Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?