Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo na praznik sv. Brigite (23. 7. 2024)

Okus po Božjem

Današnji odlomek o soli in luči je gotovo eden tistih, ki ga ob raznih molitvenih srečanjih slišimo pogosteje. Pa vendar se najbrž premalokrat zavedamo, kakšen dar je, da smemo kot Božji otroci v ta svet prinašati luč Božje bližine in sol Njegove ljubezni.

Prisluhnimo Božji besedi:

Iz evangelija po Mateju (Mt 5,13-16)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Ste se kdaj vprašali, kako sveti vaša luč? Sveti na vas kot žaromet, ki vas želi osvetliti, da bi prišli še bolj do izraza, ali pa luč sveti iz vas kot tiha pričevalka živega Kristusa? Ljudje, zlasti mladi, imajo izreden čut za to, da prepoznavajo pristnost človeka. Da opazijo ali oznanjajo sebe in Njega, ki nas je poslal oznanjat. So naša dejanja res v skladu z besedami, ki jih govorimo? Jezus nas spominja, da smo kot dediči nebeškega kraljestva, odgovorni za to, da ostajamo eno z Njim, ki je ljubezen.  Le tako bomo namreč lahko v ta svet prinašali tisto luč, ki pričuje o upanju. In bomo kot dobra sol prebavljivi in užitni. Mi sami in vsa naša dela bodo imela okus po Božjem. Pečat tiste nesebične ljubezni, ki smo je danes ljudje tako zelo lačni.

Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?

Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?

Kako si želimo vstopiti v nov teden?

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.

Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: s. Klara Jarc, Modrina

Foto: Sol in luč  

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo torka, štirinajstega tedna med letom, 9. julija 2024

V tem odlomku evangelist opisuje, kako Jezus uresničuje svoj govor na gori. Najprej ozdravi z zlim duhom obsedenega človeka. V drugem delu opisuje Jezusov način delovanja med ljudmi.

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,32-38)

Tisti čas so k Jezusu privedli nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil hudi duh izgnan, je mutec spregovoril. Množice so se začudile: »Nikoli se ni videlo kaj takega v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.«

Jezus je hodil po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti.

Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.«

V sodobnem času znamo dokaj dobro poskrbeti za neme, slepe, psihično ali kako drugače bolne, kot je bilo to v Jezusovem času. Nemi ali kot beremo, mutec, je zaradi svoje nemosti živel zapuščen in odrezan od običajnega življenja in odnosov. Farizejem je prišlo prav, da je družba sprejela bolezni kot Božjo kazen. Njihov odziv na Jezusovo ozdravljenje zato ni mogel biti drugačen, kot je bil. Jezusova želja, da bi ljudje zaupali v Boga, ki je dober in močan ter ozdravlja bolezni, je ogrožala njihovo zamisel o družbi.

A Jezus gre dalje v mesta in vasi. Farizejsko nerganje ga ne ustavi. Ravna, kot so napovedovali preroki. Z ljudmi je usmiljen in mu je mar zanje, zato naroča učencem, naj molijo za delavce. Lahko si predstavljamo, kako težko je, kadar npr. kmet nima dovolj delavcev, da bi jeseni pobrali pridelke ali kadar ravnatelj ne dobi dovolj pedagoških delavcev.

___

Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?

Hvala Ti, Jezus, izganjaš hudo, da bi mi bili dobro.

Ozdravljaš bolezni, da ne bi bili sami.

Mar ti je, ker veš, da potrebujemo Boga, izmučeni in razkropljeni.

Hvala Ti.

Glasba: Impro-G (s. Klara Jarc)

Fotografija: Ob Dravski kolesarski poti, 2022 (s. Polonca Majcenovič)

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ne dajajte svetega psom in ne mečite svojih biserov pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo. Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki. Vstopíte skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo hodijo po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!«

V današnji Božji Besedi opazujmo Jezusovo skrb za nas. Skrb, da bi izbrali pot, ki vodi v življenje. Skrb, da bi ne zavrgli biserov, ki jih je Bog stkal in skril v naša življenja, v tvoje zivljenje, v moje življenje. Zahvalimo se za vse sveto, ki je v njem. Za življenje samo, za milost krsta, za Njegovo delovanje v nas: skozi Besedo, zakramente, odpuščanje … Zahvalimo se mu za Njegovo svetost, ki je ne drži zase tako, da se nas ne tiče, ampak jo preko Cerkve deli med ljudi. Zahvalimo se mu …

Jezus, hvala ti za tvojo skrb zame. Hvala, ker vztrajno iščeš poti do mojega srca. Hvala, da si zvest, kljub moji nezvestobi. Prosim te, naj me tvoja drža tako prevzame, da si bom želel vstopiti skozi ozka vrata in izbrati tesno pot. Hočem ti slediti z vsem srcem, ker ti tako močno hrepeniš po tem, da Ti pripadam. Naj me Tvoja želja gane in prevzame. 

Hvala, da lahko vedno računam Nate. Bodi hvaljen in slavljen vekomaj!

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Foto: s. Ema Alič

Govor na gori. Ob delavnikih ga prebiramo od 10. junija. Začel se je z blagri, končal se bo s priliko o hiši na skali. Govor na gori je standard krščanskega življenja in največ navedkov je prav iz tega dela Matejevega evangelija. 

Iz svetega evangelija po Mateju 

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Je popolnost torej v tem, da ravnam, kot sicer sploh ne bi? “Slišimo” sicer nekaj, samo Jezus pa nam “pravi”. Kakšna je naša izkušnja glede odnosa do sovražnikov? Najverjetneje ne bi želeli imeti opravka z nekom, ki nas sovraži, ne samo ne spoštuje, ampak SOVRAŽI, torej še enkrat: ne prenese, zaničuje, ogroža, napada … Raje čisto nič, le čemu bi takšnim namenili svoj čas in moči? 

Beseda SOVRAŽNIK je močna. V njej najdemo SOVRAG-a, kar je starinski izraz za sovražnika. Sovražnik je nekdo, ki je v navezi z vragom. Tako ga doživljamo in tako dejansko je. Če to ne meji na norost, da bi ljubili takšne, in zanje molili.  

Jezus želi drugačno popolnost. Popolni naj bomo na takšen način, kot je nebeški Oče. Nepredstavljivo, ampak dejstvo je neizpodbitno. Takšen je Božji načrt, mi pa, kakor želimo. Lahko gremo v tej smeri, ali ne.

Dovolimo si v tem premišljevanju Jezusovih besed stopiti globlje: sprašujemo, raziskujmo, spoznavajmo sebe in svoje trenutne drže do sovražnikov.

Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?

Kaj želi od nas Gospod Jezus Kristus?

Zahvalimo se Gospodu za njegovo besedo in njegove spodbude.

Glasba: Come Thou Fount of Every Blessing

Fotografija: s. Polonca, Pogled z Zabreške planine, 14. 7. 2024

Prinašati Kristusov mir

V današnjem evangeliju, na god apostola Barnaba, beremo Jezusova navodila apostolom glede oznanjevanja. Prav kakor oni, pa smo kot kristjani tudi mi poklicani in poslani, da v ta svet prinašamo Kristusov mir.

Iz evangelija po Mateju

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Gredé oznanjajte: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne

torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. In če bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. (Mt 10,7-13 )

Jezusovo javno delovanje, je tudi čas prepoznavanja stisk ljudi, s katerimi se je srečeval. Stisk zaradi bolezni, nemoči, utrujenosti, zmedenosti. Ko se torej Bog sklanja k človeku, da bi mu bil blizu, trka tudi na naša srca. Kakor apostole nas kliče, da bi bili z Njim in hkrati, da bi darove, ki nam jih podarja, uporabljali za skupno dobro. Opremljene z njegovo ljubeznijo in njegovim mirom, nas pošilja med ljudi. Brez preračunljivosti. Tako se Božje kraljestvo približuje, podarja, gradi. Narediti prostor tej ljubezni je naloga vsakega kristjana. Kdor jo sprejme, bo namreč deležen Kristusovega miru, veselja in odrešenja.

Kot obdarovani, ljubljeni in poslani, prosimo torej Gospoda, da bi sredi izzivov vsakdanjega življenja, znali in zmogli živeti tako, da bomo zares pričevalci Kristusovega miru in se ljudje s katerimi se srečujemo, ne bodo bali odpreti vrat svojega srca Božji milosti.

Kaj v meni prebuja ta Božja beseda?

Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.

Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega

miru. Vztrajajmo v molitvi.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: s. Klara Jarc, Impro-G

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo torka, osmega tedna med letom, 28. 5. 2024.

Prvo Petrovo pismo nam sporoča pomembne stvari. Namenjeno je bilo prvim kristjanom, razseljenim po provincah Male Azije. Bili so dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz Božje naklonjenosti do vseh narodov. Malo manj kot 2000 let kasneje nismo več prvi kristjani, pa vendar se to, kar so bili oni: dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz božje naklonjenosti do vseh narodov. V tem duhu premišljujmo in molimo ob odlomku iz 1 Petrovega pisma:

Preljubi, po zveličanju so pozvedovali in o njem preiskovali preroki, ki so prerokovali o vam namenjeni milosti; preiskovali so, za kateri ali kakšen čas je Kristusov duh, ki je bil v njih, napovedoval in naznanjal Kristusu namenjeno trpljenje in za tem poveličanje. Njim je bilo razodeto, da niso zase, ampak za vas pripravljali, kar so vas zdaj učili ti, ki so vam oznanili evangelij v Svetem Duhu, poslanem iz nebes. To želijo spoznati celo angeli. Zato prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in popolnoma zaupajte v milost, ki se vam daje v razodetju Jezusa Kristusa. Kakor poslušni otroci se ne ravnajte po željah, ki ste jih imeli poprej v svoji nevednosti, temveč, kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedenju. Pisano je: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.«

To, kar je vznemirjalo preroke, želijo spoznati celo angeli. Kristusa. Kaj pomeni, da naj prepašemo ledja t.j. spodnji del hrbta ob ledvicah svojega uma? Kaj pomeni, da naj bomo trezni? Kaj pomeni, da naj popolnoma zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa? Veliko spodbud in vprašanj, ki nas kar vabijo, da se zazremo v svoje življenje in odnose, ter iščemo odgovore.

Potem nas Peter vabi naj se ne ravnamo po željah, ki smo jih imeli v nevednosti. Zdaj je čas za svetost. Bodite sveti, ker sem jaz svet.

Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?

Kako je, kadar je naš um opasan, kako je, kadar smo trezni in kako je, kadar zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa?

V srcu se zahvalimo Gospodu za Njegovo besedo in njegove spodbude.

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Foto: Pot ob Iški, 2024, s. Polonca Majcenovič

V današnjem evangeliju po Marku vstopamo v domačnost odnosa med Jezusom in njegovimi učenci. V prostorje, kjer osebe, ki so si blizu lahko spregovorijo tudi o trpljenju in podarjanju, ki je sad ljubezni.

Tisti čas so šli z gore Jezus in njegovi učenci in šli skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede niso umeli, pa so se ga bali vprašati.

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti so pa molčali. Po poti so se namreč pogovarjali med seboj, kdo je največji. In sedel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel ter jim rekel: »Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal. (Mr 9,30-37)

Ste kdaj razmišljali o tem, da se zastonjsko podarjanje začne tam, kjer je v odnosu med dvema osebama dovolj domačnosti, da sta lahko druga pred drugo preprosto to, kar sta? V odnosu, kjer ni strahu, kaj si bo drugi mislil, kako bo odreagiral, kako visoko na svojo lestvico nas bo postavil? To je prostorje poslušanja in spraševanja, veselja in skupno nošenje trpljenja, prostorje iskrenega pogovora.

Kljub temu, da so učenci hodili ob Jezusu, so na življenje še vedno gledali v luči preračunljivosti tega sveta in bolj kot na Boga računali  nase, na svoje moči. Pogovarjali so se o stvareh, ki so človeku tako domače – kdo je bolj uspešen, bolj priljubljen, boljši … in se spraševali, kdo med njimi je največji.

Jezus pa njihov pogled vedno znova usmerja k temu, kar je bistveno. Na to, da veličina človeka ni v njegovi uspešnosti, temveč v nesebičnem podarjanju. To ne pomeni slepo pozabljanje nase. Pomeni, ostajati v Bogu, da bi v moči Njegove ljubezni lahko brezpogojno ljubili. In v tej ljubezni je dovolj prostora za vsakogar.

Morda pa se moramo prav zato, kakor otrok, ki ga Jezus postavi pred učence, pustiti najprej objeti tej zastonjski ljubezni. Samo iz izkušnje ljubljenosti namreč izhaja notranja svoboda človeka, v kateri ni primerjanja z drugimi, temveč prostorje nesebičnega podarjanja. 

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 17. poglavja iz evangelija po Janezu.

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim.

In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.

Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

Slišali smo čudovite besede o  slavi. Očetu pripada vsa slava in to daje Sinu. In Sin proslavi Očeta. Del te čudovite zgodbe je tudi vsak izmed nas, kajti v vrhuncu tega njunega podarjanja je to, da mi prejmemo večno življenje. Božja slava je Božje življenje v nas, večno življenje, ki ga daje naši revni človeški naravi. Sveta Trojica, hvala ti za večno življenje, ki ga živimo in je popolnoma tvoj dar. Hvala, da nam je bilo oznanjeno Tvoje ime, po katerem življenje prejemamo. Hvala, da je na svet prišel Tvoj Sin. In hvala za tiste, ki jih pošiljaš, da se Tvoje ime razodeva iz roda v rod. Hvala predvsem za duhovnike. Hvala za verne starše in botre. Hvala za vse druge oznanjevalce. Posebej se želim po imenu zahvaliti za vse, ki so Tvoje ime oznanili meni in ga še oznanjajo. Za vse, ki me spominjajo, da bi na Tebe nikoli ne pozabil. S tem me namreč po njih ohranjaš za večno življenje.

“Oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.”

Hvala za vero. Tvoj dar je, Sveti Duh. Slavim te, da je v moje srcu vera in te iskreno prosim: ohrani jo. Ne dovoli, da bi jo zapravil zaradi nepomembnih stvari, banalih vsakdanjosti, greha. Tvoj dar je. Z voljo, ki jo premorem, jo hočem čuvati, Ti pa jo ohrani. Naj me ne skrbi, ko je vera šibka. Šika vera je dovolj za Tvojo vsemogočnost. Zanjo se ti zahvaljujem. Ti jo boš okrepil, ko bo taka tvoja volja. Daj mi vero, ki se bo zmogla obrniti k Tebi, ki bo znala moliti. To mi zadošča. In to zadošča, da mi daješ dar večnega življenja.

Hvala za vero, Sveta Trojica.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-aC, s. Klara JarcFoto: s. Ema Alič

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo torka, 6. velikonočnega tedna, 7. maja 2024.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo molitev sv. Frančiška Asiškega za razsvetljenje.

O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.

Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,

razumnost in spoznanje, o Gospod,

da se bom držal tvoje svete in

resnične zapovedi. Amen.

Svetega Duha prosimo, da moli v nas.

Odlomek, ob katerem bomo premišljevali in molili je del evangelija po Janezu, ki razlaga kako deluje Duh. Namen Duha je, da nas povezuje z Bogom. Ves čas, odkar je Jezus odšel k Očetu, in do našega odhoda k Očetu, je z nami Duh. Z njim že zdaj živimo večno življenje, ki zaradi te povezanosti ni nekaj oddaljenega ali skritega v prihodnosti. Prisluhnimo odlomku.

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 16,5-11)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Zdaj odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: »Kam greš?« Ker sem vam pa to povedal, vam je žalost napolnila srce. Toda govorim vam resnico: za vas je dobro, da grem. Če ne odidem, Tolažnik namreč ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride, bo on prepričal svet o grehu, o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen.

Učenci so žalostni, ker Jezus odhaja. Zato ga niti ne vprašajo kam gre. A Jezus govori resnico. Njegov odhod k Očetu pomeni Prihod Duha v naše srce in deloval po nas. Tako se nadaljuje, kar je Jezus začel, delal in živel. 

Pomislimo kaj je tisto, po čemer prepoznavamo delovanje Duha v našem življenju in življenju naših bližnjih? Poskušajmo se samo prepustiti se Duhu v tej molitvi, da bomo lahko zaznali svoje odgovore.

___

V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli smo imeli. Kaj je prebudilo našo pozornost?

Prosimo Duha, da bi prebival v nas in nam podaril darove, ki jih potrebujemo, da bi to zemeljsko življenje živeli v tesni povezanosti z Bogom.

Glasba: Come Thou Fount of Every Blessing

Fotografija: s. Polonca, Pag 2021

V nagovorih, ko se Jezus pred svojim trpljenjem poslavlja od svojih učencev, je tudi obljuba, da bo po svoji vrnitvi k Očetu, poslal Svetega Duha. Obljublja svojo zvestobo in priprošnjo pri Očetu, obljublja nam mir, ki nam ga svet ne more dati.

Iz evangelija po Janezu 

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor daje svet, ga vam jaz dam. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: »Odhajam in pridem k vam.« Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. Zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več toliko govoril z vami, vladar sveta namreč prihaja. Meni sicer ne more nič; vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da tako delam, kakor mi je naročil Oče.  (Jn 14,27-31)

Jezus, ki se iskreno veseli svoje vrnitve k Očetu, nam hkrati obljublja Svetega Duha. Svoj mir polaga v naša srca, da se ne bi bali, temveč bi, kakor tisti, ki so od vekoma ljubljeni, prehodili pot vere v zaupanju in podarjanju. Vabi nas, da bi kakor On, izpolnili poslanstvo, ki nam ga daje Oče. In kako v hrupu tega sveta ostajati čuječi za Očetovo besedo? Bog se v moči Svetega Duha sklanja k človeku, odpira naše notranje uho za Besedo, ki te prevzame od znotraj. Povsem naravno je, da beseda ljubljene osebe v tebi prebudi življenje in vabi v dialog. Nosiš jo v sebi, kakor dragocen pečat ljubezni. Želiš jo živeti. Zato v domačnosti tega odnosa z Očetom lahko kakor Marija vedno znova izrečemo svoj DA, zgodi se mi po tvoji besedi. Ob Očetu se torej učimo ljubiti, zato nesebična podaritev v ljubezni vedno prinaša mir, tisti mir, ki nam ga svet ne more dati.

Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? 

Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc

Foto: Unsplsh (https://unsplash.com/photos/christ-redeemer-covered-with-clouds-at-daytime-vV1a1Leq-dQ)