Naš pogled

Izvor vsega, saj je bila na začetku. Temelj vsakega našega koraka, naših misli in dejanj. Gradnik spominov, ogledalo sedanjega trenutka in osnova vizije prihodnosti. Brez nje ni ničesar. Vse, prav vse na tem svetu želimo ujeti vanjo. Vanjo prevajamo celo zvoke, šume, glasbo …

Tanja Dominko je v Našem pogledu med drugim razmišljala, kako bi se z danimi razmerami spopadle pretekle vlade in kakšen je nauk za vse, ki spremljajo medijske vsebine, ki so dostikrat posredovane s posebnim namenom.

Ne, to ni pamflet, kot je na primer smrt janšizmu, o čemer nekoliko kasneje, avtor tega zapisa se namreč zelo stvarno zavedam nevarnosti vsakršnega ekstremizma, tako levega, kot desnega. Liberalizem in konservatizem potrebujeta drug drugega. Leva Slovenija potrebuje desno, če želi zadihati s polnimi pljuči. Ampak, šment, kaj je levo in kaj desno, in kaj ekstremno na obeh polih? Če smo iskreni, smo ta vprašanja že nekje daleč, tako daleč, da se ne zavedamo več kdaj, izgubili na poti naše stvarnosti. Danes je pomembno samo tisto kar je moderno in hudo moderno je biti za vsakršno svobodo in za pravico in še posebej za enakopravnost. Lahko bi naštel še ducat takšnih besed, ki zelo lepo zvenijo, a so žal brez vsebine.

Celotni komentar si lahko preberete na stranehRadia Ognjišče.

Avtor v komentarju razmišlja o soočenju z novim koronavirusom, ki postaja stalnica današnjega časa. Piše o tem, kako pomembno je samozaščitno obnašanje in kakšno škodo lahko naredimo drugim z neodgovornim ali brezbrižnim ravnanjem.

Egocentrična drža pri-vzgojenega potrošništva zadnjih nekaj desetletij, kot produkt pozabljenih pogosto zasmehovanih tradicionalnih vrednot, je realnost. Je tu. Sobivamo skupaj, tisti, ki nam za potrošništvo in materialno okoriščanje ni, vsaj ne takšno, ki podjarmi ostale in nekaterim jemlje, da mi imamo. Znova se jasno kažeta dva pola, nekateri bi se odrekli delu svojega, da bi imeli vsi vsaj nekaj, drugi pa na okope, da bi obdržali vse, kar imajo in ne ravno zasluženo dobivajo. Kaj jim mar, če nekateri nimajo. Niti najosnovnejšega.

Vzporedno s koronavirusom se pri nas nevarno razrašča virus sovraštva, ki ga v izdatni meri širijo mediji, politiki, kulturni ustvarjalci, predstavniki tako imenovane civilne družbe … čakajoči na stolčke, ki so jih zapustili, misleč, da so izdelani po meri njihove zadnje plati.

Razmišljanje urednika za kulturo ob dnevu državnosti republike Slovenije.

Morda je nekemu delu učencev takšen pouk ustrezal in so pravzaprav v tem času zablesteli tako v samostojnosti kot vestnosti in pridnosti. Vendar pa večina otrok ni bila pripravljena na tako samostojno delo.

Če posluješ v Sloveniji in lahko na pragu poletja uvoziš goveje obrezine po 1 evro in jih z nekaj svinjskega mesa, po možnosti na enak način pripeljanega iz tujine, predelaš v specialitete za žar, si zmagal. Potrošniki namreč vsak lep konec tedna pridno praznijo hladilnike in spečejo vse, še posebej če jim je ponujeno v obliki takšne ali drugačne akcije. Deklaracij se ne bere, izvor mesa jih ne zanima.

Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?