
Sign up to save your podcasts
Or


Cesarski pingvini preživijo antarktično zimo tako, da si neprestano izmenjujejo mesta. Nihče ni ves čas na topli sredini. Nihče ni ves čas na mrzlem robu.
Leta 2012 je mikrobiolog Cene Gostinčar v Mladini objavil kratko besedilo o tem, kaj se zgodi, če tako kolonijo preuredimo po tržni logiki — vodilne na sredino, njihove podrepnike okrog njih, učitelje, raziskovalce in zdravnike na rob. Zima naredi svoje. Na koncu sredi ledenih prostranstev, obkroženi s pomrznjenimi trupli, stojijo le še vodilni pingvini. Zvesti svojemu načelu si izplačajo nagrado za uspešno poslovanje — in izumrejo.
Besedilo je staro štirinajst let. Preberite ga danes: »Cesarski pingvini se stiskajo v gruče in svoje položaje neprestano menjavajo, tako da vsak preživi del časa na varni sredini in del časa na mrzlem robu. Ko pridejo zagovorniki prostega trga in kolonijo preuredijo — vodstvo na sredino, podrepnike okrog, učitelje in zdravnike na rob — se vname boj za mesta. Vodilni si ob koncu izplačajo nagrado za uspešno poslovanje. In izumrejo.«
A Gostinčar je predvsem znanstvenik, ki išče življenje tam, kjer ga ne bi smelo biti: v skoraj nasičeni slanici sečoveljskih solin, na ledenikih, ob stenah jedrskih reaktorjev. Njegova gliva Aureobasidium pullulans je dve leti zdržala zunaj Mednarodne vesoljske postaje — brez skafandra, brez vstopnice.
Rdeča nit s prejšnjo epizodo je melanin. V epizodi smo smo z Petro Goljo, Zarjo Muršič in Arnetom Hodaličem ovorili o pigmentu, ki v naši koži kot dežnik prestreže ultravijolično sevanje in skoraj vso njegovo energijo spremeni v neškodljivo toploto. Gostinčarjeve črne glive so do melanina prišle po svoji poti — z drugačno kemijo, a z istim namenom. Le da z njim ne branijo samo pred soncem, ampak tudi pred soljo, mrazom in ionizirajočim sevanjem. In ko taka gliva okuži človeka, ji melanin pomaga, da se ubrani tudi pred našim imunskim sistemom. Isti ščit, dve strani.
V peti epizodi Naravoglasnega se pogovarjamo tudi o tartigradih in o tem, kje je njihova meja. O plazu podatkov: vsako sekundo v genske zbirke pripišemo okoli 350.000 nukleotidov — toliko, da bi jih brali 97.000 let. In o tem, kaj je mislil E. O. Wilson, ko je zapisal, da smo utopljeni v informacijah, a lačni modrosti. In seveda o pingvinih. Ker ko dovolj dolgo gledaš, kako organizmi preživijo v nemogočih razmerah, težko ne pomisliš na to, kako znamo — ali ne znamo — preživeti mi.
Cesarski pingvini preživijo, ker kroži solidarnost. Glive preživijo, ker kroži odpornost. In morda je naloga znanosti prav to — ne le razumeti, kako preživeti, ampak vztrajati, da preživimo skupaj.
Poslušate lahko na Spotifyju, Apple Podcasts in povsod, kjer živijo podkasti.
Voditeljica: Marina Dermastia · Producentka: Zarja Muršič · Glasba: Luka Seliškar · Podoba: Maja Šubic in Nives Lunder · Posneto v studiu Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani
Naravoglasno — ker narava govori, tudi ko mi molčimo.
Ena vrsta, ena DNK
Nova epizoda podkasta Naravoglasno tokrat ne gleda k zvezdam, ampak navznoter — v dvojno vijačnico, ki jo nosimo v vsaki celici. Voditeljica Marina Dermastia se je pogovarjala z gosti:
Odkrivali so, zakaj z lahkoto sprejmemo, da nas od šimpanza loči le dober odstotek DNA, ne sprejmemo pa dejstva, da si je DNK vseh ljudi dolgočasno podobna. Debatirali so tudi o Tibetancih, ki so gen za življenje na višini podedovali od izumrlih denisovcev; in o Nencih v tundri in Sanih v Kalahariju —skrajnostih in enem samem človeku; in o mitu o »čisti« rasi, ki je ni: rase smo si izmislili sami.
Moja DNA me je peljala iz Vzhodne Afrike do vasice Goče v Vipavski dolini. Vaša vas bo peljala drugam — a začnemo prav vsi na istem mestu.
Nova epizoda podkasta Naravoglasno gleda v vesolje.
Gost je prof. dr. Tomaž Zwitter, astronom in astrofizik s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in eden ključnih sodelavcev evropske misije Gaia. V podkastu se pogovarjava o tem, zakaj devetdeset odstotkov ni niti približno sto — in ali je za mrk res treba potovati dva tisoč kilometrov; o Gaii, ki je izmerila položaje in gibanjamilijard zvezd; o Oortovem oblaku — robu našega lastnega Osončja, ki ga ni videl še nihče in obstaja le kot sklep iz matematike in kometov; o observatoriju ALMA v puščavi Atacama, ki se v jeziku dežele, kjer stoji, imenuje Duša; in o tem, česa nas ob Saganovi Bledi modri piki uči skromnost: Zemlja bo preživela vse naše neumnosti — vprašanje je, ali jih bomo mi.
Eden mojih učiteljev ekologije, Stanko Červek, je to povedal takole: »Vsi smo zvezdni otroci. A ne samo mi — tudi protozoji in pijavke.«
Poslušajte nas tam, kjer živijo podkasti na Spotifyju, Apple Podcasts in povsod, kjer se radi ustavite in prisluhnete.
Kako dolgo je mogoče živeti? In zakaj sploh?
Globoko pod Slovenijo, v popolni temi, živi bitje brez oči, brez pigmenta in brez vsakršne ure — človeška ribica. In vendar preživi dlje kot skoraj vsa živa bitja okoli nas. Ne hiti, ne tekmuje, ne kopiči; miruje v temi in čaka. Morda je prav v tem najstarejša modrost o dolgem življenju, ki jo poznamo.
Vprašanje, ki si ga človeštvo zastavlja že od nekdaj, si danes prvič zastavljamo z resničnimi orodji v rokah. Je nesmrtnost mogoča? Je sploh zaželena? In kaj se zgodi z nami — z našimi mislimi, skupnostmi in odnosom do narave — če bi živeli dvakrat dlje, kot smo navajeni?
V prvih dveh epizodah podkasta Naravoglasno se sprašujemo o dolgoživosti vsega — živih bitij, idej in ustanov.
Povod ni naključen: revija Proteus, ob kateri nastaja ta podkast, izhaja že triindevetdeset let, društvo za njo pa s koreninami sega še globlje.
V drugem delu gostim:
Proteus v jami ne hiti. In morda je prav to razlog, da revija, ki nosi njegovo ime, vztraja že devet desetletij — in da z društvom, ki stoji za njo, danes z vami začenjamo to pot.
Podkast vodi biologinja prof. dr. Marina Dermastia, dolgoletna avtorica Proteusa.
Prva epizoda podkasta Naravoglasno je že na voljo.
Globoko pod Slovenijo, v popolni temi, živi bitje brez oči, brez pigmenta in brez vsakršne ure — človeška ribica. In vendar preživi dlje kot skoraj vsa živa bitja okoli nas. Ne hiti, ne tekmuje, ne kopiči; miruje v temi in čaka. Morda je prav v tem najstarejša modrost o dolgem življenju, ki jo poznamo.
Vprašanje, ki si ga človeštvo zastavlja že od nekdaj, si danes prvič zastavljamo z resničnimi orodji v rokah. Je nesmrtnost mogoča? Je sploh zaželena? In kaj se zgodi z nami — z našimi mislimi, skupnostmi in odnosom do narave — če bi živeli dvakrat dlje, kot smo navajeni?
V prvih dveh epizodah podkasta Naravoglasno se sprašujemo o dolgoživosti vsega — živih bitij, idej in ustanov.
Povod ni naključen: revija Proteus, ob kateri nastaja ta podkast, izhaja že triindevetdeset let, društvo za njo pa s koreninami sega še globlje.
V prvem delu gostim:
Proteus v jami ne hiti. In morda je prav to razlog, da revija, ki nosi njegovo ime, vztraja že devet desetletij — in da z društvom, ki stoji za njo, danes z vami začenjamo to pot.
Podkast vodi biologinja prof. dr. Marina Dermastia, dolgoletna avtorica Proteusa.
Naravoglasno je podkast Prirodoslovnega društva Slovenije, ki nastaja v sodelovanju z revijo Proteus.
Globoko pod Slovenijo, v popolni temi, živi bitje brez oči, brez pigmenta in brez ure — človeška ribica, ki preživi dlje kot večina živih bitij na našem planetu. Po njej so naravoslovci
poimenovali revijo Proteus, ki neprekinjeno izhaja že triindevetdeset let. Za revijo stoji bogata naravoslovna tradicija, katere korenine segajo vse do leta 1839; iz nje je leta 1934 zraslo Prirodoslovno društvo Slovenije.
Naloga društva je od vsega začetka ista: opazovati, razumeti in varovati naravo, ki nas obdaja, ter skrbeti, da naravoslovna vedoželjnost ne ostane zaprta v laboratorijih, ampak pride do vsakega radovednega človeka. Iz te tradicije izhaja tudi zgodnja skrb za varstvo slovenske narave — Spomenica za varstvo narave je nastala že leta 1920, ko beseda »ekologija« še ni bila v splošni rabi — društvo pa je pozneje pomagalo utemeljiti tudi Triglavski narodni park.
S podkastom Naravoglasno to poslanstvo nadaljujemo v novi obliki: z glasovi namesto črk.
Ker dobra vprašanja ne zastarajo, ker radovednost nima roka trajanja in ker je pravo naravoslovje vedno tudi zgodba o tem, kdo smo in od kod prihajamo.
Podkast vodi biologinja prof. dr. Marina Dermastia, dolgoletna avtorica Proteusa.
From the publisher's feed