PISMA MATERE
zbirka JAVNO TELO
pripovedovalec: Žan Koprivnik
besedila: Karmina Šilec
Pisma matere se navdihuje pri Marie Guyart (1599–1672). Marie je bila žena, mati, redovnica, duhovna svetovalka, mistikinja, podjetnica, kolonialistka in prva misijonarka izven Evrope. Odigrala je ključno vlogo pri širjenju katolicizma v Novi Franciji. Njeni najpomembnejši spisi obsegajo okoli 13.000 pisem, mnogo namenjenih njenemu sinu Claudu. Predstavljajo presenetljiv primer zgodnjemodernega kolonialnega diskurza.
Marie je pred vstopom v samostan sprejela težko odločitev: zapustiti je morala otroka. To je bil težak križ, ki ga je nosila po zgledu Kristusa. Kot Kristus je prenašala prezir tistih, ki so jo zaničevali kot kruto in brezsrčno mater. In se, tako kot Kristus, upirala udarcu odtegnitve, ki ji jo je naročil Bog. Vendar je na koncu, ponovno tako kot Kristus, v nasprotju z naravnimi instinkti in človeškim razumom, zapustila najdražje na vsem svetu – v slepi poslušnosti Božji volji in Kristusovim evangeljskim zapovedim.
Odločitev, da zapusti sina, je narekovala zahrbtna teološka tradicija marginalizacije in razvrednotenja biološkega materinstva kot nezdružljivega s krščansko učenostjo. Ko so ženskam otroci umrli ali so jih pustile za seboj, je izguba otroka predstavljala priložnost za izkušnjo intenzivne bolečine, ki se je zahtevala od svetih oseb; fizične in čustvene bolečine materinstva so bile namreč lahko same po sebi vir Božjega razodetja in intimne povezanosti z Marijo in Kristusom. Ženska tako ni prakticirala krščanskega učlovečenja z materinstvom, temveč z njegovo odpovedjo.
V Kanadi je Marie delovala v vznemirljivem obdobju zgodnjega kolonializma. Za Evropejce doma in v tujini je obstoj domorodnih ljudstev v Novem svetu sprožal vrsto vprašanj: Ali so ti nenavadni ljudje nerazumne zveri ali človeška bitja, vključena v svetopisemsko razodetje? Ali predstavljajo zgodnejšo stopnjo človeškega razvoja? Degenerirano raso? Ali so, tako kot Evropejci, Noetovi sinovi? In če so, potomci katerega od treh Noetovih sinov so? In kako so prišli v Novi svet?
Marie je hotela vključiti domorodno prebivalstvo v svetopisemski svetovni nazor. Če je Bog privolil, da bo delala čudeže, je Marie svoje misijonsko polje razumela kot bojišče med hudičem in Kristusom. Če se je Bog izkazal za dejavnega nosilca spreobrnjenja Indijancev, je hudič (tesno povezan z plemeni Irokezov) stal na poti napredku Cerkve in na vsakem koraku poskušal ovirati odrešitev duš. Marie je tiste, dovzetne za evangelij, opisovala kot prilagodljive in ubogljive kot jagnjeta, sovražne Irokeze pa kot neukrotljive zveri, ki se skrivajo v podrasti. Indijanci so zanjo veljali za plemenite, nedolžne in svobodne ter hkrati zahrbtne, premetene in pokvarjene. Domorodno prebivalstvo je bilo tako v vlogi lutk: izmenično žrtve Satanovega imperija ali spreobrnjeni Božji otroci.
Mariejine uršulinke so nagrajevale učenke, ki so se vedle lepo krščansko, ter jih spodbujale, da so se nadzirale med seboj. Čudežno hitra spreobrnjenja in intenzivna pobožnost so bili morda simptomi želje učenk, da bi bile sprejete. Vendar Mariejin kasnejši pesimizem kaže, da spreobrnjenke niso bile sposobne ohraniti te gorečnosti zunaj samostana.
Zapisi Marie de l’Incarnation (Marije od Učlovečenja) so kompleksni in ponujajo vpogled v zgodnji kolonializem, versko ideologijo in žrtve, ki so se pričakovale od žensk. Njena zgodba nas sili k vprašanjem: Ali morajo ženske nositi največje breme, ko se odločajo med osebnim poslanstvom in družinsko dolžnostjo? Ali lahko materinska ljubezen obstaja ob radikalnem žrtvovanju?
CARMINA SLOVENICA, 2025
v sodelovanju z:
Centre Marie-de-l'Incarnation, Quebec, Kanada
Radcliffe Institute for Advanced Study, Cambridge, ZDA
ansambel !Kebataola!
Novoglasbeno gledališče Choregie
projekt JAVNO TELO sofinancirata: Mestna občina Maribor in Ministrstvo za kulturo R Slovenije
