Hiponski škof govori o dveh vrstah strahu: prvi nas odvrača od hudega in tako pripravlja pot ljubezni, drugi pa temelji na hrepenenju, da se Bog ne bi oddaljil od nas.

Razmišljamo o Kromaciju Oglejskem, ki je kot škof vernikom oznanjal skrivnosti krščanske vere. Njegova razlaga nekega odlomka iz Matejevega evangelija nas preseneča.  

V naš odnos z Bogom se pogosto prikrade tržna logika. Kakšna naj bo moja molitev, da ne bom iskal samo sebe v Bogu, ampak da bo Bog zaživel v meni na svoj lasten način.  

Meditacijo pogosto dojemamo kot umik iz vsakdanjih opravil in obveznosti, da bi si "napolnili" baterije. Sprašujemo se, v čem se molitev razlikuje od meditativnih praks in tehnik sproščanja.     

Eden najpogostejših predsodkov neverujočih o kristjanih je, da ne mislijo s svojo glavo, ampak se zgolj podrejajo višji avtoriteti. Sprašujemo se, ali drži.

V luči evangelija se sleherna uporaba sile kaže kot globoko problematična. Temeljno vprašanje je v Božjem in človeškem pogledu na odrešenje. 

Slovenska beseda strahospoštovanje razkriva dva momenta religiozne izkušnje: strah ali grozo pred skrivnostjo Boga, hkrati pa neustavljivo privlačnost in osuplost nad njegovo navzočnostjo.

V odločitvah se na edinstven in nepreklicen način uresničuje naša svoboda. Nekatere odločitve so manj pomembne, medtem ko so druge usodne. Sprašujemo se, kaj nas vodi pri odločanju.

Naša doba je zaznamovana z odsotnostjo skrivnosti. Na vse imamo odgovor. In če ga nimamo, ga ustvarimo. Kam vodi popolna razkritost vsega? In ali nam morda prav skrivnost razkriva najglobljo resnico o nas samih?

S sodobno tehnologijo je človek sposoben obdelati ogromne količine podatkov. Vendar se zdi, da gre tu za reproduciranje že znanega. V čem bo v prihodnje človekova izvirnost?