Dolgoročna rešitev je, da celotna Cerkev izstopi iz pozabe Svetega duha. Sveti Duh je namreč njeno redno življenje. Sveti duh ni zgolj njen občasni praznik in ni zgolj njena alternativna duhovnost na Kureščku in podobnih lokacijah. Prvi korak bi bil, da Svetega duha „vrnemo“ v zakramente, da ga „čutimo“ pri krstu, maši, spovedi. Ne gre za prevzem „karizmatičnega“ liturgičnega vzorca, gre za resnico o zakramentih samih. Ne bomo plesali okrog krstnega kamna z dojenčkom in botro na čelu, temveč vedeli bomo, zavedali se bomo, veseli bomo, srečni bomo, pristni bomo,... ker je Sveti duh v zakramentu, ker smo z Njim in v Njem.