
Sign up to save your podcasts
Or


Gospod Zimmermann, v Mariboru prvič nastopate s Komornim orkestrom iz Züricha, v katerem ste koncertni mojster od leta 2008. Prosim, predstavite nam svojo glasbeno pot…
WZ: Že zelo zgodaj sem se začel učiti igranja na violino. Kot deček nisem veliko pel, sem pa imel vedno v rokah violino, na katero sem poskušal igrati. Igranja na violino sem se začel učiti že pri petih letih, to je bilo v 60-ih letih 20. stoletja zelo nenavadno, zato so me v šoli dajali sošolcem za zgled, kako pomembno je začeti igrati zgodaj. Z leti je čas začetka igranja glasbila postal vse bolj pomemben, saj se otrok tako hitreje naravno poveže s svojim glasbilom. Tako sem pri 16-ih letih že diplomiral na baselskem glasbenem konservatoriju. Moja prva pomembna učitelja violine sta bila Sandor Zöldy in Sandor Vegh, študira sem tui pri Nathanu Milsteinu in nato pri Günterju Pichlerju, ki je bil prvi violinist godalnega kvarteta ''Álban Berg'' na Dunaju. Študij pri Pichlerju sem nato prekinil, saj sem dobil povabilo mladega godalnega kvarteta Amati, ki je iskal prvega violinista. V kvartetu Amati, ki je deloval v Baslu in Zürichu, sem nato zavzeto igral kar 21 let in z njim prepotoval ves svet, saj smo izvajali veliko koncertov. Leta 1993 sem dobil novo povabilo in postal koncertni mojster komornega ansambla Musíkkolegium Winterthur, ki je severovzhodno od Züricha. Tam sem dobil sanjsko pogodbo, saj sem lahko vsako leto sam izbral svoje dejavnosti, lahko sem igral manj ali več. V primerjavi z godalnim kvartetom, ki ni redna služba, ampak se sestaja po dogovoru, pa sem lahko mesto v orkestru dobro uravnotežil z delom v komornem orkestru, ki je zame enako kot v godalnem kvartetu, le z več glasbeniki.
Kakšna glasba pa je bila v ospredju vašega dela v Winterthuru, kateremu obdobju in izvajalskemu slogu ste se najbolj posvečali?
WZ: Zasedba komornega orkestra Musíkkolégium v Winterthuru obsega 50 glasbenikov, s katerimi smo izvajali tudi obsežna dela Brahmsa in Brucknerja, a v izvirni zasedbi, Brahms je npr. vključil 8 prvih violin, ni bilo podvajanja glasbil, kot danes, zato je orkester zvenel zelo drugače. Sicer pa sem s solznimi očmi po 21-ih letih nehal igrati v godalnem kvarteti Amati, saj verjamem, da je treba nehati, ko si na vrhu. Če pa se v kvartetu postaraš, postane neverjetno težko, potrebuješ še druge glasbene povezave, morda učiteljski položaj, ves čas se je treba boriti, saj ni nič samo po sebi umevnega. Zato sem z velikim veseljem sprejel povabilo, da leta 2008 postanem koncertni mojster Komornega orkestra iz Züricha. Do takrat je veljalo, da izvedbe vodi dirigent, sam pa sem dejal, da morajo glasbeniki v komornem orkestru znati igrati tudi sami, brez dirigenta, in to dobro! Tako sem uvedel način igranja brez dirigenta in sem s tem nadaljeval. Glasbenike sem navadil, da igramo samostojno brez dirigenta. Seveda imamo zelo radi dirigente, če so dobri in radi pridejo k nam, tako kot prej. Biti pa moramo sposobni igrati tudi sami, ne le preproste skladbe, ampak tudi zelo tehtna dela, kot sta v nocojšnjem sporedu deli Suka in Šostakoviča, da jih lahko prepričljivo predstavimo poslušalcem. Igrati v komornem orkestru ni bolj udobno, kot igrati v simfoničnem orkestru, ampak je treba veliko več misliti na cel kolektiv. Pri tako malo številčnem orkestru, kot je Komorni orkester iz Züricha, kjer igra okrog 20 godalcev, je vsak glasbenik enak pomemben kot jaz. To kolegom godalcem govorim vedno znova, ne, da bi jih svaril, ampak, da bi jih spodbujal. Kaj lahko sam naredim brez svojih kolegic in kolegov? Zelo je pomembno, da se dobro pogovorimo, saj imajo vsi svoje ideje, želje, interese, so tudi individualisti, a pomembno je, da jih v skupni igri povežem za dobro izvedbo, na koncu pa je rezultat veliko večje zadovoljstvo.
Predstavite prosim nocojšnji spored iz izvajalskega stališča, od poznega baroka do 20. stoletja…
WZ: Baročna glasba je za nas zelo pomembna, nimamo sicer izvirnih baročnih glasbil, da bi izvajali v historični izvajalski praksi, saj bi morali zelo drugače pripravljati glasbene izvedbe. Vsak bi moral tudi doma drugače vaditi, v posebni intonaciji,…Glasbenikom v primerih baročne glasbe svetujem, naj igrajo z baročnimi loki, ki dajo drugačen in posebej občutek tudi v glasbeni artikulaciji, v primerjati z modernim lokom, ki obstaja približno od leta 1800. To je že velik korak v pravi izvajalski smeri, vedeti je tudi treba, kje igrati z vibratom in kje brez vibrata, kako izvajati okraske,... Pred leti sem igral veliko baročne glasbe s slavnimi specialisti, res pa je, da se z leti védenje in zavedanje o izvajalski praksi tudi spreminja in ohranja naše izvajanje bolj vznemirljivo.
Dirigent in skladatelj Rudolf Baršáj je za priredbo Šostakovičevih kvartetov št. 8 in št. 10 za komorni orkester dobil dovoljenje skladatelja Dmitrija Šostakoviča. Pri transkribiranju je dodal kontrabase, sicer pa ni veliko spremenil avtorjeve partiture. Menim, da je predvsem godalni kvartet št. 10 zelo uspel v priredbi za komorni orkester. Igral sem ga tudi kot kvartet, vedno je zame velik izziv, saj je glasba na več mestih zelo krhka, v komornem orkestru pa dobi povsem drugo dimenzijo in drugačno zvočnost.
S Komornim orkestrom iz Züricha pogosto snemate in izdajate glasbene albume, kaj zdaj pripravljate?
WZ: Srečo imamo, da ima naš glasbeni direktor Daniel Hope dobro povezavo z založbo Deutsche Gramophon, tako vsako leto snemamo za nov glasbeni album. Pogosto snemamo v Nemčiji, predvsem v Berlinu, tudi v Južni Koreji smo snemali, ko smo bili tam na turneji, čudovito in zelo udobno pa je snemati tudi v domači koncertni hiši našega orkestra v Zürichu. V naši mali dvorani je prostor za 250 poslušalcev, ko pa je prazna, je zelo primerna za snemanje komornega orkestra.
Katere koncertne sporede še pripravljate?
WZ: V čast jubileju Dmitrija Šostakoviča, ob 50-letnici njegove smrti leta 2025, pripravljamo sporede z njegovimi deli: godalna kvarteta št. 8 in št. 10 v priredbi za komorni orkester, pa Šostakovičev klavirski koncert št. 1 s klavirjem, trobento in godalnim orkestrom ter Jolivetov koncert za enako zasedbo. Pripravljamo tudi spored glasbe Johanna Sebastiana Bacha in njegovih sinov, posebej Carla Philippa Emanuela Bacha, ki so ''odprli veliko okno'' za glasbeni razvoj prihodnosti. Tudi Mozart in Beethoven sta se od njih veliko naučila. Po smrti Bachovih sinov njihove glasbe žal niso več veliko igrali, s svojo virtuoznostjo in izraznostjo pa zelo ustreza našemu pomlajenemu orkestru.
Izvajate tudi sodobno glasbo in nova dela?
WZ: Da, tudi novo glasbo igramo, različne skladbe. Menim, da je pomembno, da vsako leto prvič izvedemo kakšno novo skladbo sodobnega skladatelja, tudi iz Švice. To pomeni za nas veliko dela, a jih prosim, naj, če je le mogoče, napišejo tako, da bomo lahko igrali brez dirigenta. Če gre, je dobro, če ne, pa se je tudi treba potruditi za prvo izvedbo, saj vendar živimo danes, v sodobnem času.
Pogovor s koncertnim mojstrom in glasbenim vodjo Komornega orkestra iz Züricha Willijem Zimmermannm je pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere Bernard Stramič
Foto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
Gospa Steinbacher, nam lahko najprej predstavite violino, na katero igrate na nocojšnjem koncertu?
AS: Že nekaj let igram na Stradivarijevo violino »ex Benno Walter« iz leta 1718. To je čudovit instrument, zelo lepa violina. Na njej ne igram le baročne glasbe, kot sta Bachova violinska koncerta, ampak tudi druge skladbe različnih obdobij. Violina je bila takrat drugačne oblike, danes pa je moderna violina.
Pogosto izvajate raznovrstno glasbo, recimo baročno in sodobno. Kateri koncerti za violino pa so v središču vašega repertoarja?
AS: Zelo rada izvajam raznovrsten repertoar glasbe za violino. To ohranja izvajalsko svežino, saj ne izvajam le glasbe iz enega obdobja in sloga. Ko sem še študirala violino, sem igrala veliko klasicistične glasbe, npr. vse Mozartove violinske koncerte, pa tudi Beethovna in Schuberta. Ko sem postala najstnica, pa me je zelo zanimala glasba 20. stoletja, takrat sem začela igrati violinske koncerte Šostakoviča, Hačaturjana in Prokofjeva, pozneje tudi Berga, Brittna in Hindemitha. Zelo rada tudi povezujem glasbo iz različnih obdobij, saj imajo skladbe veliko različnih strani in odtenkov, poleg tega me to zabava in je hkrati tudi izvajalski izziv, da predstavim različne glasbene značaje.
Igrate z različnimi simfoničnimi orkestri in tudi s komornimi orkestri, kaj vas kot violinistko najbolj navdušuje?
AS: Redno igram z več simfoničnimi orkestri, rada pa imam tudi glasbene kontraste in igranje s komornimi orkestri brez dirigenta, kot je Komorni orkester iz Züricha. Pri tem gre za zelo drugačen način izvajanja kot, če sem solistka s simfoničnim orkestrom, ki ga vodi dirigent. Oboje imam zelo rada, zame je izziv in ima svoj čar. Seveda rada igram baročne violinske koncerte s komornim orkestrom, obožujem Bacha in Vivaldija, izvajam njune koncerte, a ne uporabljam baročnega loka in violine s črevnatimi strunami, tako sama ne poskušam posnemati historične izvajalske prakse.
Zelo me zanima tudi sodobna glasba. Lani sem dobila naročeno novo koncertno delo za violino, ki ga je napisal skladatelj Georges Lentz, in sem ga premierno izvedla v Sydneyu, v Avstraliji. Lentz je po rodu iz Luksemburga, a že vrsto let živi v Sydneyu in je tudi sam violinist. Navdušil me je že z drugim svojim koncertom, pred petimi leti sem ga spoznala, ko sem igrala v Sydneyu, in sem ga prosila, naj zame napiše novo skladbo. Z Lentzem sva se vsak teden pogovarjala po video povezavi, saj se nisva mogla srečati in sva tako sodelovala pri nastajanju koncerta, zanimivo je, kako se je ob tem skladba spreminjala in sem lahko prispevala tudi svoje želje in poglede, novo delo pa se je tako razvijalo. Tako trenutno izvajam violinski koncert Georgesa Lentza, sem pa vseskozi odprta za novo glasbo in druga nova dela.
Kaj vas priteguje pri igranju s komornim orkestrom, kot je ta iz Züricha?
AS: Gre za veliko bolj pretanjeno in občutljivo sodelovanje, kjer se z glasbenimi zelo natančno poslušamo med seboj, vsi so bolj pozorni na skupno soigro, saj igramo brez dirigenta. Tudi takšno komorno igro imam zelo rada.
Posneli ste tudi ploščo z deli Johanna Sebastiana Bacha in Arva Pärta, kako izbirate in sestavljene sporede za svoje glasbene albume?
AS: Da, posnela sem violinska koncerta Johanna Sebastiana Bacha in skladbe Arva Pärta, na drugem glasbenem albumu pa koncerte Štirje letni časi Antonia Vivaldija in Astorja Piazzolle. Zdela se mi je zelo zanimiva kombinacija, glasba Bacha in Pärta pa ima tudi izrazito duhovno kakovost in meditativno energijo, ki se ujema.
Veliko potujete in izvajate koncerte po svetu, morda tudi na turneji?
AS: Da, solistično igram povsod, čeprav v teh letih izvajam manj turnej, saj je moja hčerka še zelo majhna. Pred njenim rojstvom sem bila pogosteje na turnejah, sem pa nedavno izvedla več koncertov v Južni Koreji in na Tajvanu, naslednje leto bom znova igrala na Japonskem, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Res je daleč, a glasba je z
12. december 2024, dvorana Union, Maribor, pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere: Mateja Perpar
Foto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
From the publisher's feed