Naš pogled

Letošnje poletje je čudno. Kar naprej kaplja, pa nobene prave vročine. Osebno mi tak tip vremena, ustreza. Nekaj sonca, nekaj dežja, kar je za kmete in tiste, ki se še ukvarjajo z zemljo ugodno. O suši letos še nismo govorili. Žal pa so vmes tudi neurja s točo in hudourniki. In tukaj se lahko vprašamo, kaj bi nam bolj ustrezalo, nekaj vročine ali luknje v strehi, ki jo je povzročila toča? Tako je svoje razmišljanje začel Jože Bartolj.

Kar zmrazi me, ko srečam človeka, ki govori o proizvodnji žita, mleka, sadja, mesa in drugih kmetijskih pridelkov. Pa ljudje niso sami krivi, v tako razmišljanje so nas s pomočjo nekritičnih medijev zavedli politiki in ekonomisti, ki v življenju le redkokdaj v svoje dlani zajamejo prgišče zemlje, v veliki večini pa nikoli niso poskušali hrane tudi pridelati.

Svoj pogled je tokrat delila novinarka Helena Škrlec. Pred dnevom neodvisnosti v ZDA in po dnevu državnosti v Sloveniji je razmišljala o domoljubju. Medtem ko ga čez veliko lužo ves čas ohranjajo in krepijo, pri nas narodni ponos dobi priložnost le ob športnih uspehih.

V komentarju je novinar Andrej Šinko spregovoril o vplivu izvolitve predsednika državnega zbora na sestavljanje koalicije. Ugotavljal je, da bo sestavljanje koalicije težavno, še težje pa bo ohranjati njeno stabilnost, saj bo zelo verjetno oblikovana iz večjega števila strank, s precej različnimi pogledi.

Tako kot so v marsikateri politični stranki in v krogih civilne družbe v volilni kampanji napovedovali, da bodo letošnje državnozborske volitve najpomembnejše po osamosvojitvi Slovenije, sem tudi sama z veseljem, odgovornostjo in že dolgo odločena pričakovala ta 3. junij.

Na torek po volilni nedelji sem še vedno pod vtisom izbire volivk in volivcev, ki so se v nekaterih pogledih vendarle odločili drugače, kot sem pričakovala. Največje presenečenje je gotovo uvrstitev Slovenske nacionalne stranke nazaj v parlament, takoj za tem dejstvo, da so Pirati premagali tako Dobovška kot Čuša, takoj za tem pa dejstvo, da ženske volivke še vedno prepogosto padejo na lepe obljube in prijazen obraz. Žalostno, toda resnično. Verjamem, da bi Luko Mesca marsikatera vzela za zeta.

Legenda pravi, da je karantanski kralj Samo na smrtni postelji k sebi poklical tri sinove, ki so bili takrat pri njem. Vsakemu od njih je velel prinesti po eno lipovo vejo. Vsako posebej je nato zlomil s svojimi rokami. Potem jim je vnovič velel naj prinesejo po eno lipovo vejo. Tokrat je poizkusil zlomiti vse tri skupaj, a mu ni uspelo. »Vidite,« je rekel, »če boste držali skupaj ter se združeni borili proti sovražnikom, vas ne bo zlomil noben sovrag.«