure Sešek v komentarju razmišlja, da ljudem dandanašnji ni več nerodno. razmišlja o resničnem in navideznem svetu, premierju in njegovih podanikih. Čisto malo ga skrbi, nerodno mu pa ni …

O umetni inteligenci je bilo prelitega že precej črnila, o njej se ukvarjajo na vseh področjih in spektrih življenja in človeštva. Ne bom se spuščal v to, koliko dobrega in koliko slabega prinaša, me je pa k tokratnemu razmišljanju spodbudilo vprašanje, ki smo si ga mimogrede zastavili ob priliki v neki družbi, ali se umetni inteligenci, ko odgovori na tvoje vprašanje ali reši težavo, tudi zahvališ ...

Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začel Rok Mihevc. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …

Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.