»To je bilo tudi leto, ko so dobesedno padle maske,« razmišlja Robert Friškovec. Ker smo bili toliko časa samo s svojimi domačimi, se resnično nihče ni mogel dolgo pretvarjati, vse je prišlo na plano, zato so se žal povečale tudi stiske. Ljudje so zgubili balaste, niso mogli več bežati drug pred drugim, na plano so prišle različne ranjenosti. Tudi kot družba smo pokazali, da nam je težko potrpeti in da dejansko v mnogočem nismo dozoreli. »Pomembno je, da tudi v teh težkih okoliščinah živimo v polnosti: »Ne iščimo dežurnega krivca za nastalo situacijo, ampak se vprašajmo, kaj smo pripravljeni narediti, da bo vsem bolje.«