Skozi okno se zaziram v gozd, ki ga je na našem koncu v izobilju. V pokošene in urejene travnike, livade, ki dajejo občutek, da ljudje tukaj damo na to, kar je naše. Da se spev kosilnic, ko zapojejo, zdi kot ptičje petje, ker oznanjajo, da bo še košnja, da so še kmetije, ki ne bodo dopustili, da bi vse skupaj propadlo. Zelo lepo se mi zdi, ko vidim mlajši rod na traktorjih, na mehanizaciji, ki so jo prej uporabljali njihovi očetje. Tako mora biti in tako je prav. Hvala Bogu za te naše kmetije, ki neutrudno in zastonj nesejo naše slovensko izročilo naprej.