Kulturomat

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo. Z dekleti je klepetala Lara Gril.

Glasba ju spremlja že od malih nog

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo.

Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo.

Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva.

Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo.

»Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«.

NJENE SANJE

Bila je samo dekle,

dekle z mislimi,

dekle z željami,

dekle s sanjami.

Sanjala je o njem,

z blond lasmi,

z zeleno rjavimi očmi,

ki sijale bi samo za njo.

Da že en sam pogled

namenil bi ji,

to je vse

kar si njeno srce želi,

to je začetek zgodbe,

ki v sanjah se ji pripeti.

Sanjala je o večnosti,

večnosti vezi,

večnosti ljubezni,

ki ostala bi za vedno.

Tistih trenutkov,

tistih filmov,

tistih dotikov,

in tistih noči.

A vse lepo enkrat se konča,

dekle zbudi se iz sanj,

uvidi, da nikoli ne bo samo njen,

da nikoli ji ne podari,

tistega pogleda,

ki si ga tako močno želi.

Ker obstaja ona,

ki poglede mu je vzela,

ki njene sanje živi in je živela.

»Umetnost mi pomeni izhod iz vsakdanjega življenja v moj svet, kjer je vse tako, kot si želim«

Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo.
Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva.
Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo.
Razstavo si lahko ogledate tukaj.

»Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«.

NJENE SANJE

Bila je samo dekle,
dekle z mislimi,
dekle z željami,
dekle s sanjami.

Sanjala je o njem,
z blond lasmi,
z zeleno rjavimi očmi,
ki sijale bi samo za njo.

Da že en sam pogled
namenil bi ji,
to je vse
kar si njeno srce želi,
to je začetek zgodbe,
ki v sanjah se ji pripeti.

Sanjala je o večnosti,
večnosti vezi,
večnosti ljubezni,
ki ostala bi za vedno.

Tistih trenutkov,
tistih filmov,
tistih dotikov,
in tistih noči.

A vse lepo enkrat se konča,
dekle zbudi se iz sanj,
uvidi, da nikoli ne bo samo njen,
da nikoli ji ne podari,
tistega pogleda,
ki si ga tako močno želi.

Ker obstaja ona,
ki poglede mu je vzela,
ki njene sanje živi in je živela.

Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu.

»Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.

»Z glasbo sem se prvič srečal že v vrtcu. Vzgojiteljice so nam vedno igrale in zanimali so me vsi instrumenti. Saksofon pa sem spoznal skozi risanke.«

Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu.

»Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.

»Menim, da so pesmi, ki jih pišem, pravzaprav že napisane. Kraji, dogodki in ljudje nosijo te pesmi v sebi, jaz pa sem tu le zato, da jih zapišem in delim s svetom v oprijemljivi obliki.«

Gaja Kuščer je maturantka, njeno življenje je prežeto z glasbo. Z njo se srečuje že od malih nog, na začetku srednje šole pa se je z glasbo začela ukvarjati resneje in premišljeno. Mlada kantavtorica je svoje skladbe sprva objavljala na YouTube kanalu, pozneje pa se ji je pri ustvarjanju pridružil Žan Koprivec Perjet, ki je ob Gaji zbral izvrstne glasbenike - in nastala je skupina Regen. Skupino sestavljajo Gaja Kuščer kot pevka in tekstopiska, kitarist Gašper Sedej, bas kitarist Andraž Dražumerič, klaviaturist Jan Mori in bobnar Maks Rozman. Več o Gajinih glasbenih začetkih in o tem, kako je nastala skupina Regen, pa izveste v Kulturomatu.

»Glasba mi zares pomeni vse – ne dramatiziram! Vedno je bila nepogrešljiv del mojega življenja. Ne mine dan, da je ne bi poslušala. Glasba mi pomaga procesirati čustva in stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Včasih najdem pesem, ki tako lepo opiše stvari, da se v njej najdem - povzame moje doživljanje in počutim se manj samo.«

Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval.

»Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!«

Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril:

»Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'«

KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA

Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk.

Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.

Izdeluje unikatne rolke iz naravnih ter lokalno pridelanih materialov

Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval.

»Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!«

Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril:

»Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'«

KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA

Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk.

Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.

 

Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado booker 2021.

V studiu se mi je tako pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler. Govorila sva o romanu in ga predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem.

O ČEM GOVORI KNJIGA

Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete …

ODLOMEK IZ KNJIGE

»Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja.

Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh.

S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri.

Tam torej sva.

Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata.

''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273)

Knjigo lahko dobite tukaj.

Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.«

Zgodba o ljubezni, ki sije kljub nemogočim okoliščinam

Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado Booker 2021.

V studiu se nam je pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler, ki je roman predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem.

Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.«

O ČEM GOVORI KNJIGA

Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete …

ODLOMEK IZ KNJIGE

»Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja.
Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh.
S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri.
Tam torej sva.
Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata.
''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273)

Knjigo lahko dobite tukaj: Bratov kožuh

 

Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča.

Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant.

Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ...

Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja.

Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila.

Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah.

Vsako leto žirijo sestavlja tudi slovenska delegacija, ki pa se je letošnjega festivala udeležila prek spleta

Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča.

Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant.

Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ...

Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja.

Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila.

Tik pred koncem festivala so žiranti posneli tudi videopozdrav, celotna podelitev nagrad pa je na voljo za ogled tukaj.

Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah.

Katalog letošnjega festivala je v pdf obliki dostopen tukaj.

 

Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina.

»Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.«

Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji.

»Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.«

Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado.

»Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.«

Še več o njeni plesni poti in treninigih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila:

»Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«

»Ples mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu.«

Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina.

»Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.«

Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji.

»Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.«

Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado.

»Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.«

Še več o njeni plesni poti in treningih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila:

»Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«

Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat.

"Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko."

Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice.

"Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."

S fotografijami odkriva nov svet, v njih pa išče nove poglede na človeka in prostor okoli nas

Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat.

"Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko."

Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice.

"Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."

Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šole, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.

Mlada pesnica in pisateljica, ki svoja čustva izliva na papir

Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šoli, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.