Kulturomat

Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc.

Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda.

Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.«

Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu.

Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.«

Kaj je filmska kritika, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar

Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc.

Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda.

Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.«

Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu.

Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.«

 

»S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.«

Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, Dana Grabnarja.

Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu.

“Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”

S filmom se srečuje že od malih nog, z vstopom v srednjo šolo pa se je srečal z režijo

»S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.«

Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, Dana Grabnarja.
Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu.

“Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”

V današnjem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: Nika Škodic, Kiana Petrič in Jaka Lopez Vernik. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom.

Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...«

Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser Juš Milčinski, njihova učiteljica matematike Lenka Blejec pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov.

Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.«

Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.«

Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.

Dijaki drugega letnika Waldorfske šole Ljubljana so na platformi ZOOM odigrali predstavo Visoška kronika

V tokratnem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: Nika Škodic, Kiana Petrič in Jaka Lopez Vernik. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom.

Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...«

Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser Juš Milčinski, njihova učiteljica matematike Lenka Blejec pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov.

Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.«

Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.«

Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.

Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom. Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi. Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.

"Če se vživim v to, kar pojem, to začuti tudi publika"

Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom.

"Ko pridem na oder me preplavlja adrenalin in rahla trema, kar mislim, da je dobro za kvaliteten nastop. Pri vsakem nastopu se poskušam čim bolj vživeti v to, kar pojem in zelo uživam, če to začuti tudi publika."

Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi.

"Pri testih v šoli sem mirnejša in bolj skoncentrirana, ker sem tega navajena od festivalov."

Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.

Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril.

Devetkratna državna prvakinja, ki pleše tudi na mednarodnih tekmovanjih

Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril.

 

 

V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji.

»Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.«

JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu.

»Vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe«

V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji.

»Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.«

JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu.

Manca Marinko je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila e-pesniško zbirko z naslovom Pomlad vate staplja čute. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: Pomlad vate staplja čute.

»Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.«

Več o tem koliko pesmi je napisala, kako so nastale in kakšnih verzoloških pravil se drži, pa izveste v Kulturomatu.

E-pesniška zbirka: Pomlad vate staplja čute

Manca Marinko je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila e-pesniško zbirko z naslovom Pomlad vate staplja čute. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: Pomlad vate staplja čute.

»Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.«

čas teče naokoli z opraskanimi dlanmi
in kri se meša v čaj
na bregu vrtinčaste reke
kjer se včasih ko ni mrzlo lovijo otroci
in kjer se zdi kot da tok potuje nazaj
zato obujam rime na poletje
cvetje
zavetje

ujet je

Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.

Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«

Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič.

Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar.

Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«

Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.

Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.

Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«

Zanimajo ga vse vrste tolkal, najraje pa igra vibrafon in marimbo

Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.

Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«

Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič.
Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar.

Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«

Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.

Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.

Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«

Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.

"Zakaj sem jaz svobodnejši od njih in kako je to možno, S?"

Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.

 

Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev.

»Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.«

Antonio Iturbe (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo Učila jo je v slovenščino prevedla Manica Baša.

V studiu se nam je pridružila Branka Fišer, urednica slovenske izdaje Knjižničarke iz Auschwitza. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.

Osupljiva zgodba o deklici med holokavstom, ki je tvegala lastno življenje, da so knjige s svojo čudežno močjo lahko živele naprej

Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev.

»Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.«

Antonio Iturbe (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo Učila jo je v slovenščino prevedla Manica Baša.

V studiu se nam je pridružila Branka Fišer, urednica slovenske izdaje Knjižničarke iz Auschwitza. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.