Naš pogled

Z vami bi rad delil nekaj misli in občutji, ki sem jih pri sebi zaznal v zadnjih dneh, tednih, mesecih pa jih, prosim, vzemite s ščepcem soli in kančkom humorja. Pred kratkim sem namreč praznoval rojstni dan, s katerim vstopam v zadnji razred letnika, ki mu danes radi rečejo nova dvajseta, pa so v resnici trideseta … in ja, recimo bobu bob; s te stopničke se štirica številke štirideset zdi vse večja in bolj resnična. Vem, nekateri boste odmahnili z roko ob tem, mladostniškem preštevanju let, a resnici na ljubo je slovo od mladosti lahko, menda predvsem za nas, moški del populacije, sila stresno obdobje. Kriza pač …

V tem tednu bomo praznovali državni praznik, in sicer enega tistih, ki smo ga dobili pred 18-imi leti, čeprav njegov izvor sega mnogo dlje. Spomnili se bomo človeka, ki mu gre zahvala, da je Slovenija danes prostorsko razširjena tudi na Štajersko in Koroško. Pa bi bila še dlje, če bi šlo po njegovo, a ta načrt mu ni uspel. General Rudolf Maister, rojen 100 let pred menoj, se je trdno zapisal v slovensko zgodovino, čeprav ni bil vsem po godu, zaradi česar je bil tudi kazensko premeščen na Poljsko, a ni odnehal in ni obupal, celo napredoval je, ne le enkrat, navsezadnje beremo, da je postal general.

Od pobude torej mineva leto dni. Čeprav so nevladne organizacije v začetku meseca odgovorne na to pobudo spet spomnile, letos Teden slovenske hrane še ni uradno razglašen. Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč pravi, da se vse skupaj preveč počasi obrača, na kmetijskem ministrstvu pa odgovarjajo, da pobudo podpirajo, da so preverili in se z njo strinjajo vsi, ki se jih dotika in je zato uvrščena v proceduro za uradni sprejem.

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Ob zdajšnji situaciji v svetu še posebej radi izbiramo strani – za ali proti cepljenju, za, oziroma proti Evtanaziji, za, oziroma proti Rusiji ali Izraelu. Pa ste ob tem pomislili, da pred odločitvijo za oziroma proti, stoji sodba? In da je pred sodbo razprava? In da mora biti – bolj kot je zadeva zapletena – razprava tudi bolj poglobljena. Koliko ljudi ima čas in voljo prebrati, npr. članek večkrat nagrajene vojne dopisnice Marthe Gellhorn, ki je leta 1961 objavila poglobljen prispevek s področja Gaze, kjer je obiskala obe sprti strani? Sodimo pa, Izraelce, Palestince, Ukrajince, Ruse, sosede, prijatelje, sodelavce... in vedno znova se od naših duš, kot od teflona, odbija stavek Matere Terezije, ki čudovito dopolni oni prvi citat: »Če ljudi sodite, nimate časa, da bi jih ljubili.«

Svet se začne umirjati. Tišina in večer prideta prej. Prišla je jesen, za letošnjim poletjem pa ostaja velika negotovost.

Vlada Roberta Goloba je doživela več sprememb, saj so štirje resorji v nekaj dneh dobili oziroma izgubili ministre. Iz vladne ekipe so odšli Irena Šinko, Uroš Brežan in Sanja Ajanović Hovnik, prišla pa je Valentina Prevolnik Rupel. Golob je slednji ob predaji poslov dejal, da verjame, da bodo imeli vsi prebivalci Slovenije in pacienti od nove ekipe na ministrstvu za zdravje takojšnje in konkretne koristi. Verjeti v nekoga, zaupati mu - to je bilo odločilno pri izbiri ali odstranitvi ministrov, pravi Golob. Zato tokrat o zaupanju po Golobu.

Res, dogodek kot je Pohod za življenje, je nekaj edinstvenega, kar je treba osebno doživeti. Ljubljano je za en dan preplavilo življenje, ki se mu ni moč upreti.

Razne ideologije lahko vplivajo na ljudi, puščajo za seboj tudi žrtve, vendar bo Življenje na koncu zmagalo, saj izhaja iz Boga, ki je življenje. To smo lahko začutili v soboto v naši prestolnici in to veselje želim prenesti tudi vam, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Ostanimo ljudje upanja in ljubezni v vseh naših okoljih.

Začel bom z zgodbo o vasi Struge, kjer prizadeti že tretji mesec čakajo in ne dočakajo nič. Hiše, ki so na pol podrte, so ostale nedotaknjene, dela se skoraj da ne opravljajo, domačini pa čakajo. Čakajo na tisto množico obljub o tem, kako bo vse narejeno še pred jesenjo.