Naš pogled

Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!

Na celjsko sodišče so pred dnevi privedli z lisicami vklenjenega sodnika Zvjezdana Radonjića. Prisilno privedbo naj bi izvedli na podlagi zahteve sodnega senata, ki je ocenil, da se obdolženi izmika sojenju. Radonjić je imel zdravniško potrdilo o bolniškem staležu in izvedensko mnenje, da iz zdravstvenih razlogov do začetka novembra ni sposoben sodelovati na sojenju. Oba dokumenta je predhodno dostavil sodnici... Dejstvo je, da je Radonjič prišel v nemilost pri predpostavljenih zaradi razsodbe v primeru Novič. S tem je povezana tudi trenutna obsodba na celjskem sodišču in verjetno prisilna privedba.

In časa zmanjka. Preobremenitve, ki postanejo stalnica, pritiskajo ob zid in načenjajo zdravje. Stres neizprosno terja svoje in vsak normalen mlad in izobražen človek se ozre okrog sebe in vpraša: »Kaj je meni tega treba?« »Zakaj moji vrstniki lahko hodijo 8 ur v službo, imajo čas zase, za družino, čas za prijatelje in prosti čas in dopust in ...«

Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe.

Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zaželena kolegica ostalim mlajšim študentom, ki so pri njej našli ne samo vedno urejene in izpopolnjene zapiske, ampak gotovo tudi posebno oporo, če so kdaj sami klonili ali izgubili motivacijo za študij. 

Ob pogovoru z njo sem se tudi sama spraševala o njeni neomajnosti in prav gotovo zelo izstopajoči vztrajnosti. Da ne omenim nekega globljega zaupanja vase, ki ga izžareva, in v svoje sposobnosti, da zmore, čeprav veliko starejša od večine, opraviti zahtevno nalogo. Z dolgo in polno belo-sivo kito ter neko posebno milino, ki jo izžareva, gospa izstopa že sama po sebi, ko pa spoznamo še ozadje njene zavzetosti in odločnosti po uresničitvi sanj, pa nam postane razumljivo, zakaj tako. Lahko si predstavljamo, kako močno je doseženo vplivalo tudi na njeno pozitivno držo do sebe, in nenazadnje do številnih priložnosti, ki so nam dane tudi po zakonsko določeni meji pokoja. 

Pogosto zadnje dni mislim nanjo. Ne na dobo pokoja, na gospo. Sprašujem se, ob njeni zgodbi, kakšno bi lahko bilo življenje slehernega med nami, tudi moje, če bi si več upali-upala? Skratka, če bi ji bila (bolj)podobna. Če nas ne bi zaustavljala, do določene mere tudi naučena, sila strahu pred izgubo varnosti? Mnogi vztrajajo zaradi tega. Niso zadovoljni, radi bi drugače, kaj drugega, veseli jih drugačno delo, skoraj so že pozabili na svoje mladostne sanje, kaj bi radi bili, ko odrastejo. 

Ko odrastemo, pa naše poti pogosto drugače zavijejo in se prepletejo, in še preden se zavemo, nazaj ni več vrnitve. Lahko gremo pa z drugačno naravnanostjo naprej ali pa nekoliko zavijemo s poti. Toliko, da želenega občutka varnosti ne spustimo iz rok, se pa začnemo ozirati okrog sebe. Kaj vse še je, kar smo spregledali, dopustili, da je minilo? Kaj bi še radi izkusili, doživeli, česa novega bi se radi naučili, se izpopolnili, ali pa začeli na novo? Primarna vprašanja, ki jih pred nas postavlja tudi starost. Vsekakor ne bi smeli doseženih let enačiti z dokončnostjo, Bog ne daj z očitajočimi občutki zapravljenih priložnosti. Žal pa ravno to pogosto slišimo. 

Projekt Andragoškega centra Slovenije »Lahko.si«, ki je zaživel, ali že dobro utečeni vsakoletni tradicionalni projekt osveščanja o vseživljenjskem učenju, sta le dva primera, ki odražata vse učečo se družbo, v kateri živimo in nas nagovarja k pridobivanju novih veščin, znanj, k vedoželjnosti, radovednosti, ne glede na starost ali status. 

Ob mednarodnem dnevu starejših se, če nič drugega, lahko zazrem vase in hvaležno v svoja leta. Niso samoumevna. Niti eno. Bili so že velikokrat trenutki, ko se je zdelo, da jih bom nehala šteti. Da se je čaša napolnjena s časom zame iztekla. Ampak sem še tu in še polna radovednosti, tudi načrtov in upov. Na to se večkrat opomnim, ko me zajame brezvoljnost in kar nekakšna neprivlačna vdanost v usihanje storilnostne zagnanosti, da je in bo življenje polnejše ob novih in novih zanimanjih, tudi učenju, ob izstopanju iz utečenega ali pa, če bom vsaj del tistega, kar običajno zmorem, naredila drugače, in s tem morda celo bolje.

»Leta so samo številke« je naslov knjige, ki jo ob večerih te dni berem izmenično z romanom slovenske avtorice. Prva govori o spremembah, ki jih prinese življenje – o odnosih, ki se lahko podrejo, ljudje se razidejo, o izgubah vseh vrst, tudi telesne privlačnosti, ko telo opozarja po večji skrbnosti in podobno, no, druga knjiga pa je polna mladosti in študentske nepremagljivosti, ko je (še)vse mogoče, tudi sanje. 

Marsikaj je mogoče, naj bo začetek študijskega leta tudi za ostale, za katere bi rekli, prestare za študij, spodbuda po učenju in širjenju znanj ter vedenja. 

Naj ob Mednarodnem dnevu starejših omenim še - kot ženska, da pogrešam kolektivno podporo zrelosti, ki bi ji dopustila naraven izgled. Tako pa nas vse okrog opominja, da smo brez umetnih barv na sebi puste in pre/stare, morda bi kdo ob tem pripomnil, neurejene. Toda, to je že druga tema. 

Leta, starost naj bodo samo številke, življenje za vse nas pa v novih priložnostih neomejeno,  

si in vam želim.

Minuli konec tedna sem se s poslušalci odpravil na pot po severni Italiji. Pot je bila zanimiva, družba prijateljev pomirjujoča in navdušujoča. Zdelo se je, kot da sem v nekem drugem svetu. A ponedeljek, dan po vrnitvi, te strezni. Ideala, ki si ga občutil in ponesel domov, ni več. Realnost je popolnoma druga, še posebej ob pogledu na politično sceno.

Tako je svoje razmišljanje o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji v svojem komentarju začel Alen Salihović, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!

»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.

V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …

Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Pobuda za postavitev obeležja v Boletovi rojstni in krstni župniji Knežak se je razvila v krogu njegovih prijateljev in v sodelovanju z Ognjiščem. Spomenik ni le priznanje Boletovim dosežkom, temveč spodbuda, da se tudi današnje generacije podajo na pot, ki jo je začrtal, in priložnost za opozorilo, da še naprej potrebujemo drznost in vizionarstvo v našem duhovnem delovanju. Bronasti kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begič, morda za koga navidez ni najbolj posrečen, a vseeno kaže pogled na človeka, ki je zrasel v kraškem okolju, kjer so burja, skala, bor in brin, in ki je bil tipičen Primorec, ki si je upal reči in kar je rekel, je naredil. Da bo njegov spomin živel še naprej pa si bomo prizadevali tudi njegovi duhovni nasledniki pri Založbi in Radiu Ognjišče.

Priznam, rada se gibljem v družbi razumnih in strpnih katoličanov, a zdi se, da so ti postali ogrožena vrsta. Vse pogosteje opažam, da smo kristjani zaprtega uma in se obnašamo nekako vzvišeno, kot »razsvetljena elita«. Ali si kristjan po vseh »regelcih«, vsak teden pri maši, aktivno vključen, poduhovljen, hodiš na duhovne vaje za zakonce, za družine, obiskuješ zakonsko, biblično skupino ali pa … si preveč »površinski« za krščansko elito, zato si komaj vreden pozdrava v cerkvi ali pa še tega ne.