Naš pogled

Kako je kaj z našim domoljubjem? Koliko nam Slovenija pomeni, kako gledamo na zastavo, se nam kdaj zarosijo oči, ko vidimo Triglav? Ali naši vnuki še znajo zapeti kakšno staro ljudsko pesem?

Razmislek o pomenu krščanskega upanja, ki ni le beseda, ampak konkretno dejanje, kot je bilo petdnevno kolesarsko romanje iz Slovenije v poljsko Čenstohovo. Romanje je bilo sad skupne odločitve, priprav, napora, molitve in medsebojne povezanosti. Evropa danes ne potrebuje le gospodarske in politične povezanosti, temveč mora ponovno odkriti svoje krščanske korenine, ki so navdihovale njene ustanovitelje. V času vojn, delitev in izgube vrednot je potreba po miru, odpuščanju in odgovornem voditeljstvu še posebej velika. Avtor zaključuje z zgledom športnikov Erlinga Haalanda in Tadeja Pogačarja, ki kljub svetovni slavi ostajata skromna, delavna in timsko usmerjena. Tako kot kolesarji upanja opominjata, da največje stvari nastanejo v sodelovanju. Sporočilo je jasno: upanje ni beg iz resničnosti, ampak pogumen in dejaven vstop vanjo.

Med mladimi, tudi v moji generaciji, pogosto slišim angleško frazo You do you. V prevodu to pomeni nekaj podobnega kot dokler se mene ne tiče, počni, kar želiš. Toda, ker živimo v skupnosti, se mi zdi takšno razmišljanje precej kratkovidno. Nihče od nas ne živi sam zase. Smo vpeti v čas in prostor, s tem pa tudi v družbo, ki jo gradimo in tako naša dejanja vplivajo na druge. Danes v javnem življenju velikokrat slišimo, da ne smemo obsojati.

Saj veste – tega, kar ima človek pred nosom celo svoje življenje, se ponavadi ne zaveda. Ker je samoumevno. Ker je nekaj vsakdanjega. Letos spomladi sem si za službeno uporabo na telefon prenesla znamenito apikacijo Tik tok. Na njej pa tisoč in en filmček tega in onega tujca, ki je prvič v Sloveniji.. Da je to najlepša država na svetu. Da je podcenjena. Premalo znana. Da je skriti dragulj Evrope! Celo sveta!

Naše radijske počitnice so z leti razvile svoj karakter, ki se razlikuje od navadnega turističnega potovanja, pa naj bo to še tako atraktivno. Naše počitnice so – bogato Srečanje.

»Mnogo našega dela bo lahko nadomestila umetna inteligenca, osebnih pričevanj pa ne,« mi je nedavno nekdo dejal v pogovoru. Zamislila sem se: res si bo lahko umetna inteligenca osebne zgodbe izmislila, vendar pristnega osebnega stika, ki je bistveno za pričevanje, ne bo mogla nadomestiti. Nedavno je na njene pasti v svoji prvi okrožnici opozoril papež Leon XIV.

“…predstavitve ministrskih kandidatov vse po vrsti kažejo, da oblast prevzemajo umirjeni, trezni in sposobni ljudje, ki vedo kaj hočejo, ki vedo, kaj so prioritete in ki zares želijo delati za dobro nas vseh, za dobro naše dežele Slovenije.”

Sestavljanje nove slovenske vlade po zadnjih parlamentarnih volitvah je pokazalo marsikaj. Predvsem pa to, da je v politiki še vedno mogoče povezovati. Da je mogoče preseči razlike, zamere, ego in parcialne interese, če obstaja jasen cilj – bolj normalna, razvojna in urejena Slovenija. Prav to je v teh tednih dokazal Janez Janša. Marsikdo ga je že politično odpisoval, marsikdo je govoril, da ne more več povezati sredine in desnice. A rezultat govori drugače. Uspelo mu je za isto mizo pripeljati SDS, introjčekNSi, SLS, Fokus, Demokrate ter tudi Resnico. Stranke, ki imajo med seboj razlike, različne poudarke in različne politične zgodbe. Toda vse so očitno razumele nekaj zelo preprostega: da je Slovenija po zadnjih letih eksperimentiranja, ideoloških obračunavanj in političnega aktivizma potrebovala spremembo smeri.

V rubriki je Marjana Debevec delila svoje spomine na obisk sv. papeža Pavla II. v Sloveniji pred 30. leti, ko je bila del skupine plesalcev na srečanju z mladimi v Postojni. Spregovorila pa je tudi o tem, v čem jo danes poljski papež navdihuje.