Kulturomat

Pri založbi Miš je v sklopu projekta Smo to mi, ki ga financira Evropska unija, izšel roman Bizarno nizozemskega avtorja Sjoerda Kuyperja. Zgodba o nesamozavestnem dekletu, ki piše dnevnik, je vse prej kot drobna, saj kmalu postane prava pustolovščina ter vrtiljak družbenih tem in filozofskih drobcev, ki jih avtor spretno vpleta v zgodbo resnice, laži in domišljije. Kot bralci se prej ali slej vprašamo, kaj je res in kaj ne. Razmišljujočo in drzno knjigo o skoraj čisto vsem je prevedla Katjuša Ručigaj, mi pa smo jo povabili v tokratni Kulturomat.

Jure Kotar je med poletnimi počitnicami prišel na idejo, da bi spremenil svoj stil oblačenja. Slediti je začel modnim trendom ter pričel s šivanjem lastnih hlač. Da pa bi svoj cilj dosegel, se je odločil, da bo v šoli vsak dan oblečen drugače. Tako je s šolskim letom 2021/2022 začel vsakodnevno menjavanje oblačil, vse skupaj pa dokumentiral s fotografiranjem. V enem letu je tako sestavil 170 različnih modnih izgledov ter ustvaril več kot 510 slik, ki jih je z letošnjim šolskim letom izdal v obliki zina. Z zinom Jure želi še posebej izpostaviti dejstvo, da lahko s pomočjo rabljenih oblačil in premišljeno izbiro teh ustvarimo veliko zanimivih modnih izgledov.

V današnjem Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružil Matic Moškon. Mladi in nadobudni slikar se je s slikanjem srečal v osnovni šoli, ko si je ogledal razstavo v galeriji Dobra Vaga, resneje pa nadaljeval v srednji šoli. Letos je osvojil prvo nagrado na 57. mednarodnem slikarskem Ex-Tempore v Piranu. V svojih delih se zanima predvsem za človeško anatomijo, ki pa jo povezuje z raziskovanjem čustev. Njegova dela so tako mešanica portretov in figur, v katerih išče nove slikarske podvige.

Rahela Kerín je poezijo začela pisati v sedmem razredu osnovne šole in ob koncu šolanja s pomočjo učiteljice slovenščine izdala pesniško zbirko trinajstih pesmi, ki jo spremljajo ilustracije njenega brata. Kot pravi sama, je začela pisati v času šolanja na daljavo, ko je s poezijo vprašanja in teme, ki so je pestile, prelila na papir. Rahela svoje pisanje nadaljuje in nadgrajuje in to namerava početi še naprej.

Mlada, nadobudna pesnica Gitica Jakopin je bila pred dvema letoma gostja Kulturomata. Takrat sva v pogovoru predstavila njeno prvo pesniško zbirko z naslovom »Njej«. Njeno ustvarjanje se je sčasoma nadgrajevalo, pesmi so se nabirale in svet je ugledala druga pesniška zbirka, ki nosi naslov »Hoditi ali pa teči« in je izšla pri založbi Totaliteta. Zbirko, razdeljeno na štiri tematske sklope, pa dopolnjujejo še čuteče fotografije Eve Brank. Tako s fotografijami kot s poezijo lahko ob branju stopimo v rahločutni in razmišljujoči svet dveh mladih ustvarjalk, katerih ustvarjanje nima meja.

V zadnjem Kulturomatu pred poletnimi počitnicami, se nam je pred mikrofonom pridružila vodja Pinorske knjižnice, Darja Lavrenčič Vrabec. Mladim poslušalcem bo podala zanimive bralne nasvete za poletne čase.

Študentsko-dijaška predstava Vse, kar je je premiero dočakala v maju. Gre za dolg ustvarjalen proces, pri katerem so mladi igralci in igralke, avtorice in avtorji, po filmski predlogi ustvarili svoje lastno besedilo in predstavo. V njej so iskali predvsem lastne poglede na odnose in človeka ter razmišljali o kompleksnosti čustev. Po dveh uspešnih in razprodanih izvedbah kmalu sledijo ponovitve.

AVTORJI O PREDSTAVI

Vse kar je, sta dva človeka, ki sta drug v drugem uspela najti nekaj, kar sta vedno iskala. Oti v predstavi pravi takole: ““Če obstaja kakršnakoli čarobnost na tem svetu, mora biti v poskusu razumevanja nekoga. To je skoraj nemogoče, ampak komu je to sploh pomembno? Odgovor je najbrž v tem, da se trudiš.”

Vse kar je, je predstava o vsem tistem, kar je med tem, da se ti z nekom zgodi nič in vse hkrati. Če večina umetnosti govori o tem, kako je, če z nekom si ali nisi, smo se mi odločili raziskati, kaj vse se skriva v tej vmesni fazi. Mogoče pa je ta faza lepša in bolj pristna, ker v nobenem trenutku ni prisiljena in zlagana.

Predstava je nastala iz želje po raziskovanju naših lastnih pogledov na odnos, po motivih izjemne ameriške filmske trilogije: Before Sunrise, Before Sunset in Before Midnight. Navdušilo nas je dejstvo, da se v vseh treh filmih ne zgodi praktično nič. Vse, kar gledamo, sta ona dva, vsak zase in skupaj. Njun odnos, iskrenost, na začetku celo neke vrste naivnost, ki nas tako posrkata, da čez vse filme spremljamo izključno njun dialog.

Ključna beseda vsem trem filmom je ljubljenost.

Tako smo iz nje črpali ideje za lastne monologe, ki smo jih vkomponirali v predstavo. Tako je moč slišati 10 različnih pogledov na ljubljenost.

Predstava pušča gledalcu občutek, da se je vredno truditi in da dokler nekoga pogrešamo, nam ni vseeno.

Mladim ustvarjalcem lahko sledite na IG profilu: odprtascena

Bližina daljine ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka.

Mladi pisateljici Jana Brus in Leticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) -, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika.

LAETICIA HORMUTH je rojena leta 2007 v Freibergu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freibergu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe.

JANA BRUS je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom.

Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.

Slovensko-nemški roman, ki se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti

Bližina daljine ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka.

Mladi pisateljici Jana Brus in Laeticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) −, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika.

 

LAETICIA HORMUTH je rojena leta 2007 v Freiburgu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freiburgu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe.

JANA BRUS je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom.

Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.

Eli Potočnik nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.

»Umetnost doseže svoj cilj, ko se z njo dotakneš drugih ljudi. To poskušam doseči tudi sama.«

Eli Potočnik nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.

 

Odhajaš skupaj s svojim vrtom

Babi Heleni

Jeseni je veter pozabe iz vrta
postrgal vse liste; rjave, uvele
niti spomina, ki tebi so tkale
poslednje vzorce življenjskega prta.

Pravijo mi, da si umrla za rakom,
utišal naj pluča bi, jetra slabil.
Še spomnim glasu se, ki bil je ves siv,
na dan, ko si v večnost se zlila s somrakom.

Na zemlji pred hišo si zgodbe sadila,
oživljena bitja pozabljenih časov
vseh dni, ki si s težo jih v sebi nosila.

Korenje in sivka sta vedno dišala
brezskrbno, po smehu otroških noči,
ki v gubah so štele jih tvoje dlani.

Zato meni ni te bolezen vzela,
saj niso glasu ti pristrigle tablete.

Tvoj zven je umolknil v suši plevela,
ko zadnja sadika na vrtu je uvela.

Odhajaš postopno z odmiranjem vrta,

kjer tkala si svoj del družinskega prta.

Domen Cvar se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo Direktiva zahod, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.

V poeziji in glasbi išče skupno pot ter stik med seboj in svetom

Domen Cvar se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo Direktiva zahod, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.

 

DAR

Pod vekami se razlije luč,
barve stekajo se po poteh neskončne duše,
iz zemlje v telo in znova pod nebo.
V krču se zvije žival, zbudil se je človek.
Odpre oči,
v temo strmi in stopi na tla.
Prvič v življenju zakoraka,
obstane v lepoti, ki prevzame duha;
vse noči preživel je v luči zahoda sonca,
lažnem plesu med podobami večne svetlobe.

Človek ni človek, če za njim ne stoji senca.

Po prsih se pretakajo linije,
sive, blede, v telo vklesane,
kot rečne struge spominom pot določajo.
Naznanjajo,
kje smemo stopiti,
kako ljubiti,
komu srce zdrobiti.

Venomer v duši mi šepeče.

Ko sem pozabil, kako je ljubiti,
kako se tvoji sreči posvetiti,
sem rodil se znova.
Gol prvič stopil sem na sonce
in z menoj ostal je le tisti majhen košček tvoje duše,
ki ga cenil bom in negoval,
po svetu nosil vse do dne,
ko morda me znova srečal bo tvoj dar,
ki je ljubezen.