Desetletja in stoletja so se trudili, da bi jo imeli. In da bi v njej živeli svobodno. Da bi volili. In da bi volili slovenske politike. Da bi govorili slovensko, povsod, v šoli in na uradih. Da bi se šolali ne glede na to, ali si naši starši to lahko privoščijo, in bili uspešni v šoli, čeprav so naši starši hodili v cerkev. Da bi svobodno izbirali svojega življenjskega sopotnika. Da bi svobodno prehajali državno mejo in da bi lahko potovali po svetu brez strahu, da bi nadzorovali naše poti. Kako nenavadno se to danes sliši, kajne? Težko si predstavljamo, da so vse to stvari, ki so si jih morali priboriti rodovi pred nami. Za katere so se trudili pisatelji, duhovniki, učitelji in drugi izobraženci, ki so vedeli, da je narod nekaj pomembnega, nekaj edinstvenega, nekaj, na čemer je treba graditi, zavest, ki jo je treba gojiti in spoštovati. In ubraniti.

Celotni komentar, ki ga je napisala Tanja Dominko, si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišča.