Jožico Strgar iz Kambreškega, vasice na Kanalskem Kolovratu, bi lahko imenovali čuvajka preteklosti. V Lukčevi hiši, ki je danes etnološki spomenik, že desetletja ohranja predmete in zgodbe, povezane z življenjem ljudi v tej hribovski vasici. Kar so drugi nekoč zavrgli, je Jožica shranila, saj je v starih predmetih videla zgodbe ljudi in časa, ki ga ni več. V hiši je danes bogata etnološka zbirka, pa tudi zbirka predmetov iz 1. svetovne vojne.

Janko Korpar – tokratni Lokalni junak – je predan Društvu za ohranjanje dediščine Prleški železničar. Upokojenec, ki živi nedaleč od železniške postaje Osluševci, je upokojitev dočakal kot skrbnik elektrifikacije pri Slovenskih železnicah. Ko so ob modernizaciji proge proti Hodošu želeli stari objekt nekdanje železniške postaje opustiti in ga celo porušiti, ga je poklicala sodelavka, mu predlagala, da ga vzame v najem in si tam uredi počitniško hišico. Pobuda je prišla ob pravem času, pa tudi uresničila se je – le da povsem drugače.

Sevničan Jože Prah je sveže upokojeni gozdar, ki pravi: »Imel sem to srečo, da je gozd moja pisarna, največja, najlepša in vedno drugačna. In zato sem zelo vesel, da sem lahko več kot 40 let delal v gozdu, ampak ne samo z drevesi, tudi z ljudmi.« Je zelo vsestranski, vedno poln energije, pohodnik, planinec, snovalec več tematskih poti v Sloveniji, koordinator evropskih pešpoti, turistični zanesenjak in prostovoljec na mnogih področjih, mentor študijskih krožkov, tudi predsednik Društva oglarjev Slovenije in podpredsednik Turistične zveze Slovenije.

Nevenka Tomšič že vrsto let življenje v občini Ilirska Bistrica spreminja na bolje in za seboj pušča neizbrisne sledi. Poklicna pot jo je popeljala tudi na občino Ilirska Bistrica, kjer je med drugim, obkrožena z ljudmi, ki so jo podpirali in ji pomagali, poskrbela za oživitev vasice Prem. Gre za rojstni kraj pesnika Dragotina Ketteja, ki ga na eni vzpetini varuje grad, na drugi pa cerkev svete Helene s poslikavami Toneta Kralja. Že 16 let vodi Univerzo za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica. V času njenega vodenja je ta vzcvetela – število študijskih skupin in članov, ki so izpeljali ogromno projektov na področju ohranjanja kulturne dediščine in izdali že 11 knjižic, se je več kot podvojilo. Že tretji mandat je tudi predsednica sveta zavoda Doma starejših občanov Ilirska Bistrica. Občina ji je letos za ves njen trud in prostovoljno delo podelila naziv častne občanke.

Vlado Kostevc je predsednik Turističnega društva Suha krajina vse od ustanovitve. Je zaslužen za številne prireditve v občini Žužemberk in širše. Kot prostovoljec deluje tudi v drugih društvih. Izhaja sicer iz Posavja, vendar sta si z ženo dom ustvarila v Žužemberku. Tako kot kraj bivanja je bilo tudi začetek delovanja v turizmu naključje. Za svoje delo je prejel številna priznanja, pred štirimi leti najvišje priznanje Turistične zveze Slovenije. Tudi po njegovi zaslugi je Suha krajina prepoznavna na turističnem zemljevidu.

Ob peti obletnici vpisa znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo Republike Slovenije so minuli mesec v Ljubljani uprizorili plesno-gledališko predstavo Metuljev let avtorja Stena Vilarja. Gre za projekt, ki združuje glasbo, ples in gledališče. Delo je nastalo v izvedbi gledališko-plesne skupine Tihe stopinje in govori o premagovanju ovir ter vključevanju. Član skupine je že nekaj let tudi dijak Nel Delosto, doma iz Izole, ki je že zgodaj vzljubil gledališče. Čeprav je med Stenom Vilarjem in Nelom Delostom skoraj za dve generacije razlike, ju je združila ustvarjalnost.

Da gre ljubezen skozi želodec, pravi že star slovenski pregovor. Da marsikdo pride v Pomurje tudi zaradi kulinarike, pa se odraža tudi v številkah, ki zadnjih nekaj let beležijo dober milijon nočitev. Med prvimi, ki si je začel prizadevati za priznanje domačih kulinaričnih dobrot, je bil Janez Janko Kodila, ki je uspel tako doma kot v Evropi zaščititi prekmursko gibanico in šunko, ki je bila tudi prvi slovenski suhomesnati izdelek, prodan na Japonsko. Danes tri Kodilova podjetja zaposlujejo skoraj sto ljudi, med njimi tudi člane družine.

Črt Štibelj iz Kranja je tabornik, ki ga odlikujeta izjemna motivacija in spodbujanje mladih v Kokrškem rodu. Kot vodnik prenaša svoje znanje in izkušnje na druge vodnike, sam pa skrbi za dvanajst otrok v vodu Petre Majdič. Pogosto je pobudnik večjih projektov, saj je prepričan, da so prav ti lahko velika popestritev in obogatitev taborniškega načina življenja. Črt Štibelj, ki je lani taborništvu namenil več kot 800 prostovoljnih ur, je postal Naj prostovoljec leta 2025 v starostni skupini do devetnajst let. Vrline taborništva so zanj tudi osnova oblikovanja osebnih pogledov na življenje.

Jan Bizjak je doktor agronomskih znanosti, strokovnjak za sadjarstvo in hortikulturo, prebivalcem Bleda pa najbolj poznan kot vizionarski vodja urejanja javnih zelenih površin in parkov. Domačini in turisti ga najpogosteje srečajo neposredno na terenu – sredi gredic ali med drevesi, saj s svojo ekipo skrbi za prepoznavno cvetlično in parkovno podobo enega največjih slovenskih turističnih biserov. Ta je zadnja leta vse bolj zelen in cvetoč, kar je v luči vse večjega pritiska turizma velik izziv. A z roko v roki z domačini, ob veliki podpori občine in z veliko znanja ter iskanja navdiha v bogati blejski zgodovini Jan Bizjak s svojo ekipo zadnja leta korenito spreminja podobo Bleda. Blejskim parkom vrača njihovo zgodovinsko dušo in nas uči, da je narava največje darilo, ki ga moramo znati spoštovati. Drevesa so, pravi, pljuča in zgodovina Bleda, hortikulturna urejenost pa osebna izkaznica kraja.

Tokratni Lokalni junak je 16-letni Vito Maučič iz Cirkulan, danes dijak 2. letnika Srednje lesarske in gozdarske šole v Mariboru. Nase je opozoril že kot osnovnošolec, ko je ob pomoči mentorjev izdelal prve trstenke – tradicionalno glasbilo, ki se je ohranilo na območju Haloz. Vito je trstenke izdelal in uglasil ob pomoči mentorja, v domači mizarski delavnici pa je za glasbilo izdelal še skrbno oblikovano skrinjico, ki jo krasi intarzija z motivom trstenk.