Mesec kulture na Radiu Eter praznujemo z naboljšimi doslejšnjimi prispevki naših ustvarjalcev.

Nadaljujemo z izborom avtorjev, ki smo jih vprašali: “Na kateri svoj prispevek ste še danes najbolj ponosni?” Poslušajte njihov izbor in preberite avtorske komentarje o izboru. 

Po glasbi, gremo zdaj v poetiko, politiko in premišljanje.

Nika Pušlar

Torej, oddaji, na kateri sem najbolj ponosna:

KJE JE TU MOST? | Radio Eter : ta mi je všeč, ker ima še vedno vsebino, ki me zanima; pa tudi ni ena od prvih in super awkward oddajic. Precej filozofska je.

Druga na katero sem ponosna, je pa celotna Poetnica <3 (i love this project); nočem dati zadnjih epizod, ker so bile objavljene relativno pred kratkim, zato bi dala to z Laro Gobec: POETNICA | Radio Eter

Tia Lončar
Najbolj ponosna sem na prispevek: Recenzija : Iza Strehar, Lahko bi bilo ampak ni.

To je bila moja prva oddaja na radiju, verjetno zato. Kaj bi lahko bilo bolje? Marsikaj, in po mojem mnenju tudi je. Od artikulacije, do načina govora, sproščenosti. To je ena ljubših oddaj, ker z njo vidim svoj lasten napredek.

Kaj je dobro? Vsebina teksta.

Lara Kovač Jereb

Za najljubši prispevek izbiram Kdo se boji transhumanizma. Vsebinsko sem z njim najbolj zadovoljna, še zdaj sem izjemno naklonjena idejni zasnovi, nadvse pa mi je bila raziskava teme navdušujoča, fascinantna in čisto po domače - v pravi užitek. Prav tako je krstna oddaja Akadelekta, kar je noro, še zlasti ker so njegovi zametki bili v nastajanju že v zgodnjem poletju. Zaradi strukturne vizije oddaje mi je bila do sedaj najzahtevnejši izziv, ki je zdaleč od dovršenega, a predstavlja solidno izhodišče za bodoče zvarke, pri katerih bi si želela biti tehnično še drznejša. Na tehničnem področju čutim namreč še največ negotovosti (kar se pritiče tudi oblikovanja scenarijev; pri tem se Gregorju res klanjam). Se mi pa zdi, da sem se glede na novosti v edinstvenem procesu ustvarjanja, ki ga je oddaja zahtevala, dobro znašla.  Razočarana sem nad samim govornim delom, ki se mi zdi, da ni dosegel nekih profesionalnih standardov, ki naj bi jih bila zmožna doseči, še zlasti ob neprecenljivi strokovni podpori Mire, in mi to iskreno malce uniči doživljanje končnega rezultata. A žal, je bil že tak dan (tisti dan sem res posnela že slabih deset oddaj). Poleg tega obžalujem pomanjkanje lastne angažiranosti, zaradi katere se kakšna idejica pri tej oddaji ni realizirala - delam na tem, hihi.

Mojca Jevšek
Najljubša oddaja se glasi: Komentar: Post referendum | Kampanja XY

Oddaja je bila napisana po referendumu o vodah in v duhu (trenutno več neobstoječe) koalicije KUL. Napisana je v stilu, ki informira in izobražuje mlade o aktualno političnem dogajanju. Besedilo je preprosto, celo bi lahko rekli, da je ala ‘politics for dummies’. Všeč mi je tempo in interpretacija besedila. Vsebina in smisel oddaje je razumljiv. Všeč mi je izbor glasbene podlage. Najbolj pa mi izstopa jingle, ki je res edinstven in lepo zaobjame point oddaje Kampanja XY. Gledano vsebinsko, se teme lepo prepletajo, da na koncu nastane celostna slika zgodbe. 

Kaj mi ni všeč: 

• tempo je na momente prehiter; 
• slaba artikulacija nekaterih besed; 
• neprofesionalnost (subjektivne kritike, oddaja izpade prevec sarkastično, bolj kot politična satira);
• besedilo premalo kompleksno. 

Od oddaje sem napredovala predvsem v govornem smislu, hkrati pa menim, da sem zmožna pripraviti vsebine, ki niso več ‘for dummies’, ampak so lahko bistveno bolj kompleksne. V prihodnje bi več časa namenila razvijanju argumentiranega stališča, kot stališča mladih.  

Prvi dan leta 2022 je bila sobota in za večino je vstop v novo leto še vedno zaznamovala pandemija. Že kmalu pa se je izkazalo, da koronavirus morda le ne bo protagonist leta 2022.  Iz prvega mesta lestvice največkrat uporabljene besede, so ga izrinili dogodki, kot sta izbruh ukrajinko-ruske vojne in smrt kraljice Elizabete II. S koncem pandemije in vrnitvijo v normalne pogoje, so se v družbeno življenje vrnili razni dogodki,  koncerti in festivali, ki so bili pretekli dve leti v letargičnem stanju. Razburljivo in polno zmagoslavja je bilo področje športa, kjer smo letos pričali kar dvema prireditvama na svetovnem nivoju, to so zimske olimpijske igre v Tokiju in svetovno prvenstvo v nogometu v Katarju. Če smo že pri mejnikih, smo leta 2022 presegli število svetovne populacije, po novem nas je namreč okoli 8 milijard. 

Če dogodkov ne prioritiziramo sami, delajo to algoritmi namesto nas, vendar če potegnemo črto pri dogodkih, ki so in bodo najbolj zanzamovali širše družbeno-politično dogajanje lahko te strnemo v seznam: 

(Ne)okrepanje proti podnebnim spremembam 

V zadnjih dveh letih je podnebne spremembe zasenčila pandemija. Na letošnji konferecni ZN od podnebnih spremebah (COP27), so sprejeli dogovor o finančni pomoči državam, ki so ali bodo v bodoče utrpele gospodarsko in družbeno škodo zaradi pomembnih spremeb. Z izjemo tega dogovora države niso sprejele nobenih drastičnih potez, ki bi spremenile stanje ali konkretneje pripomogle k doseganji zastavljenih ciljev. Pomanjkanje ambicij je rezultat socialno-ekonomskih položajev v posameznih državah, ki je nastal po pandemiji ter rezultat energetskega vprašanja navezujočega se na ukrajinsko-ruski konflikt. 

Kosovo in Srbija

Kosovo je leta 2008 razglasilo neodvisnost od Srbije. Ta do danes ne priznava Kosova kot neodvisno državo, temveč jo obravnava kot Avtonomno pokrajino Kosove in Metohije. Čeprav je Srbija izgubila Kosovo leta 1999 z NATO-jovim napadom na Beograd, se Kosovo še danes bori za polnopravno priznavanje Srbije. Letos so se razmere zopet zaostrile, ko je Kosovo zahtevalo prepoved vstopa Srbom v Kosovo s srbskimi osebnimi izaznicami in preregistracijo srbskih registerskih tablic na avtomobilih kosovskih lastnikov. Dogodek je rezultiral v protestih na severu Kosova, kamor je Priština, glavno mesto Kosova, napotila policijske enote. Beograd pa je v odgovor na Kosovo poslal vojsko. Čeprav Evropska unija poziva k nadaljevanju diplomatskih pogajanj, kosovskemu vprašanju grozi nasilnejša razrešitev.  

Šrilanka v bankrotu  

Šrilanka je v obdobju po pandmeiji COVIDA-19 zapadla v globoko ekonomsko krizo. Zaradi inflacije in pomanjkanja valut za kupovanje tujega blaga, med drugim nafte in električne energije, je 22 milijonov prebivalcev pristalo pragu revščine. Država je,  zaradi slabega upravljanja postala plačilno nesposobna. Meseca maja je predsednik Gotabaya Ražapaksa, zaradi izbruha protestov razglasil izredne razmere, kar je omogočilo vstop vojse na ulice, država pa si je privoščila tudi izklop družbenih omrežij, preko katerih naj bi se organizirali protestniki. Ti so 9. julija vdrli v predsednikov dom in nemudoma zahtevali njegov odstop. Predsednik je bil primoran nato odstopiti, država pa se je znašla v bankrotu. 

Padec Bolsonare 

Jair Bolsonara, ki je leta 2018 zmagal na predsedniških volitvah v Braziliji, je postal eden izmed najbolj kontraverznih politikov zadnjih desetih let. Njegovo konzervativno politiko so kritizirali okoljevarstveniki v zvezi z odobravanjem izsekavanja Amazanoskega pragozda, v času izbruha covida-19, pa je omalovaževal izbruh ter širil dezinformacije. Zaznamujejo ga tudi žaljivke, ki jih je nameril proti ženskam in LGBTQ skupnosti. Letos oktobra je Brazilija slavila zmago opozicije, in sicer levičarske stranke, ki jo vodi Luiz Inácio Lulo da Silva, s tem pa se je končal mandat in vladanje Jaira Bolsonare. 

Dosesežek na področju jedrske fuzije

Ameriški znanstveniki Nacionalnega laboratorija Lawrencea Livermora v Kaliforniji, so v začetku decembra 2022 prvič uspešno izvedli reakcijo jedrske fuzije, pri čemer so pridobili več energije kot so jo porabili. Fuzija je proces, ki poganja zvezde, laboratoriji fuzijske energije poskušajo reproducirati proces z namenom, da bi omogočili neomejen vir čiste energije za dolgoročno uporabo brez radioaktivnih odpadkov. Dosežek predstavlja enega izmed ključnih mejnikov, ki bodo človeštvu omogočali prehod na neodvisnost od fosilnih goriv. 

Zazreti globoko v vesolje 

Leta 2022 smo bili priča fotografijam iz oddaljenih vesoljskih teles James Webb teleskopa agencije NASA. Teleskop je navdušil z izjemnimi fotografijami, ki nam prvič omogočajo vpogled v 13.8 milijard svetlobnih let oddaljena telesa, kar je najdlje do sedaj. Teleskop predstavlja najdaljši vpogled v zgodovino nastanka vesolja. 

Protesti na Kitajskem 

Predsednik Ši Džiping si je oktobra na kongresu komunistične partije zagotovil tretji petletni mandat kot generalni sekretar partije. V poskusu vračanja ugleda, predvsem po izbruhu koronavirusa, je pričela izvajati politiko t.i ničelne tolerance do COVIDA-19, kar je pomenilo absolutno zaprtje države in javnega življenja. Hkrati je bila obsojena kršenja človekovih pravic nad Ujguri, kar je dodatno okrnilo odnos mednarodne skupnosti do Kitajske. Stopnjevanje nezadovoljstva prebivalcev se je stopnjevalo, dokler niso izbruhnili masovni protesti, kjer so zahtevali takojšnje sproščanje koronskih ukrepov in odstop Šija. Partija je po nekaj dneh prostestnikom prisluhnila in napovedala spremembe in odpravo politike ničelne tolerance, predsednik Ši pa s položaja ne namerava odstopiti. 

Iranski protesti

Od oktobra letos so Iran zaznamovali protesti, čigar povod je bila smrt Mahse Amini. 22-letnica je umrla, ko je bila v policijskem pridržanju, ker ni nosila hidžaba. Sledili so protesti, kjer je odzvanjal slogan »Ženske, življenje, svoboda«. Na protestih je bilo aretiranih okoli 14.000 protestnikov, življenje pa je izgubilo okoli 400 protestnikov. Zaradi sodelovanja, jih je 11 bilo obsojenih na smrt. Zaradi strogega Islamskega prava, ekonomske krize in kršenja ženskih pravic, se je nezadovoljstvo Irančanov stopnjevalo že od lanskega leta, protesti v Iranu pa trajajo že več kot 100 dni, protestniki, predvsem progresivni mladi pa sporočajo, da ne od zahtev po spremembah ne nameravajo odstopiti. 

Smrt monarhinje

V 96. letu starosti se je 8.septembra 2022 poslovila monarhinja kraljica Elizabeta II. Letošnje poletje, ko je Velika Britanija slavila 70 let njenega vladanja, je kraljica, zaradi slabega zdravja, večino časa preživela v družinski rezidenci v Balmoralu na Škotskem. Elizabeta II je imela najdaljši staž, prestala je prehod imperija v Britansko skupnost narodov, obdobje po 2.sv.vojni, obdobje hladne vojne in vstop ter izstop Velike Britanije iz Evropske Unije. Njeni prvi predsednik vlade je bil Winston Churchill, kot zadnjo predsednico vlade pa je na uradni sprejem povabila zdaj bivšo predsednico vlade Liz Truss. Njen naslednik je prvorojenec Charles, ki si je za kraljevo ime zbral Karel III. Uradno ga bodo za kralja okronali maja 2023. 

Napad Rusije na Ukrajino 

Že v začetku letošnjega leta so pričele krožiti novice o o vstopu ruskih sil na ukrajinsko območje. Konflikt se ni zgodil čez noč, temveč je rezultat te...

V resnici nobeno besedilo nikoli ne bo dokončano. Konec besedila ne obstaja. Tekst – pisan z besedami – je medij brez konca. Po drugi strani pa tega, žal ne moremo trditi za glasbo, politiko, in bodočnost.

Niti dva nista enaka, in noben ni popoln.

Po tej logiki tudi nobena scena ni zares popolna. Tudi nobeno prizorišče v kakršni koli obliki ni popolno. Performativnost je najslabši plagiat tega kar lahko imenujemo resnica.  Angleški žurerji – tisti, ki so se želeli izogniti svojim koreninam generacije Woodstock – so po (ne)srečnem umoru Berlinskega zidu leta 1989 našli zatočišče v rave glasbi. Želeli so si le to, da bi njihova konservativna vlada končno izginila in ostala zgolj opomba v času, s katerim prihodnje generacije ne bodo imele stika. Konzervativizma ni možno interpretirati. To pa je najslabši plagiat svobode.

Vendar pa so sami omogočali splošno pasiven mindset: tako rejverji, kot tudi zelo energični klaberji niso izrecno želeli sodelovati v politiki in družbenem življenju nasploh – želeli so si konca politike. Razmislek o genocidu vseh misli zahteva posebnega človeka – medtem ko na videz resnično govori o enakosti in boljšem življenju za vse.

Umetniška scena v mestu Washington D.C., vsaj v poznih sedemdesetih in v zgodnjih osemdesetih, je bila sestavljena iz dveh – dandanes zelo omenjanih – glavnih struj: hardcore gibanja, ki ga sestavljajo skupine, kot so Bad Brains, Minor Threat in S.O.A., ter gibanja Go-Go. Tukaj so, seveda, najbolj pomembni Trouble Funk in Chuck D. Skratka, gre za interno povezavo dveh (metafizičnih, socialnih) prostorov, ki sta obstajala v istem času. 

Dolgo preden se je business Nirvane zares uveljavil, prostora za, recimo, Henryja Rollinsa na MTVju ni bilo. Hardcore je bil podmnožica podmnožice podmnožice – kot je zapisal glasbeni kritik Michael Azerrad v svoji knjigi Our Band Could Be Your Life: Scenes from the American Indie Underground 1981 – 1991 (2001.):

“Že leta 1981 se je underground balkaniziral. Moral si biti insajder, da si sploh izvedel za obstoj [benda kot so] Minor Threat, ne glede na to, da si dejansko slišal njihovo glasbo. Bili so zvezdniki podskupine (DC hardcore) podskupine (nacionalna hardcore scena, ki jo je ustvaril Black Flag) podskupine (punk). In sploh se niso potrudili, da bi prestopili v kaj večjega - čeprav je na koncu že sama možnost raztrgala skupino.”

Več kot le enkratna stvar, Minor Threat je bil odločen, da bo divjal naprej, dokler je positive mental attitude vrel v njihovi krvi. Čeprav je ideologija benda Bad Brains povzročila (nastanek) tako Minor Threat kot njihove sestrske skupine, so se lahko pozicionirali kot ena izmed velikih skupin v mestu – vsaj tako še dandanes pravi Rollins.

Naj se vrnem nazaj k prej omenjenemu poslu Nirvane: Mark Fisher je v svoji knjigi Capitalist Realism: Is There No Alternative? (2009.), opisal ideološki okvir inherentno nepravičnega sistema, hiperosredotočenega na premikanje meja etičnega dobička:

“”Alternativno” in “neodvisno” ne označujeta nečesa zunaj glavne, [mainstream] kulture; prej so to stili, pravzaprav prevladujoči slogi znotraj mainstreama. Nihče ni utelešal te slepe ulice bolj kot Kurt Cobain in Nirvana. Zdelo se je, da je Cobain v svoji strašni otopelosti in brezobzirnem besu dal utrujen glas malodušju generacije, ki je prišla po zgodovini, katere vsak korak je bil pričakovan, sledljiv, kupljen in prodan, še preden se je sploh zgodil. Cobain je vedel, da je le še en spektakel, da na MTV nič ne veseli več kot protest proti MTVju; vedel je, da je vsaka njegova poteza kliše, ki je bil vnaprej napisan, vedel je, da je kliše tudi to, da se zaveda. Slepa ulica, ki je paralizirala Cobaina, je natanko tista, ki jo je opisal [Fredric] Jameson: tako kot postmoderna kultura nasploh se je Cobain znašel v 'svetu, v katerem stilistične inovacije niso več mogoče, [kjer] je vse, kar je ostalo, posnemanje mrtvih stilov, govorjenje. skozi maske in z glasovi stilov v imaginarnem muzeju'. Tukaj je tudi uspeh pomenil neuspeh, saj bi uspeh pomenil le to, da si novo meso, s katerim se sistem lahko hrani. Toda visoka eksistencialna tesnoba Nirvane in Cobaina pripada starejšemu trenutku; kar jim je uspelo, je bil pastiš-rock, ki je reproduciral oblike preteklosti brez tesnobe. Cobainova smrt je potrdila poraz in vključitev rockovskih utopičnih in prometejskih ambicij. Ko je umrl, je rock že zasenčil hip hop, katerega svetovni uspeh je predpostavljal ravno tisto vrsto predkorporacije kapitala, na katero sem namignil zgoraj.”

Kdaj je, torej, umrla protikultura? 

Morda takrat, ko Cobaina ni bilo več. Ali pa mogoče, da je umrla precej prej kot je bil Cobain “v načrtih”.  Tega nikoli ne bomo vedeli.

The rest – as they say – is history.

 Prispevek pripravil: Ivan Slijepčević

1. decembra je potekala mednarodna konferenca o duševnem zdravju mladih - Mladost (je) ni norost, ki jo je ob podpori zavoda MOVIT organiziral Javni Zavod Mladi Zmaji. Moto letošnje konference je bil V odnosih smo ljudje. Preko predavanj in delavnic so poskušali poiskati odgovore na pereča vprašanja v zvezi z duševnim zdravjem. 
Pred mikrofon smo povabili predavatelje in organizatorko dogodka, ter z njimi poklepetali o različnih vrstah terapij, dogodku, duševnem zdravju mladih, vplivu epidemije ...

Prispevek pripravila: Mojca Jevšek

22. novembra se je odvil Nacionalni posvet mladinskega sektorja, ki ga je ob podpori Urada za mladino RS organizirala mreža KROJ. 

Posveta so se udeležile mladinske organizacije in mladi v mladinskem sektorju, ki so skupaj evalvirali stanje sektorja danes in krojili načrte za prihodnost. 

Mi pa smo se poleg dogodka spraševali, kaj je sploh mladinski sektor in kakšna je njegova funkcija predvsem pa zakaj je pomemben za mlade danes? 

Prispevek pripravila: Mojca Jevšek 

V četrtek, 1. decembra Mladi zmaji organizirajo mednarodno konferenco o duševnem zdravju mladih, ki sliši na ime Mednarodna konferenca Mladost (je) ni norost - v odnosih smo ljudje. Sklop predavanj, delavnic in okrogle mize, čigar izhodišče bodo odnosi kot varovalni dejavnik, se bo odvijal ves dan. Strokovnjaki pa bodo tekom dogodka poskušali odgovoriti na vprašanja kot sta, kako nadaljno prispevati stroki in kako se približati mladim. 

V tokratni oddaji se nam je pridružila doc. dr. Aleksandra Schuller, ki bo na konferenci izvedla delavnico Podpora in pomoč z umetnostnimi izrazi sredstvi. Gostja nam je predstavila integrativno psihoterapevtsko pomoč z umetnostnimi izraznimi sredstvi in odgovorila na vprašanje, ali je mladost res norost.

Več informaciji o Mednarodni konferenci Mladost (je) ni norost - v odnosih smo ljudje lahko najdete na povezavi https://www.mladizmaji.si/2022/10/24/mladost-je-ni-norost-v-odnosih-smo-ljudje/.

Avtorici: Lara Kovač Jereb, Mojca Jevšek

Britanska realnost po Drugi svetovni vojni je človeka spremenila v stroj – o tem smo sicer že veliko slišali in brali. Takšna indoktrinacijska mehanika je prisotna še danes: v dobi, ko naša prihodnost – mehanska ali izjemno dinamična – ni več končna, oziroma enoznačna. Mark Fisher je nekaj časa nazaj pisal o tem - prihodnost je odpovedana. 

Sodobni človek si tega ne želi priznati, ampak odpoved prihodnosti je prisotna tudi na kulturnem področju, ki vse bolj poveličuje vseprisotno vojno stanje - boj med nostalgijo in avtentično kulturno produkcijo.

Prepovedani planet, ZF celovečerec Freda M. Wilcoxa iz leta 1956, je prvi pokazatelj prihajajoče fetišizacije prihodnosti. Estetsko in vsebinsko se film ne ukvarja s »komentiranjem« daljne prihodnosti, ampak služi le kot okno v tisto, kar je pred nami. Če odmislimo pretiravanje in očitno netočne napovedi, je hitra popularizacija ZF žanra dokaz obstoja vsakršne predstave o prihodnosti. Tako je domišljija veljala za primarno lastnost živahnega in radovednega duha.

Danes pa radovednosti skoraj ni več. Nostalgija preganja vsak kotiček kulturnega bojišča in nam ne pušča nič drugega kot patološko potrebo po nenehnem obračanju nazaj: vaporwave, tendenciozna produkcija svetovne glasbe, jugonostalgična hipsterska gibanja ... vsak od teh segmentov proizvodnje nostalgije predstavlja zavesten korak nazaj, preklic prihodnost hkrati – vsakič znova.

Postavlja se logično vprašanje, kot slon v res tesni sobi – če je vse našteto preprost učinek, kakšna je potem sploh vloga časa? Čas ne teče več linearno, ampak je pogojen zgolj in samo z nesmiselnim čaščenjem kulturnih artefaktov, tistih, ki zanikajo obstoj jutrišnjega dne.

Fikcija ima tu resnično kruto vlogo: zdi se, da odvrača potrošnike ravno od pozicije brezglave potrošnje, hkrati pa uporablja filter potrošništva za sporočanje sporočila. Cyberpunk fikcija - projekcija refleksije med človekom in strojem - podaljšuje psevdoresničnost in se zdi kot nekakšna metafikcija.

O prihodnosti razmišljamo tako, da analiziramo preteklost, pri čemer upoštevamo le določene segmente sedanjosti – s čimer ustvarjamo precej nekreativno zanko, v kateri sploh ne razmišljamo o ustvarjanju boljše, bolj smiselne prihodnosti. Gre torej za neko “digitalno patologijo, ki je sestavljena iz preteklih, sedanjih in prihodnjih sekvenc, ki pa ne vsebujejo konkretne referenčne točke, torej koncepta in konteksta.

Z drugimi besedami, tisto, kar išče kapitalistični realizem, je digitalna kultura najprej v vlogi ideologije, nato splošne digitalizacije. Digitalno ni več obrobno, digitalno je mainstream, vseprisotno in absolutno. “Absolutno gledališče” je v tem primeru sivo gledališče – ​​gledališče, v katerem ni odra; gledališče, iz katerega je nemogoče priti ven. Prihodnosti absolutno več ni. 

Avtor: Ivan Slijepčević