
Sign up to save your podcasts
Or


Novi podkast s Tadejem Štrokom in mano prinaša tokrat le analizo parlamentarnih volitev, na katerih je kolosalno zmagala stranka Roberta Goloba. Staro prekletstvo, da se politika organizira in dobi svoj smisel šele kot upor proti škodljivi vladavini Janeza Janše, se je tokrat ponovilo. Anemična leva sredina ni znala ustavljati rušilnega pohoda skozi institucije, ki ga desetletja uprizarja SDS s svojimi sateliti in se je po letu 2020 sprevrglo v odkrite avtokratske težnje. K sreči so prišle prej volitve. Čeprav so letos menda zgodovinske, so po drugi strani bile zelo rutinske in s tem predvidljive glede na rezultat: spet bomo dobili levosredinsko vlado, znova se lahko upravičeno bojimo, da bo tudi sama podlegla svojim partikularnim interesom, in spet bomo trepetali, da se ne bo razletela že po letu ali dveh. Občutek večnega vračanja istega, iste nemoči in infantilnega veselja ob svobodi, smešnega v svoji anahronosti, nas mora spomniti le na to, kako malo napredujemo v demokraciji skozi vsa ta desetletja. Razlogov za pravo veselje dejansko nimamo: za začetek bo potrebno zavihati rokave in odstraniti vse ruševine po dveh letih pustošenja iliberalnega režima. Pomagamo si lahko le z lastno kritičnostjo, zato vabljeni k poslušanju:
Novi podkast s Tadejem Štrokom in mano prinaša analizo treh izbranih tem v političnem in družbenem dogajanju zadnjih dveh tednov: najprej o tem, ali smemo Janšo res že kar odpisati kot možnega zmagovalca volitev, če pa njegovim avtokratskim prijateljem Orbanu in Vučiću gre tako dobro in močno zmagujeta? Zakaj ljudstvo vedno znova naseda avtokratskim vodjem in si celo želi serviranih laži in manipulacij? Nato se pogovor nadaljuje s temo ksenofobije do ukrajinskih beguncev. Je s spremembo uradne politike do njih, kjer so se včerajšnji ksenofobi čez noč prelevili v dobrodušne humanitarce, sovraštvo do njih res zamrlo? Spletni komentarji kažejo, da niti malo ne! Na koncu pa še o slovenskem Bolsonaru alias kmetijskem ministru Podgoršku, ki bi posekal eno četrtino državnih gozdov, pa nikomur ni čisto jasen namen operacije, čeprav se napoveduje morda največji poseg v naravo v samostojni Sloveniji: da se površine zaraščajo in potrebujemo več kmetijskih zemljišč, že ni pravi razlog.
Volitve se hitro bližajo, vročica prerivanja politikov je vse hujša, količine laži in nakladanja so vsak dan večje. Skrajni čas, da poskrbimo zase, za svojo intelektualno samoobrambo. Pomagamo si lahko le z lastno kritičnostjo, zato vabljeni k poslušanju:
From the publisher's feed