
Sign up to save your podcasts
Or


Devetindvajseta nedelja med letom - Misijonska nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 19. 10. 2025
Vztrajna molitev in vztrajna prošnja, to je skupno v današnji Božji besedi Mojzesu in vdovi. Mojzes z dvignjenimi rokami podpira Izraelce v boju. Ko mu roke omagujejo, mu jih podpirata Aron in Hur.
Nihče ne zmaga sam. Vera ni zasebna stvar. Cerkev je mreža ljudi, ki se držimo za roke. Misijoni rastejo iz solidarnosti, molitve, daru, majhne žrtve.
Vdova v evangeliju je brez moči in zaščite, pa vendar zmaga zaradi svoje vztrajnosti. Tako tudi Bog prisluhne svojemu otroku, ki k njemu kliče noč in dan. Vera ni čustvo, ampak zvestoba, ki se hrani v molitvi in se pokaže v dejanjih.
Misijonska nedelja nas spominja, da se misijon začne tukaj, v družini, v župniji, v službi. Vsak kristjan je poslanec. Misijon zdaj je v tem, da ne obupamo; da kot Mojzes vztrajamo z dvignjenimi rokami, da kot vdova ne nehamo trkati na vrata, da kot Pavel vztrajamo v besedi in da kot sveta Terezija Deteta Jezusa v vsakem dejanju pustimo sledi ljubezni.
Osemindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 12. 10. 2025
Kako kaj gre molitev? Nikar ne podcenjujmo molitve, tudi, če se zdi, da po njej ne ostaja nič. Tudi s prijateljem nisi zaradi koristi, temveč zaradi prijateljstva. Tudi v prijateljstvu z Bogom ne išči koristi, temveč le moli, bodi z Njim in nič ne pričakuj.
Evangelij nam danes predstavi prizor, ko deset gobavcev kliče Jezusa, vsi so uslišani, le eden pa pride in se zahvali. Jezusa ne osrečuje to, da ga slavimo, ampak to, da smo srečni. Hvaležnost nas dela žive, obrača pogled k Dobremu. Hvaležnost mora prerasti v vero, da dar ne postane izgubljena priložnost. Hvaležno srce zmore spoznati, da je vse dar, življenje, vera in celo križ. Zato je hvaležnost, najgloblja oblika vere. To je vera, ki ne le prosi, ampak tudi slavi. Bogu hvala.
Sedemindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 5. 10. 2025
Če bi imel tri prošnje – koga bi prosil? In ali še verjamem, da sem uslišan? Božja beseda nas vabi: »Gospod, pomnôži nam vero!« Apostoli so vedeli, da brez nje ne morejo nositi poslanstva. Tudi naša vera je pogosto le udobna vera praznikov, zato je ta prošnja tudi naša. Habakuk kliče: »Doklej bom klical in ne boš poslušal?« A Bog odgovori: »Pravični bo v svoji veri živel.« Vera ni čarovnija, ampak dih, ki nas ohranja tudi v stiski.
Jezus pokaže na gorčično zrno: vera je majhna, a živa in zvesta, hrani pa se v molitvi. Rožni venec je prav takšna molitev: zrnce za zrncem, skrivnost za skrivnostjo. Je molitev ubogih, preprostih in vztrajnih, ki zdravi srce in nas odpira bližnjemu. Slomšek pravi: »Rožni venec je veriga, ki veže srce k nebu.« To je veriga svobode – kdor je povezan z nebesi, ga zemlja ne more zlomiti. Naj bo zato naša prošnja v mesecu rožnega venca: »Gospod, pomnôži nam vero,« da bomo ljubili, vztrajali in služili kot tvoji preprosti služabniki.
Šestindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 28. 9. 2025
V evangeliju srečamo bogatega moža in revnega Lazarja. Bogataš se je tako poistovetil z bogastvom, da mu ni ostalo nič, niti ime. Lazar pa dobi ime po Jezusovem prijatelju. Vsak ubogi je Jezusov prijatelj in vsak revež mora imeti ime prijatelja. Greh bogataša je brezbrižnost, ni videl ubogega Lazarja, ga ni opazil. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost. Bogataš je Lazarju odrekel obstoj. Med bogatašem in Lazarjem je nastal prepad. Bog je tam, kjer je ranjen človek.
Pekel se začne tukaj, v naših brezsrčnih izbirah. Nebesa se začnejo tukaj, ko znamo premostiti prepade. Slomšek je znal premostiti prepade med bogatimi in ubogimi, med učenimi in preprostimi, med narodi in jeziki. Njegov rek se glasi: V nebesa se ne pride z gosposkimi čevlji, ampak z dobrimi deli. Življenje nas spreobrača. V ranjenih Lazarjih je Bog, v ranljivih ljudeh na pragovih naših mest in vasi. Kdor gradi most do Lazarja, gradi most do Boga.
Petindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 21. 9. 2025
Ne morete služiti Bogu in mamonu. Današnja nedelja nagovarja vsakega od nas, saj smo tudi mi svetniški kandidati. Človek, ki je ujet pri prevari spremeni strategijo. Bogastvo, ki ga je prej zapravljal spremeni v orodje prijateljstva. Daje kruh in olje, torej življenje. Gospodar ga pohvali, ker je začel preudarno razmišljati kot Bog. Ljudje so pomembnejši od denarja. Pravo nasprotje tega je mamon, ki je bogastvo, ki hoče, da mu služimo. Jezus je jasen: “Ne morete služiti Bogu in mamonu”.
Bogastvo hitro postane malik, ki požre srce, daje iluzijo varnosti. To kar šteje niso polne shrambe, ampak srca. Tudi mi smo nezvesti skrbniki, ki smo zapravili svoje talente, a pot je začrtana. Če si vzel, začni dajati. Zlo se razoroži z dobrim, ljubezen prekrije obilico grehov. Ob koncu te bodo sprejeli tvoji prijatelji, ki si jim pomagal živeti malo bolje, jim odpisal dolg,... odprli ti bodo vrata nebeškega doma.
Bogu je sreča njegovih otrok pomembnejša od popolne zvestobe. Zato nas danes vabi, da izberemo prijateljstvo, ne bogastvo.
Štiriindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 14. 9. 2025
Praznik povišanja svetega križa nas spominja, da je križ v središču naše vere in našega vsakdana. V Stari zavezi je Bog ljudstvu v puščavi podaril zdravilo z bronasto kačo, a ne kot predmet čudežev, temveč kot znamenje vere. Podobno je križ znamenje Božje ljubezni in rešitve – ne kazni, ampak odrešenja. Današnji človek pogosto izgublja pogled na Boga, izriva križ iz domov in življenja, a prav v križu je moč in smisel. To potrjuje tudi pričevanje športnika Tima Tebowa, ki je na obraz zapisal svetopisemski citat Jn 3,16; ob tem je več milijonov ljudi poiskalo pomen tega odlomka in slišalo sporočilo o Božji ljubezni.
Začetek novega katehetskega leta nas vabi, da križ sprejmemo kot živo znamenje Božje ljubezni, ne kot okras, ampak kot način življenja. Jezus se je ponižal in bil pokoren do smrti na križu – to je pot vsakega kristjana. Otroci, mladi in odrasli smo poklicani, da v križu najdemo moč za služenje, vztrajanje, delitev in ljubezen. Križ naj bo naše prvo znamenje dneva in zadnje zvečer – stalni spomin, da nas Bog ljubi do konca in da v njem najdemo večno življenje.
Triindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 7. 9. 2025
Kdo se je odločil biti učenec Jezusa Kristusa? Človek sam od sebe ne more spoznati Božje volje. Sveti Duh nas vodi na pot, ki jo hoče Gospod. Prva značilnost učenca je, da dopusti, da ga vodi Duh.
V evangeliju nas Jezus opomni: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Odpoved ni izguba, ampak prostor svobode. Učenec je tisti, ki vstopi v Jezusovo življenje - križ in vstajenje. Kristjani smo misijonarski učenci, smo poslani. Si dovolimo biti poslani, sredi svoje krhkosti, s križem na ramenih?
Molimo, da nas bo Gospod napolnil s svojo modrostjo in Svetim Duhom, da bomo znali razločevati in hoditi za Kristusom kot pravi učenci; svobodni, med seboj sestre in bratje, poslani v svet kot pričevalci njegove ljubezni.
Dvaindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 31. 8. 2025
Kdor se povišuje bo ponižan. Še malo, pa bomo vstopili v šolske in veroučnih klopi. Božja beseda danes govori o ponižnosti, ki je mnogokrat narobe razumljena. Ponižnost ni samoprezir, ampak je prostor, kjer Bog lahko pride blizu. Ponižnost je tam kjer ni napuha, ni lastne veličine, ki bi zasedala mesto Bogu.
Ko je človek prepričan, da je sam sebi dovolj, da je boljši od drugih in ne potrebuje bratov in sester, na koncu ne potrebuje niti Boga. Dostojanstvo se ne meri po položaju, ampak po srcu, ki zna pustiti prostor drugim. Ponižnost ne išče priznanja, ker je v očeh Boga že priznana. V nebeškem občestvu nimajo prostora tisti, ki so si ga priborili, ampak tisti, ki so ga prejeli in sedijo na zadnjih mestih, ne da bi se jezili na prve.
Enaindvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 24. 8. 2025
Vprašanje, ki ga nekdo zastavi Jezusu, je tudi naše: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?« Jezus ne odgovori z da ali ne, ampak povabi: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata.«
Ne računaj na tradicijo, poznanstva ali zunanja dejanja, ne čakaj do zadnjega trenutka.Evangelij se ne vrača nazaj v »zlate čase«, ampak se oznanja naprej. Krščanska kultura brez vere in ljubezni se spremeni v folkloro, a Božje kraljestvo ni klub izbranih – je gostija za vse narode. Vrata pa so ozka, ker vodijo skozi križ. Če je vera vedno udobna in brez napora, morda sploh ne hodimo skozi ozka vrata. Tisti, ki vanje vstopijo, se ne hvalijo s svojo svetostjo, ampak živijo iz Kristusa, ki je sam vrata. Danes je čas, da vero vzamemo zares, stopimo skozi ozka vrata in oznanjamo naprej, da je Bog resničen.
Dvajseta nedelja med letom - Duhovnik Simon Potnik, 17. 8. 2025
Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo. Jezus v današnji Božji besedi govori o ognju, o razdeljenosti, ki jo Božja resnica povzroča. To se dogaja, ker svet ne prenese resnice. Prerok Jeremija je bil, ko je oznanjal Besedo, obtožen, da širi malodušje. Vržen je bil v kapnico, kjer ni vode, samo blato, pogrezanje, mračno dno. In ravno tam, v nemoči, se zgodi rešitev. Nekdo se je zavzel zanj. Jeremija so dvignili iz blata.
Tudi mi smo včasih v kapnici, zaradi vere, zaradi resnice. Jezus želi, da se razplamti ogenj in to ne ogenj uničenja, ampak ogenj ljubezni, gorečnosti, poguma, resnice. Ta ogenj očiščuje, razločuje, preizkuša. Ko pride razdeljenost, ne gre za sovraštvo, ampak za izbrati, odločiti se, ločiti se od nečesa ali nekoga.
Ločiti se moramo od tega, kar nas dela prestrašene, žalostne, sebične, maloverne. Zvestoba resnici nam podarja mir, ki ga svet ne more dati. Tisti, ki gredo za njim, so kot Jeremija, včasih nerazumljeni in osamljeni, a dvignjeni iz blata. Njihovo srce je v Bogu. Prosi Boga in moli, da bi se lahko ločil in osvobodil tega, kar te dela neživega in nevernega.