Avtorica v komentarju razmišlja o tem, kakšno šolo si želi in soustvarja: tako, kjer se učenci samouresničijo, celostno izrazijo, rastejo tako v znanju kot osebnostno, kjer delajo srčni in usposobljeni učitelji. Opisuje občutke nesprejetosti zato, ker je kot učiteljica matematike želela delati drugače, po svoje, več; dokler ni našla šole in ravnateljice, ki je zmogla videti njen prispevek. Poudarja, da bomo zmagali, ko se drug ob drugem ne bomo počutili ogrožene, ampak bomo drug nad drugim navdušeni; saj, ko zmaga eden, zmagamo vsi.