Kulturomat

Julija Domjan je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje.

Ti in Jaz.

Postala sva

oksimoron.

»Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.«

okoli makovo polje

in ti si

moj heroin

Njeni talent so organizacija, mediacija, dogovarjanje in večno življenje za umetnost

Julija Domjan je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje.

Ti in Jaz.
Postala sva
oksimoron.

»Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.«

okoli makovo polje
in ti si
moj heroin

Pionirska (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah:

• za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo,

• za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo,

• za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo,

• za prevedeno mladinsko poučno knjigo.

Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, Darja Lavrenčič Vrabec pa mladim v branje najbolj priporoča knjige:

- Skrivno društvo KRVZ

- Osamosvojitev

- Ana in Froga

- Čebele

Mladim pri izbiri kakovostne literature nalepka zlata hruška na platnici knjige še kako pripomore pri izbiri naslednjega branja

Pionirska (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah:
• za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo,
• za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo,
• za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo,
• za prevedeno mladinsko poučno knjigo.

Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, Darja Lavrenčič Vrabec pa mladim v branje najbolj priporoča knjige:

- Skrivno društvo KRVZ
- Osamosvojitev
- Ana in Froga
- Čebele

Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.

Z branjem do znanja in uspehov

Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.

Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede.

Zrak se dimi nad Ljubljano,

ježi se mi koža od tvojih dotikov,

umikam se reki in poletju za mano,

pogledi so večnost, obarvani pijano.

Valovi minut zalivajo moj obraz,

besede so odraz časa,

rumena niansa mežika v temi, k

jer zadela me je mantra.

Skušnjava je lepota,

lepota je prepovedani sadež,

kot je misel v tvojih očeh.

Ne misli, da ne vidim.

Počasi izgubljam barvo,

ko slikaš obraz mesečnikov.

Obrazi nastalih sivin,

izgubili so se med množico krikov.

Cigaret me zapeče

v megli bežnih luči,

ko jesen se izteče

in noč dan dohiti.

Mlada pesnica, ki v poeziji išče odgovore na vprašanje sreče

Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede.

 

Zrak se dimi nad Ljubljano,
ježi se mi koža od tvojih dotikov,
umikam se reki in poletju za mano,
pogledi so večnost, obarvani pijano.

Valovi minut zalivajo moj obraz,
besede so odraz časa,
rumena niansa mežika v temi,
kjer zadela me je mantra.

Skušnjava je lepota,
lepota je prepovedani sadež,
kot je misel v tvojih očeh.
Ne misli, da ne vidim.

Počasi izgubljam barvo,
ko slikaš obraz mesečnikov.
Obrazi nastalih sivin,
izgubili so se med množico krikov.

Cigaret me zapeče
v megli bežnih luči,
ko jesen se izteče
in noč dan dohiti.

 

»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.«

Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu.

Grób je rob sveta

Le okrušen črn lak,

le nagrobna sveča in čik po seksu

sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop

ob hitri reki

vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo.

Vprašala si me,

ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val:

»Čemu?«

Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti.

Ker ko si mrtev,

ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti.

Tedaj sva vstala.

Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke

tistega kraja.

Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone,

zakaj ljubi,

zakaj vstaja.

Mladi ustvarjalec, ki združuje poezijo in rap ter zanju živi

»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.«

Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu.

 

Grób je rob sveta

Le okrušen črn lak,
le nagrobna sveča in čik po seksu
sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop
ob hitri reki
vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo.
Vprašala si me,
ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val:
»Čemu?«
Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti.
Ker ko si mrtev,
ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti.
Tedaj sva vstala.
Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke
tistega kraja.
Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone,
zakaj ljubi,
zakaj vstaja.

Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost.

»Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.«

Odlomek kratke proze Pike Kovač

M.

Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi.

Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki, s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače.

Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.

»Gledališče, proza in besede mi dajejo voljo do vsega okoli mene«

Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost.

»Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.«

Odlomek kratke proze Pike Kovač

M.

Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi.

Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki,  s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače.

Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.

Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji. Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.

Klasično glasbo vsak dojema na svoj način, interpretacij je tako neskončno

Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji.

"Brez glasbe bi bilo življenje pusto. Spremlja me na vsakem koraku, poslušam jo tudi, ko hodim v hribe."

Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.

 

Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico Lano Žerjal Suhadolnik, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine Helen Doron English že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom Why do you, z njo pa navdušila radijsko postajo TeenBuz Radio. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom.

»Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.«

Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje Students Speak Out.

Trinajstletnica je združila znanje angleščine in ljubezen do petja ter ustvarila avtorsko skladbo

Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico Lano Žerjal Suhadolnik, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine Helen Doron English že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom Why do you, z njo pa navdušila radijsko postajo TeenBuz Radio. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom.

»Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.«

Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje Students Speak Out.

 

Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU.

»Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.«

Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?

»Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.«

Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.

»Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.«

Mlado Mladinsko

Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti.

»Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«

Avtorski projekt v okviru programa Mlado Mladinsko

Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU.

»Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.«

Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?

»Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.«

Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.

»Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.«

Mlado Mladinsko

Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti.

»Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«

 

Polja zanimanja Ane Stergar so široka, a vedno usmerjena v umetnost. Že od malih nog pleše balet, piše in igra flavto. A z vstopom v srednjo šolo je resnejše postalo predvsem njeno pisanje. Najljubši ji je prosti verz, obvlada pa tudi pisanje haikujev. Večkrat je že sodelovala na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, kjer je nekajkrat tudi zmagala, objavlja pa tudi krajša prozna dela in poezijo.

»Poezija je zame ustvarjanje, ko se usedeš, razmišljaš o svojih mislih in razdelaš na papirju, kaj se ti dogaja v glavi. Tako organiziraš strahove in vprašanja, sočasno pa ustvariš nekaj lepega.«

1

Črepinje svojega ogledala

sem si nasula v čevlje,

zrak vse okoli mene

ima okus po pepelu,

ožgana debla ožganih dreves,

blazinice prstov zoglenele.

Kdo sem,

ko zašijem krvaveče rane?

Kdo sem,

ko utišam brnenje,

ko pogoltnem svitek vrvi,

stkane iz črnih lukenj zavesti?

Okostje, naplavljeno po nevihti,

12 parov reber,

pobeljenih od sonca,

sterilno,

čisto,

prazno.

Kdo sem,

ko od mene ostanejo le

dobre stvari?

2

Pred mojim vrtom rasteta

grm hortenzij in velika vrtnica,

zakrivata kletno okno.

Pod mojim oknom stoji

par superg

v beli barvi s črnimi črtami.

Za mojim domom je zasajen moj javor,

samo moj,

dobila sem ga za prvi rojstni dan.

Desno od njega je okrasna sliva mojega brata.

Moj dom ima igrišče

in tobogan s hriba.

Moj dom ima velika podstrešna okna.

Moj dom ima zlate lase in očala

in igra nogomet za mojim

drugim domom s

svojim drugim domom.

Moj dom prinese češnje v košari.

Moj dom peče mafine pri sebi doma.

Moj dom je poln ogledal

in pred njim je nizek hrib,

po tleh plešejo dekleta

in grozdje se vsuva z brajde.

Moj dom sedi na

mojem stolu in

piše moje pesmi in

se vrti okrog mojih drugih domov,

ker ima domotožje.