Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo srede, prvega navadnega tedna, 15. januarja 2025.

Svetega Duha prosimo, da moli v nas.

Jezus oznanja v Galileji. Danes ob omembi krajev v Izraelu takoj pomislimo na vojno, ki se kar ne neha. So ljudje, romarji, v Kafarnaumu sredi vojne vihre? Do Gaze je približno 216km. Od takratnega Kafarnauma so ostale ruševine ob Galilejskem jezeru. Tam je Jezus oznanjal v shodnici in obiskal Jezusovo taščo.

Prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Marku.

Tisti čas je Jezus šel iz shodnice v hišo Simona in Andreja. Simonovo taščo pa je tresla mrzlica in brž mu povedo o njej. Pristopil je, jo prijel za roko ter vzdignil. Pri tej priči jo je mrzlica zapustila in žena jim je stregla. Ko se je pa zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence in vse mesto je bilo zbrano pri vratih. Ozdravil je mnogo takih, ki so trpeli za različnimi boleznimi, in izgnal mnogo hudih duhov, toda branil jim je o tem govoriti, ker so ga poznali.

Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal in odšel ter se napotil na samoten kraj in je tam molil. Pohitel je za njim Simon in njegovi tovariši in, ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« In rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« In hodil je okoli, učil v njihovih shodnicah po vsej Galileji in izganjal hude duhove.

Kdor je bolan, želi biti zdrav. Pa naj gre za telo, naj gre za dušo ali duha. Biti zdrav, tako preprosto je to. Želja po zdravju žene ljudi k Jezusu. Vsi ga iščejo, vsi si želijo ozdraveti. Premišljujmo in molimo ob tem odlomku. Ustavimo se ob tej Božji besedi in prisluhnimo Gospodu kaj nam želi povedati. kako prebuja naše najbolj notranje želje. Katere njegove želje so naše želje? Zakaj pravzaprav iščemo Gospoda?

...

Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?

Kako in kje bomo danes iskali Gospoda?

Glasba: Odsev na gladini, Klara Jarc

Edwin Andrade on Unsplash " target="_blank" rel="noopener noreferer">Foto

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 6. poglavja iz evangelija po Marku.

Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. Ko je bilo že pozno, so stopili k njemu njegovi učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpústi jih, naj odidejo v bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj jesti.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti.« Rečejo mu: »Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?« On jim reče: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Poizvedo in pravijo: »Pet in dve ribi.«

Velel jim je, naj vse po skupinah razposadijo po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto in po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib. Teh, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož.

Ustavimo se najprej ob tem, da se je Jezusu množica zasmilila. Videl je, da so izgubljeni, lačni prave življenjske usmeritve in trdnosti. Jaz sam sem v tej množici in kako blagodejno je, da se Gospodu smilim. Na začetku te molitve se iskreno zahvalim za to, da se Bog zanima zame, za Njegovo skrb za mene.

Jezus ne ostane pri praznem pasivnem sočutju, ampak gre v akcijo. Angažira tam prisotne učence. na srce jim položi skrb za brate. Spodbudi jih k temu, da bi se tudi oni ne zaprli le v skrb zase, ampak naj dajo tisto malo, kar imajo in storijo tisto malo, kar morejo. Zavem se, da Gospod bo angažiral moje brate, da mi bodo priskočili na pomoč. Pravzaprav je to že storil, ko je ustanovil Cerkev: skupnost bratov in sester, ki ji smem pripadati in je dolžna skrbeti za mojo duhovno, duševno in telesno stanje. Skrb zase naj me ne vznemirja in jo zato lahko pustimo ob strani.

Kaj pa mojih pet hlebov in dve ribi? Kaj naj jaz velikodušno dam na razpolago Cerkvi in družbi, čeprav je to samo po sebi neznatno in ne more ničesar spremeniti? Gospod pa vabi, da darujem, ker bo on pomnožil.In ne pozabim: kruh se je množil z delitvijo. V nobenem trenutku ni bilo enega velikega kupa kruha. Le hlebov in rib ni zmanjkalo, dokler niso bili vsi siti. Zato naj ne pričakujem v sebi obilja moči, množice idej, popolnega razpoloženja, popolne finančne stabilnosti … Šele z darovanjem se bo množilo. Gospod, kaj naj darujem  Cerkvi in družbi? Kaj želiš blagosloviti?

Gospod, hvala ti za dar Besede. Tvoja Beseda mi je dala mir, kajti s Teboj ni potrebno, da me skrbi zase. Tvoja Beseda me tudi vabi k sodelovanju s Teboj.Hvala, da s teboj okrepljen lahko grem naprej v življenje.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/brown-bread-on-gray-surface-fao-serWp_M)

Premišljujmo Božjo besedo torka, četrtega adventnega tedna, 24. decembra 2024

Božjo besedo premišljujemo, ko čakamo sveti večer. Božična odrešenjska zgodba se počasi odvija v smer vrhunca, Jezusovega rojstva. Zaharija je molčal, ker je dvomil. Ko je zmogel ponovno verovati in zaupati, je nastal prostor za zahvalo in občudovanje.

Prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Luku.

Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval: Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtíjo, da skaže usmiljenje našim očetom ter se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.

Premišljujmo in opazujmo kaj ta svetopisemski odlomek prebudi v našem srcu. Kaj vse je bilo obljubljeno, da bo Jezus naredil v našem življenju in svetu, ter kaj vse dejansko dela zdaj, v tem trenutku. Vzhajajoči z višave nas bo razsvetlil v naših temah in smrtnih sencah. Naše noge bo v tem času vojn, ki povzročajo opustošenje in bolečino, naravnal na pot miru. Kako je, ko so naše noge naravnane na pot miru v naših odnosih do sebe, drugih in Boga?

Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?

Pojdimo naprej v miru, z nogami, naravnanimi na pot miru in z veliko zahvalo Bogu, da je vstopil v ta naš mali svet z višave.

Glasba: Impro-Fd, Klara Jarc

Foto

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 1. poglavja iz evangelija po Mateju.

Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega: Abraham je imel sina Izaka, Izak Jakoba, Jakob Juda in njegove brate; Juda je imel s Tamaro sina Faresa in Zara, Fares je imel sina Ezroma, Ezrom Arama, Aram Aminadaba, Aminadab Naasona, Naason Salmona; Salmon z Rahabo sina Booza, Booz z Ruto sina Obeda, Obed Jeseja, Jese pa je imel sina kralja Davida.

David je imel z Urijevo sina Salomona, Salomon je imel sina Roboama, Roboam Abija, Abija Aza, Aza Jozafata, Jozafat Jorama, Joram Ozija, Ozija Joatama, Joatam Ahaza, Ahaz Ezekija, Ezekija Manaseja, Manase Amona, Amon Josija, Josija pa je imel sina Jehonija in njegove brate ob preselitvi v Babilon.

Po preselitvi v Babilon je Jehonija imel sina Salatiela, Salatiel Zorobabela, Zorobabel Abiuda, Abiud Eliakima, Eliakim Asorja, Asor Sadoka, Sadok Ahima, Ahim Eliuda, Eliud Eleazarja, Eleazar Matana, Matan Jakoba, Jakob pa je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov; od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov; od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov.

Ob branju tega odlomka hitro pridemo v skušnjavo, da zamahnemo z roko, češ da v Jezusovemu rodovniku ne moremo najti navdihujočih besed za svoje življenje. Pa vendar je tudi to Božja beseda, namenjena meni v tem trenutku.

Evangelist Matej je v prvi vrsti pisal Judom, ki so pričakovali Mesija. Ta bo prišel znotraj njihovega rodu. Zanje so bili rodovniki izjemnega pomena, zato nas ta Matejev poudarek ne preseneča. 

Na rodovnik naj ne gledamo preveč zgodovinsko. V njej iščimo pot od Abrahama, ki velja za očeta vere, nekakšen arhetip človeka, ki zaupa Gospodu in po njegovi besedi naravna svoje življenje. Preko kraljev, ki so vodili ljudstvo v njegovih dobrih in težkih časih, Bogu zvesto ali nezvesto, pokorno ali svojevoljno. Pa vse do Jožefa, ki je znan kot oseba, ki v evangelijih ne spregovori niti besede, a s svojo pokorščino stori, da je Jezus dejansko Judovskega porekla. Začeli smo pri Abrahamu, možu vere in končali pri Jožefu, možu pokorščine in pravičnosti. Vmes pa je zgodovina ljudstva: dobra in slaba, težka in lahko, zvesta in nezvesta, trda in ponižna … V vse to pride Odrešenik, Božji Sin. Nekateri ga spoznajo in sprejmejo. Mnogi ne. 

Na začetku mojega krščanskega življenja je vera: vera, v kateri sem bil krščen. Na koncu bo vera: vera v kateri bom sprejet na Kristusovo desno stran. Tako upam. Vmes pa je življenje: dobro in slabo, težko in lahko, v njem je moja zvestoba in nezvestoba, trdota in ponižnost … V vse to prihaja Odrešenik, Božji Sin. Včasih ga spoznam in sprejmem. Pogosto je vrišč sveta in zablode hudiča močnejši.

Evangelist Matej zapiše konkretna imena. Svet v katerega prihaja Bog je konkreten. To smo mi: jaz, ti, moj sosed, sodelavec, člani moje družine, neznanec na ulici …

Danes v tej molitvi se ustavim pri dvojem: najprej se zahvalim, da je Bog Emanuel: Bog z nami. Konkretno tukaj, sedaj. In potem prosim. Veliko prosim. Prosim zase, da bi ga prepoznal in bi ga povabil med svoje poznane ljudi. In prosim za soseda, sodelavca, člane moje družine, neznance na ulici … naj pride tudi k njim. Naj ga spoznajo. Prosim, da se uresniči ta velika Božja želja.

Pridi, Gospod Jezus.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Foto: s. Ema Alič

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 18. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovac in katera izmed njih zaide, ali ne pusti na gorah devetindevetdesetih in gre iskat tisto, ki je zašla? In če jo najde, resnično, povem vam, veseli se je bolj ko devet in devetdesetih, ki niso bile zašle. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se izgubil kateri teh malih.

V adventnem času premišljujemo o Božjem sklanjanju k človeku. Prilika o izgubljeni ovci je čudovita podoba prav tega. V pobegli ovci lahko vidimo človeka, ki je daleč od Boga. Je moja podoba, ko moje misli niso naravnane na Najvišjega, ko je v meni več obupa kot upanja v Vsemogočnega, več strahu kot zavesti, da smo varni, ko za nas skrbi sam Stvarnik.

V tej molitvi pomislim, kje sem izgubljen, kje sem odtaval stran od Boga. Pred očmi naj nimam le posameznih dejanj, ampak predvlsem svoje srce. Se je vanj naselil obup, strah, nemir, živčno načrtovanje, zavest, da je vse na meni … To je moja izgubljenost. Zaradi nje Gospod prehodi hribe in doline. In ko me najde, me dene na rame in sva skupaj. Sprejme me v svojo varnost in svoj mir.

Opazujem predvsem, kako se Gospod, Dobri Pastir, sklanja nad mojimi izgubljenostmi in me privija k sebi. Ne kot sodnik, ampak rešitelj; tisti, ki mi obeta novo življenje.

Gospod, naj v tem adventnem času občutim, kako me poiščeš in sprejemaš v svoje naročje. Naj ti prepustim svoje skrbi, načrte, dvome in strahove. Vse to ti želim izročiti, da bi v tebi našel svoj mir. 

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Spokojna žalost, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/white-sheep-near-the-brown-board-aJvSX36kweg)

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo torka, prvega adventnega tedna, 3. decembra 2024

Jezus je na poti v Jeruzalem. Kaj se je dogajalo pred odlomkom, ob katerem bomo danes premišljevali. Dvainsedemdeseteri so se vrnili, navdušeno poročali kako so oznanjali, in Jezus jim je rekel, da naj se predvsem veselijo tega, da bodo njihova imena zapisana v nebesih. V tem duhu veselja Jezus nadaljuje. Najprej se obrne k svojemu Očetu, potem k učencem.

Pozorno prisluhnimo odlomku iz Evangelija po Luku (Lk 10,21-24)

Tisti čas je rekel Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta; in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

Posebej se je obrnil k učencem in rekel: »Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite! Povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.«

Se lahko postavimo v vlogo Jezusa in na njegov način slavimo njegovega Očeta, ki je tudi naš Oče? Za kaj vse ga slavimo, kaj vse mu izročamo?

Lahko se ustavimo še ob Jezusovih besedah, ki jih je namenil učencem. Se zavedamo kako zelo smo obdarovani, ker vidimo in slišimo, kar preroki in kralji niso, čeprav so si želeli videti in slišati Odrešenika?

Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?

Kje se nas je dotaknil Gospod, bo kaj drugače v našem življenju zaradi tega?

Pojdimo naprej v adventni čas, obogateni s tem, kar nam je podaril Gospod v teh nekaj minutah premišljevanja.Božje besede.

Glasba: Klara Jarc, Molim Te v življenju

Tim Mossholder on Unsplash ">Foto

Premišljevanje Božje besede torka, 34. tedna med letom, 26. decembra 2024

Skupaj premišljujmo del 21. poglavja Lukovega evangelija, z njim molimo in se mu pustimo tudi nagovoriti.

Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o

Ljudje se velikokrat želimo okleniti tega, kar je vidno, oprijemljivo, mogočno. Nečesa, kar je v naših očeh trdno in zanesljivo. Tako je tudi Jeruzalemski tempelj veljal za

Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?

Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?

Komu zaupam v času preizkušenj?

 Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.

Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Glasba:  s. Klara Jarc, Impro-D

Premišljjevanje Božje besede, Lk 17,7-10

12. november 2024

Jezus je na poti v Jeruzalem. Govori, uči, posluša, oznanja. Vse to. Opazuje življenje okrog sebe in uporabi te podobe, da bi njegovi poslušalci razumeli in doumeli kaj želi povedati.

Iz Evangelija po Luku.

Tisti čas je Gospod govoril: Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«

Podobo z oranjem in hlapcem danes mogoče malo težje razumemo. Kdo od nas bi si danes želel hlapčevati? Ali da bi se nekdo tako vedel do nas in nam ukazoval? Premišljujem in se poskušam vživeti v to dogajanje pred kakšnimi 2000 leti. Le kaj nam je Jezus želel povedati? Mogoče to, da je pomembno zavedati se kaj je naše poslanstvo in kakšne so naše dolžnosti? Da je pomembno storiti, kar je potrebno storiti, ter pri tem s spokojnostjo sprejeti, da smo ne glede na vse opravljeno v srcu vendarle ubogi? Torej … v Bogu.

Ena od misli v tem toku razmišljanja je, da pa ima to smisel. Vse se spremeni, na vse pade drugačna luč, kadar smo dekle in hlapci osebi, ki jo spoštujemo, ljubimo, in je "naše vse". Takrat so cilji in nameni te osebe tudi naši. Biti del te poti je naše dostojanstvo, in takrat služimo z veseljem. Ni zadržkov, ne strahu, ne preračunavanja.

Prisluhnimo še enkrat in ostanimo nekaj časa v tihi molitvi. Premišljujmo kaj nam sporoča Jezus? Nam osebno, naši družini, našemu župnijskemu občestvu, naši družbi:

Tisti čas je Gospod govoril: Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«

Kakšne misli in čustva nam je prebudila za Božja beseda?

Kakšne milosti smo prejeli, ko smo se za teh nekaj minut ustavili ob Božji besedi? 

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Impro-D, Klara Jarc

Foto 

Molimo ob odlomku iz 2. poglavja iz pisma apostola Pavla Filipljanom.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: s. Klara Jarc, Plavanje

Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/a-group-of-people-holding-hands-on-top-of-a-tree-DNkoNXQti3c)

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 13. poglavja iz evangelija po Luku.

Tisti čas je Jezus govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čemu naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu; in zraslo je in postalo drevo in ptice neba so prebivale na njegovih vejah.«

In zopet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni prekvasilo.«

Danes premišljujmo o tem, da Božje kraljestvo raste iz majhnosti. Majhnost, neznatnost, komaj opaznost je ena prvih razpoznavnosti Božjega kraljestva. Neznatno je kot seme, ki pade v zemljo, in neopazno kakor kvas umešan v testo. In ko je dobro skrito, zori. Z Božjim kraljestvom je vedno tako.

Gospod, pokaži mi, kje v mojem srcu je skrito seme Božjega kraljestva. Naj se zavem tiste majhne milosti, ki dela v meni, s katero me obiskuješ preko dneva. Nagni mi srce k hvaležnosti zanjo. In okrepi mojo vero, da ta tvoja majhna komaj opazna milost more prekvastiti vse moje življenje in ga skozi čas pripraviti do rodovitnosti, ki so jo danes niti misliti ne morem. Zahvaljevati se ti hočem za ta majhen skriti dar.

Hvaležen, da skrito in tiho, a vztrajno delaš v meni, se se zazrem v majhnosti v Cerkvi: Skromna in nemočna župnijska občestva, malo duhovnih poklicev, pomanjkanje voditeljev raznih skupin, naše vsakovrstne nemoči … So te majhnosti res manjše od semena v vrtu in od kvasa v testu? Niso. Gospod, ti veš. In veš, da velikega ne potrebuješ. Kličeš le seme, ki je pripravljeno umreti, in iščeš kvas, ki se je pripravljen izgubiti v testu. Tako ti delaš.Navdihuj me, da se ti bom vedno znova zlasti pa danes dal na razpolago kot seme in kot kvas. 

Gospod, nikoli naj se ne bojim majhnosti in neznatnosti, ampak naj ne pozabim, da Božje kraljestvo naj raste iz tvoje moči. Zato te ne prosim za moč, ampak mi daj vero in zaupanje.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Foto: s. Ema Alič