Kulturomat

V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu.

Gitica Jakopin

Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič.

Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici.

Veronika Nikolovska

Veronika se je resneje s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me.

Hana Bujanovič Kokot

Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt.

Before Time in Toni Lah

Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.

Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu.

Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.

Kakšno leto je za štirimi mladimi ustvarjalci in kaj jih čaka v prihodnje

V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu.

Gitica Jakopin

Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič.
Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici.

Veronika Nikolovska

Veronika se je resneje  s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me.

Hana Bujanovič Kokot

Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt.

Before Time in Toni Lah

Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.

Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu.

 

Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.

Stin Brinovec je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, Killa Brin. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.

Mladi up kamniške rap scene

Stin Brinovec je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, Killa Brin. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.

 

Kulturomat je pripravil Lenart Sušnik

Jon Vitezič je novi mladi glasbeni up, ki se je v preteklem mesecu slovenski javnosti predstavil s singlom in videospotom z naslovom UTRIP. S petjem se je srečal v osnovni šoli, ko je obiskoval zbor nato pa je poprijel tudi za kitaro. Besedilo njegovega prvega singla, ki je izšel pri založbi Nika, je napisal že leta 2018 in je letos dobilo še zvočno ter vizualno podobo. Kot pravi Jon sam, njegov glasbeni slog temelji na sodobnih vokalnih interpretacijah in kitarski melodiki. Pri snemanju singla UTRIP sta sodelovala tudi producent Peter Dekleva in bobnar Martin Janežič - Buco, za mastering pa je poskrbel Gregor Zemljič. Več o Jonovem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

Jon Vitezič o skladbi: »Pesem UTRIP je bila sprva napisana v angleščini, z naslovom BLEED, in je bila nato prevedena v slovenščino. Govori o vzponih in padcih v odnosu med dvema osebama in kako je ljubezen včasih močna, včasih pa zelo oddaljena. UTRIP je pesem, ki sem jo najdlje kreiral in dobro odraža moj stil “songwritinga”. V procesu snemanja in same produkcije sem se povezal s Petrom Deklevo, s katerim sva ustvarila dinamičen in romantičen komad, ki se bo dotaknil mladih src. S pesmijo UTRIP se začenja moja glasbena pot in mi bo zato vedno pri srcu.«

Peter Dekleva o sodelovanju z Jonom: »Takoj, ko sem prvič slišal Jonove komade, sem vedel, da je na njem nekaj posebnega. Igral jih je samo na akustično kitaro, brez ozvočenja in bil sem popolnoma očaran. Tekom snemanja plošče sva zgradila posebno vez in lahko rečem, da je to zame eno izmed najlepših sodelovanj.«

Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.«

O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec

21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev,

Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi.

Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo!

Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec

Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas:

»Sedem je! Miha! Vstani!«

Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup?

Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava.

»Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.«

Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte.

»Kdaj greš na faks?«

A tako bo zdaj to!

Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci?

»Kdaj greš na faks?

»Danes nimamo nič,« zamomlja.

Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami.

»O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.«

»Mhm.«

»Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.«

Miha otožno vzdihne.

Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje?

O čem govori knjiga Nad obzorji

Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi.

Odlomek iz knjige Nad obzorji

Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge.

Prišla sva do mojega križišča

»Tis pa za wice,« je ponovila.

Gledal sem v tla.

»Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa.

V srcu se mi je prebudilo drobno upanje.

»Lepu si napisau.«

Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled.

»Si res ti to sestavil?«

»Sem.«

»Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?«

Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil.

Pokimal sem.

»Men s ti tut fajn.«

Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca.

Kdo je Mateja Perpar?

Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca

Pisateljica Mateja Perpar je letos izdala dva mladinska prvenca

Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.«

O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec

21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev,
Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi.
Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo!

Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec

Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas:
»Sedem je! Miha! Vstani!«
Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup?
Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava.
»Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.«
Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte.
»Kdaj greš na faks?«
A tako bo zdaj to!
Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci?
»Kdaj greš na faks?
»Danes nimamo nič,« zamomlja.
Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami.
»O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.«
»Mhm.«
»Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.«
Miha otožno vzdihne.
Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje?

O čem govori knjiga Nad obzorji

Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi.

Odlomek iz knjige Nad obzorji

Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge.
Prišla sva do mojega križišča
»Tis pa za wice,« je ponovila.
Gledal sem v tla.
»Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa.
V srcu se mi je prebudilo drobno upanje.
»Lepu si napisau.«
Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled.
»Si res ti to sestavil?«
»Sem.«
»Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?«
Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil.
Pokimal sem.
»Men s ti tut fajn.«
Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca.

Kdo je Mateja Perpar?

Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca

Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.

O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko

Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.

 

ljubim

Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.

Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.

Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.

beg

Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.

Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.

danes

Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.

Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?

Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.

Danes ti nesem rože na grob.

Alja Pušič se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz emojščine, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za Naj pesem 2021, ki nosi naslov Prostočasne aktivnosti. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu.

»Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.«

Makove zveri

Polje makovih cvetov v vetru,

v vetru in v tebi.

Skupaj ustvarjata zračne valove,

ki jih pritalno pošiljata skozi.

Stebla sinhrono klonijo

in se klanjajo agresivni osvežitvi

na sicer zbiti, prežgani

zemlji zapuščene domačije.

Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe -

takšne, kot si jih narava želi.

Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,

prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:

potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.

Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,

da ji moči nihče ne zmore vzeti.

Človeku pristrižeš peruti

in se šibkejši pobere,

naravi odvzameš hektare,

pa ostane - najmočnejša.

Zaradi valovanja površja se zdi,

da se pod rastlinjem podijo

divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.

Jaz vem, da je tako,

ker ena teh majhnih

skrivnosti med makom sem jaz.

Prostočasne aktivnosti

In surovost njegovih korakov,

ki mi doni v glavi,

dokler ne zaprem okna.

Občutim ga kot neprijetnost,

ki je podobna občutku

bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja.

Boleča nezmožnost upravljanja s solzami

in priznanje brezizhodnosti.

Zvije me, kot da sem v kamen ujeta

z Laokoontovo skupino.

V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom,

saj so moja ramena naenkrat preširoka,

da bi lahko bila med materjo in očetom

na starem družinskem portretu.

Vse pred zdaj se poruši

samo zaradi postavljenega rekorda -

petih zaporednih noči

za skupno deset ur spanca.

In če bi uspelo bolje,

bi želela še bolje;

še bolje, še bolje.

A če bo najbolje,

takrat mi ne bo več mar.

Teptati osebnost,

se čimbolj zmanjšati -

to sta aktivnosti,

ki ju počnem v prostem času.

»Prek poezije osrečujem sebe in to, da lahko s poezijo povem, kaj čutim, je največja sreča, ki jo lahko dosežem in delim.«

Alja Pušič se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz emojščine, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za Naj pesem 2021, ki nosi naslov Prostočasne aktivnosti. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu.

»Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.«

Makove zveri

Polje makovih cvetov v vetru,
v vetru in v tebi.
Skupaj ustvarjata zračne valove,
ki jih pritalno pošiljata skozi.
Stebla sinhrono klonijo
in se klanjajo agresivni osvežitvi
na sicer zbiti, prežgani
zemlji zapuščene domačije.

Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒
takšne, kot si jih narava želi.
Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,
prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:
potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.
Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,
da ji moči nihče ne zmore vzeti.
Človeku pristrižeš peruti
in se šibkejši pobere,
naravi odvzameš hektare,
pa ostane - najmočnejša.

Zaradi valovanja površja se zdi,
da se pod rastlinjem podijo
divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.
Jaz vem, da je tako,
ker ena teh majhnih
skrivnosti med makom sem jaz.

Prostočasne aktivnosti

In surovost njegovih korakov,
ki mi doni v glavi,
dokler ne zaprem okna.
Občutim ga kot neprijetnost,
ki je podobna občutku
bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja.
Boleča nezmožnost upravljanja s solzami
in priznanje brezizhodnosti.

Zvije me, kot da sem v kamen ujeta
z Laokoontovo skupino.
V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom,
saj so moja ramena naenkrat preširoka,
da bi lahko bila med materjo in očetom
na starem družinskem portretu.

Vse pred zdaj se poruši
samo zaradi postavljenega rekorda -
petih zaporednih noči
za skupno deset ur spanca.
In če bi uspelo bolje,
bi želela še bolje;
še bolje, še bolje.
A če bo najbolje,
takrat mi ne bo več mar.

Teptati osebnost,
se čimbolj zmanjšati -
to sta aktivnosti,
ki ju počnem v prostem času.

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.

doma sem

med kapelico in zeleno žičnato ograjo,

med hlevom in daljnovodom.

razpotje -

krajša pot in daljša pot.

do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.

pred mano je kombajn

in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.

doma sem

med temi žarki in izsušenimi drevesi.

pred mano je kombajn,

na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.

stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.

moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.

visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.

mariji v kapelici

je jezus padel iz rok.

prosili so me, naj napišem nekaj lepega in

jih operem krivde.

moje objokane oči

in njegov globok modrikast pogled.

deliva si krvoločne oči.

nekaj je sličnega v najinih krepostih.

pogleda me nepreteče.

le mežika in me gleda.

ustavil se je čas.

ujet je v asfaltnem telesu.

za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.

on je iz asfalta.

moje telo je iz peska in razpada.

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.

položila sem prste na tvoje zapestje.

takrat sem te najbolj ljubila,

s tvojim obrazom med mojima lopaticama

in s tvojimi rokami na mojih bokih.

ta spomin skušam napraviti nežen,

pa vedno pristaneš sredi gozda,

viseč z neke veje

in z nogami v zraku.

in z rokami preveč otrplimi,

da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.

ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.

roka je še topla.

vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.

tega me je strah. diham preglasno.

ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,

tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.

nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,

da bi nekdo drug nekaj začutil.

sedaj bi rada iztrgala lastno srce

in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.

ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,

pa smrdi.

o bog, kako smrdi. in hladna je.

najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.

o bog, kako je hladna.

nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.

če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,

je ne morem spremeniti v nič hujšega

kot v to,

kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.

skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.

pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.

sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.

nikoli več ne bom mogla iz te sobe.

želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že

vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.

skoraj je že nekaj lepega na tem.

če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.

ti si tisto, v čemer sem doma.

moram nehati tako razmišljati.

morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –

nekdo mi je rekel, da to ni normalno.

nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.

žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.

kljub temu:

razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence

ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,

da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.

dotikam se njene ključnice,

ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.

v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in

nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.

ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.

jokati znam nad razmesarjenimi trupli in

si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,

ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.

morda bom še koga naučila,

kako si na zapestju preveriti utrip srca.

morda bom še komu dovolila,

da nasloni glavo med moje lopatice.

čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 

Vita Renko je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.

Mlada Škofjeločanka ima rada vedno nove izzive in se z njimi tudi z veseljem spoprime

Vita Renko je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.

Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.

Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu.

Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«

Novi singel in videospot govori o svobodi

Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.

Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu.

Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«

 

 

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji.

Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.

Mlada glasbenika sta posnela že tri avtorske skladbe

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji.

Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.