Naše okoljske pravice in kako do njih, 2. del. 

Štoparski vodnik po varstvu okolja je prva publikacija pri nas, ki na pregleden način in v laiku razumljivem jeziku predstavi naše okoljske pravice in poti do njihovega uveljavljanja. "Pravice so le besede na papirju, če ljudje zanje ne vedo, ali jih ne znajo ali ne morejo uveljaviti v dejanskem življenju," piše v uvodu Štoparskega vodnika. Publikacijo so pripravili pravniki Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, v 16. epizodi Okoljskih zgodb se pogovarjamo z urednikom Vodnika, Aljošo Petkom.

Kateri vidiki okoljskega prava so zajeti v Vodniku? Kako lahko publikacija ljudem pomaga pri spopadanju z okoljskimi problemi? Kje se pri udejanjanju pravice do zdravega okolja v Sloveniji najbolj zatika? Zakaj se ljudje ne odločajo za to, da uveljavijo svoje pravice? In še mnogo več... - v pogovoru z avtorico podkasta Karmen Kogoj Ogris.

Zero Waste življenjski slog je v zadnjih letih zaživel v gospodinjstvih po vsej Evropi, saj se je več deset tisoč družin odločilo za drugačno potrošnjo, s čimer so korenito zmanjšali količino svojih odpadkov. Nakup izdelkov na rinfuzo, proizvodnja lastne kozmetike ali gojenje lastne hrane so primeri, ki dokazujejo, da si ljudje želijo biti deležniki in proizvajalci, ne le potrošniki, poudarjajo v Ekologih brez meja, od koder prihaja gostja 15. epizode Okoljskih zgodb Katja Sreš. Kako naj zaposleni ženska, moški, oče, mama, otroci "živijo Zero Waste" brez kompliciranja? Da se, le svoje sive celice moramo vklopiti, pravi naša gostja.

Definicija Zero Waste pravi, da gre za "ohranjanje vseh virov skozi odgovorno proizvodnjo, potrošnjo, ponovno uporabo in izrabo izdelkov, embalaže in snovi, brez sežiganja in izpustov v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov ali ljudi." Odpadek je za Zero Waste filofozijo preprosto odraz neučinkovitosti sistema. Kaj so rezultati prenosa koncepta Zero Waste v prakso? Kako začeti "Zero Waste življenje"? Pomeni Zero Waste res odpovedovanje? Ali pa ravno obratno – pridobivanje? In nenazadnje, kaj vse se spremeni, ko enkrat spremenimo svoje nakupovalne navade?

O rekah, jezovih, ribah in o tem, zakaj narava v resnici pomeni kaos.

Polona Pengal je biologinja, ljubiteljica vode in podvodnega sveta, po srcu in duši borka za boljši jutri rib in drugih morskih in sladkovodnih živali. Je tudi ustanoviteljica zavoda Revivo – Oživimo, kjer skupaj s sodelavci trenutno dela na projektu ohranitve kečige, edine še živeče vrste jesetrov v Sloveniji, pravega "dinozavra" med ribami. Ste vedeli, da kečige živijo v Muri?

V pogovoru s Karmen Kogoj Ogris tudi o tem, zakaj so ribe tako primeren biološki indikator stanja rek, kaj pomeni izraz "zdrava reka", kakšne so posledice zajezitev in drugih rečnih ovir ter seveda odgovor na večno vprašanje: bi ljudje naravo, če bi jo razumeli, tudi bolj spoštovali?

"Če vlagaš v cestno infrastrukturo, dobiš avtomobile. Če vlagaš v kolesarske steze in pločnike, dobiš pešce in kolesarje."

Katerikoli uradni zapis, dokument, načrt, strategijo glede mobilnosti boste danes brali, vedno bo zraven, skoraj brez izjeme, pridevnik »trajnostna.« Včasih se zdi, da je izraz trajnostna mobilnost postal puhlica brez pomena. Še posebej takrat, ko (znova) poslušamo načrte  o širitvi cest – vpadnic, obvoznic, o novih pasovih in novih cestah, ali pa opazujemo, kako je za parkirišče padlo še eno drevo.  Z vidika posledic podnebnih sprememb, našega zdravja in dobrega življenja pa bi moralo biti vsem jasno, da potrebujemo več narave in manj betona, h čemur bi prispevale tudi drugačne potovalne navade.

A  Sloveniji je avtomobil še vedno kralj, javni prevoz pa je bolj za tiste, ki druge izbire nimajo. Zakaj? Ko pa je možno tudi drugače, dobre prakse obstajajo, v tujini in pri nas. Smo Slovenci in Slovenke res obsedeni s svojimi avtomobili? Koliko smo v Sloveniji v zadnjih 5 letih vložili v cestno infrastrukturo, koliko v železniško, koliko v kolesarsko in koliko v infrastrukturo za pešce? Kako je vprašanje mobilnosti povezano s stanovanjsko politiko? O kompleksni temi mobilnosti se je avtorica podkasta Okoljske zgodbe Karmen Kogoj Ogris pogovarjala z Aidanom Cerarjem iz Inštituta za politike prostora IPOP.

Če vklopimo zdravo pamet, tudi zdrava hrana ni predraga.

Ajda Mrak je študentka Biotehniške fakultete v Ljubljani. Diplomirala je iz živinoreje, zdaj pa zaključuje magisterij znanosti o živalih. Njen drugi dom so družabna omrežja, kjer v okviru projekta Futr za jutr ljudi spodbuja k bolj etičnim, trajnostnim prehranjevalnim navadam. V 12. epizodi našega podkasta se s Karmen Kogoj Ogris pogovarja o tem, kar potrebujemo vsi – hrani.

Nekatera prehranska podjetja in velike korporacije so že vrsto let odgovorni za kršitve človekovih pravic in uničevanje okolja po svetu. Vsi poznamo zloglasno palmovo olje, ki se nahaja v vsakem drugem izdelku na policah supermarketov. Ali ga znamo povezati s podobami opustošenega gozda na Borneu in osirotelih orangutanovih mladičev (ki se nam sicer smilijo, ker so tako ljubki), pa je drugo vprašanje.

Kako je povezano to, kar jemo, s tem, kar se dogaja po svetu? Kaj kupim, ko kupim čokoladni namaz znane blagovne znamke, mandelj, avokado, sojo ali tako cenjeno argentinsko govedino?

Kako hrana, ki jo jemo, vpliva na okolje, katerem živimo? In kako okoljske razmere vplivajo na hrano, ki jo bomo lahko pojedli? Kaj povprečen Slovenec poje - nam je res bolj pomembno, kaj damo nase kot kaj damo vase? In seveda… MIT ALI RESNICA: je zdrava in okolju prijazna hrana res draga?

Učinkovit kavcijski sistem za embalažo pijač je dober za okolje in ljudi.

Kavcijski sistem za embalažo pijač je ob objavi te, 11. epizode Okoljskih zgodb, uporabljalo že 12 evropskih držav, še pri osmih je že bila sprejeta politična odločitev za njegovo uvedbo. Kaj pa Slovenija? Z vodjo kampanje Zaprimo krog Eriko Oblak podrobno o tem, kaj kavcijski sistem je, kakšne so njegove koristi za ljudi, gospodarstvo in okolje ter predvsem o tem, kaj storiti, da bo učinkovit ter da mu bomo ljudje zaupali in ga tudi uporabljali.

Kavcijski sistem mora biti premišljeno zasnovan z upoštevanjem vseh možnih spremenljivk, lokalnih posebnosti in ob sodelovanju vseh deležnikov. Katere so skupne točke dobro delujočih sistemov po Evropi? Kakšne so izkušnje pri snovanju kavcijskih sistemov v tujini? Kakšne so varovalke, da kavcijski sistem ne postane le še ena od možnosti za dober zaslužek? Ali naš sistem ločenega zbiranja res tako dobro deluje (in ga je treba samo še malo izboljšati), da kavcijskega sistema ne potrebujemo? In na koncu, pa ne najmanj pomembno, kakšno mesto v kavcijskem sistemu zavzema ponovna uporaba?

https://ekokrog.org/zapri-krog/

Hitra moda in skriti stroški naših poceni oblačil.

Vpliv proizvodnje, prekomerne potrošnje, uporabe tekstila ter nato tekstila kot odpadka na okolje je gromozanski. Le kot primer: po vsem svetu se vsako sekundo odloži na odlagališčih ali sežge za tovornjak (!) tekstilnih izdelkov. Prav tako je modna industrija že desetletja zaznamovana z izkoriščanjem delavcev in delavk v najbolj ranljivih predelih sveta.

Modna industrija je sinonim za prekomerno potrošnjo: posameznik v povprečju vsako leto kupi 60% več oblačil kot pred 15 leti, nosi pa jih pol manj časa. Hkrati pa se je v tem času proizvodnja oblačil podvojila. Večinoma nosimo tekstil slabe kakovosti, zato obleke velikokrat nosimo le nekajkrat. Razlog, da oblačila hitreje kot v preteklosti postanejo sprana, raztrgana ali spremenijo obliko, pa je v slabi kakovosti materialov oblačil iz trgovin s hitro modo.

Gostja 10. epizode Okoljskih zgodb je ustanoviteljica Zadruge Buna in vodja Pravične trgovine v Sloveniji  Živa Lopatič. Zakaj je prišlo do pojava hitre mode in kaj to sploh je? Kdo je izdelal našo novo majčko, za katero smo plačali tako ugodnih 5 evrov? Kako hitra moda degradira ljudi, družbo in okolje? Kako modna industrija naslavlja naše psihološke potrebe oziroma manipulira z njimi - smo postali zasvojeni z nakupovanjem oblačil? In nazadnje – »manj je več« naj velja tudi pri oblačilih, a kako to doseči?

Globalna neenakost: vzroki, posledice in odgovornost zahodnega sveta.

ALI

Kdo in je izdelal naš novi pametni telefon, kakšno ceno je za to plačal in kakšno še bo, ko bomo svoj telefon po letu uporabe zavrgli?

Zahodni svet izvaža posledice svojega načina življenja v druge države, največkrat v države in regije globalnega juga. Okoljski in drugi stroški tega, kar na zahodu jemo, nosimo, uporabljamo vsak dan, v ceni izdelka niso upoštevani. Poleg tega koncentracija skrajnega bogastva na eni (približno 1 % svetovnega prebivalstva nadzoruje približno 45 % svetovnega premoženja) in skrajna revščina na drugi strani ustvarjata začarane kroge: eni imajo še več - denarja, moči, vpliva -  drugi še manj. Eni sanjajo o kolonijah na Marsu, drugi živijo s pol dolarja na dan. Kako je človeštvo zašlo tako daleč?

Društvo Humanitas – Center za globalno učenje in sodelovanje od leta 2000 deluje na področju globalnega učenja ter programa podpore otrokom in lokalnim skupnostim. Globalno učenje raziskuje povezave med osebnimi zgodbami in dogajanjem v svetu ter razmišlja o globalizaciji, njenih razlogih in posledicah. Gostja devete epizode Okoljskih zgodb je predsednica Humanitasa Barbara Vodopivec. V pogovoru s Karmen Kogoj Ogris tudi o tem, koliko je možno spremeniti svet, če smo zavedni in odgovorni potrošniki, in o tem, ali vidi zametke novega, novih oblik bivanja, nove miselnosti, upanja?

Zahvaljujemo se Klemnu Selakoviču, aidea.si, za pomoč pri nastajanju Okoljskih zgodb.

O Savi, filmanju, aktivizmu, veslanju, elektrarnah, biznisu, uporu in še o čem.

"Zmeraj manj ljudem je življenjsko pomembna tekoča reka. Zato jih pa uničujemo eno za drugo." Rok Rozman, kajakaš, biolog, borec za prosto tekoče reke, ustanovitelj Balkan River Defence

Trije kajakaši in ena kajakašica so 11 dni veslali na naši najdaljši reki. Savo so preveslali od začetka, od Dolinke in Bohinjke, do meje s Hrvaško. In nastal je čudovit dokumentarni portret reke, ki je, kljub človeškemu pohlepu in nespameti, (vsaj nekje) uspela ohraniti svojo prvobitno divjost. "Moja želja je, da bo zapuščina filma Zgodba Save ta, da na srednji Savi ne bo elektrarn," pravi gonilna sila filma Rok Rozman, s katerim se je v osmi epizodi Okoljskih zgodb pogovarjala Karmen Kogoj Ogris. Pogovor je tekel kot reka: o vsem, o čemer se da. "In z Rokom se da govoriti res veliko," pravi avtorica podkasta.

Kakšna je Sava danes, kateri del je ostal relativno nedotaknjen? Kaj so on in ekipa ob snemanju filma odkrili o Savi? Kakšna je neuničena reka in zakaj je potrebno reke ohraniti takšne, kot so? Kdaj se je spremenil odnos ljudi do reke, tudi tistih, ki so odraščali ob njej? Kdaj in zakaj je nastal Balkan River Defence? Kdo plačuje ceno za velike gradbene podvige na rekah in kakšna je ta cena? Kako ustaviti biznis? In še o čem…

Zahvaljujemo se Klemnu Selakoviču, aidea.si, za pomoč pri nastajanju Okoljskih zgodb.

Podnebna kriza ni nekaj, kar bo šele prišlo, ampak je že tu, opozarjamo nevladne organizacije in znanstveniki. Vplivi in tveganja podnebne krize postajajo vse kompleksnejši in jih je vse težje obvladovati, saj se različne nevarnosti pojavljajo hkrati in so medsebojno povezane. Posledice se že krepko poznajo tudi v našem vsakdanjem življenju.

A vendar: v pomladanski raziskavi Eurobarometer so vprašani podnebno krizo uvrstili šele na 8. mesto med stvarmi, ki jih najbolj skrbijo.

Včasih se zdi, da še kar naprej tiščimo glavo v pesek, za rešitev problema pa bi se morali z resničnostjo soočiti, in to brutalno iskreno. V sedmi epizodi podkasta Okoljske zgodbe gosta Katja Huš (Greenpeace Slovenija) in Miha Mikelj (Mladi za podnebno pravičnost) odgovarjata na naslednja vprašanja: So časi, ko bi bili možne enostavne rešitve, mimo, in enostavnih odgovorov na tako kompleksno krizo ni več? Je človeštvo zamudilo vlak, ki prinaša rešitve? Kje v Sloveniji se kriza že pozna, kako jo lahko občutimo? Kako naj ljudje od zahtevajo ukrepe od odgovornih, če še sami ne verjamejo, da je podnebna kriza problem?

In nenazadnje: Kaj je pravični prehod, h kateremu pozivamo nevladne organizacije na vseh, ne le okoljskih področjih? Posledica pravičnega prehoda bi bil premik od trenutnega netrajnostnega modela družbe, za katerega so značilne velike neenakosti znotraj posameznih držav in med njimi k pravičnejši, trajnostni družbi – v njej bi bile spoštovane omejitve planeta, ob hkratnem blagostanju vseh ljudi. Kaj torej pomeni pravičen podnebni prehod in kako ga doseči?

Zahvaljujemo se Klemnu Selakoviču, aidea.si, za pomoč pri nastajanju Okoljskih zgodb.