Z besedami »pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš«, smo vstopili v postni čas. Čas, ko premišljujemo o lastni minljivosti in veri v presežno. V teh dneh je zato tudi priložnost, da nase in na druge pogledamo z usmiljenjem ter nežnostjo. Vsak dan nam narekuje mnogo obveznosti in nas vodi v pomanjkanje časa, da bi našli stik najprej s sabo in nato z bližnjimi. Ali je res, da nam ne preostane drugega, kot da se prepustimo toku vseh opravkov in zahtev okolice?