Šala za starše

“Ni težava samo v tem, da starši primerjamo otroke, temveč tudi sebe z vsemi drugimi. Skrbi me, ko vidim poplavo različnih priročnikov in oglasov: postanite verzija 2.0, postanite hiperčlovek,” pravi dr. Tristan Rigler, ki deluje v Enoti za adolescentno psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.

Starši so od nekdaj primerjali otroke, je pa to zdaj veliko bolj poudarjeno in očitno, k čemur je pripomogla sodobna tehnologija. Ob tem poudarja, da so priročniki za uspešno starševstvo problematični, saj ni univerzalnega recepta za vzgojo. Otroci so si preprosto preveč različni. V podkastu ponudi tudi razmislek o tem, da starši pogosto prevzemajo odgovornost namesto svojih otrok, in razloži, da se štirim osnovnim tipom vzgoje (avtoritarna, avtoritativna, demokratična in razpuščena) pridružuje še peti način: kaotična vzgoja. Normalizira tudi nestrinjanja in razhajanja v družini in pravi, da je pričakovano, da se kdaj tudi prepiramo. Če se zgodi, da izbruhnemo, pa je prav, da se z otrokom o tem pogovorimo, lahko se opravičimo, predvsem pa razložimo, zakaj se je to zgodilo.

Končno gostiva avtorice najbolj uporabne instagram strani za novopečene starše - Pet pediatrinj. Niso prišle vse, ampak tri petine - na najina vprašanja odgovarjajo doktorice Alenka Biteznik, Patricija Trunkl in Mateja Tiselj. Ker smo sredi zime in v času epidemije gripe, se pogovarjamo o ključnih znakih bolezni pri otroku, ko ga je treba peljati k zdravniku. Poleg tega govorimo o dihalni stiski, ustni higieni, spanju, pa o tem, da je otroka izjemno pomembno opazovati, ko je zdrav, da znamo prepoznati, kljub njegovemu dobremu razpoloženju, kdaj nekaj ni v redu. Spraševali sva tudi o otrokovem dotikanju spolovil, zakaj je to normalno in kako se o tem pogovarjati.

*Pet pediatrinj je instagram profil, kjer specialistke pediatrije pomagajo z nasveti ob najpogostejših težavah otrok.

Klara Bojanovič Machado živi v državi, ki v večini nima niti dne plačanega porodniškega dopusta. In zaračunava astronomske cene za porod, če nimaš urejenega zavarovanja. V porodnišnici so ženske po vaginalnem porodu 24 ur, v službo gredo že pri otrokovih šestih tednih. Navaden vaginalni porod v določenih zveznih državah stane približno 20 tisoč dolarjev, carski rez pa tudi čez sto tisoč. Kaj to pomeni za tiste, ki nimajo urejenega zavarovanja, kako poplačajo dolg tisti, ki nimajo finančnih sredstev? Zakaj mora imeti noseča ženska, ki vstopa v Združene države, na tekočem računu vsaj deset tisoč dolarjev? Maša Mlakar Plemeniti pa živi blizu, v Avstriji. Pravi, da je tam nosečnica upravičena do posebnega varstva, prednost je, da so ženske med nosečnostjo in štiri mesece po porodu zaščitene in jih ne smejo odpustiti. Prepovedano je tudi delo od 20. do 6. ure, ker lahko škodi zdravju matere in otroka. V večini primerov so prosti tudi nedelje in prazniki. V Avstriji je lahko ženska z otrokom doma do njegovega drugega leta, je pa tam velika težava nega bolnega otroka, saj jim po zakonu pripada le teden dni, pogosto si morajo nato vzeti dopust.

Mojca Dominiković živi na Islandiji, v mestu Höfn, eno uro letenja stran od Reykjavika. Roditi je odšla z letalom. Nosečnice se morajo, če živijo na podeželju, 14 dni pred porodom tudi preseliti v mesto s porodnišnico, če bi prišlo do prezgodnjega poroda. Pravi, da je na Islandiji dobro poskrbljeno za nosečnice in tudi za otroke, nosečnost vodijo babice, ginekolog se oglasi samo, če pride do zapletov. Niso obremenjeni z ocenami dojenčkov, otroka so stehtali šele štiri ure po porodu. V Švici, razlaga Žiga Tručl, je prav tako dobro poskrbljeno za nosečnice, kar tam izstopa, pa so stroški za vrtec. Tudi zato po njegovih besedah 2/3 Švicark ni zaposlenih za poln delovni čas, razlog so visoki stroški predšolske vzgoje, ki so lahko celo tako visoki, da porabijo eno plačo samo za to. Čeprav jima s partnerko življenje v Zürichu ustreza, se pogosto pogovarjata tudi o vrnitvi v Slovenijo - zaradi stroškov in predvsem bližine družine, saj se v Švici lahko zaneseta le drug na drugega.

Gordon Neufeld je eden največjih strokovnjakov na področju vzgoje. Je oče petih otrok, dedek sedmih vnukov. Je razvojni in klinični psiholog, ki piše o dobrobiti navezanosti otroka na starše. Zdrava navezanost namreč otroka opremi za življenje, mu zagotovi orodja, da se zna spopasti z izzivi, poleg tega pa je znak, da ima pri starših vedno trdno oporo in razumevanje, ko to potrebuje. Gordon Neufeld poudarja, da danes živimo v veliki krizi zaupanja v starševstvo in o tem, da družabna omrežja vse bolj krhajo naše odnose z otroki.

… Je stavek, ki ga ne želi slišati nobena od sogovornic, a je vendar del njunih življenj s šolajočimi se najstniki. Mojca Černigoj Bizjak pravi, da je nekoč verjela, da bo imela dva neproblematična otroka, saj sta s partnerjem stroga in dosledna. Zdaj se, kot številni starši najstnikov, ki preizkušajo meje, po nedavnem incidentu v šoli sprašuje, kaj je šlo narobe. “Počutim se, kot da nisem opravila svoje starševske vloge in sem, če rečem v najstniškem jeziku: “failala”, neuspela.” Sin je med petminutnim odmorom na šolskem stranišču prižgal petardo, fant iz višjega razreda pa jo je odvrgel v straniščno školjko, ki se je nato razletela. Mama treh deklet Andreja Košnik pa se spominja dogodka, ko je starejša hči zamajala njene predstave o vzgoji in vrednotah. Pa tudi o veri, ko ji je dejala nekaj v smislu ‘jaz v to tvoje sra*** ne verjamem’. Sogovornici podkasta Šala za starše poudarjata, da je pogovor vezivo družine, a tudi to ni zagotovilo, da otrok ali najstnik ne bo počel lumparij, neumnosti, preizkušal in presegal meje in naredil česa, na kar ne bo ponosen.

Življenje z najstniki. Kako preživeti vsakodnevne izpade? Kdaj se zaveš, da je tvoj otrok najstnik? Kako gradiš zaupanje z njim? Si bolj prijatelj ali starš? Kaj pa pogovori - o spolnosti, drogah, alkoholu? Ali biti iskren o svojih najstniških zablodah, kako odreagirati na kakšno najstniško muho? O tem in še marsičem se v Šali za starše pogovarjamo z dvema mamama tovrstnih primerkov - z Mojco Černigoj Bizjak in Andrejo Košnik.

“Dojenček ne potrebuje veliko, potrebuje hrano, previto ritko, varnost in toploto. Seveda pa tudi zdravo, srečno in sproščeno mamo,” pravi diplomirana medicinska sestra Afrodita Kordež, ki že več kot osem let opravlja patronažno varstvo. Vsakodnevno vstopa v domove, pravzaprav v intimo mladih družin, in jim pomaga z nasveti o dojenju, poporodnem okrevanju in negi dojenčka. Novopečeni starši so pogosto dobro poučeni o negi novorojenčka, vendar številni še vedno veliko časa namenijo iskanju odgovorov in hitrih rešitev na spletu. Vsak otrok je individuum, prav zato je tudi vsaka patronažna obravnava prilagojena potrebam družine. Še vedno pa so jim nekatere poteze skupne. Skoraj ni staršev, ki ne bi posneli prvega kopanja svojega novorojenčka. Se pa okoliščine odraščanja in nege dojenčka seveda razlikujejo. Patronažne sestre na terenu vidijo marsikaj: od razkošnih stanovanj do skromnih domovanj in tudi življenja na pragu revščine ali pod njim. Ob vsem tem je pomembno medsebojno zaupanje in spoštovanje, poudarja Afrodita Kordež, ki dodaja, da na koncu njenega delovnega dne in vsake obravnave največ šteje prav zadovoljstvo staršev in otrok.

Kakšni so mejniki za izgovarjavo zahtevnih glasov? Kdaj naj bi otrok rekel r, zatresel jezik, kdaj naj bi uporabljal šumnike? Kaj mora enojezični otrok znati pri dveh letih? Kaj je pričakovano pri štiriletniku? Kako vemo, da je otrok govorno pripravljen za vstop v šolo? Kdaj je čas, da otroka pediater ali starši peljejo na obravnavo k logopedu? Na ta in druga vprašanja odgovarjata logopedinji Sanja Premović in Katarina Tomić, tudi ustanoviteljici Logopedske hiške, spletne vadnice za otroke s težavami v govoru. Poleg vsega naštetega poudarjata tudi negativen učinek zaslonov, ki so pogosto krivci za zakasnitev govora pri otroku.

Kaj storiti, ko otrok meče hrano po tleh, kriči v knjižnici ali se noče obuti? Kako mu na primeren in sočuten način postaviti meje? O tem se pogovarjamo s psihologinjo Lejo Mauko. Razlaga, kateri so pokazatelji, da je otrok razvajen in zakaj moramo potomcem že od malega postavljati meje. Na kakšen način pa to počnemo, kako ubesedimo mejo? In kako razlikovati med mejami, ki so življenjsko pomembne in otroku omogočajo varnost ter med mejami, ki so “premične”? Kako ne podajati mešanih signalov, kaj je sočutna vzgoja in kaj pretirana odzivnost?