V tretji epizodi se pogovarjam s Tjašo Rener, umetnico, ki prihaja s Koroškega. Tjaša že deset let živi v Gani in pravi, da imaš Afriko rad ali pa ne, vmesne poti pravzaprav ni. Njena zgodba je vredna filmskega scenarija: po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je s takratnim fantom na vrat na nos preselila v Gano, kjer sta tako rekoč iz nič ustvarila odmaknjeno, a zelo privlačno turistično letovišče. Postopoma in z vključevanjem tradicionalnih obrti in znanj se je vrnila k svojemu izvornemu poklicu umetnice. V tem procesu je ponotranjila in še okrepila svoj prirojeni občutek za skupnost in tudi sama začela delovati v sozvočju in v sodelovanju s svojim neposrednim okoljem v Akri, kjer živi zadnja leta.

Iz najinega pogovora boste izvedeli, kakšen vpliv je imela izkušnja Gane na njeno umetnost, kako domačini, tudi otroci in najstniki, samoumevno prepletajo še vedno vseprisotni animizem in globalno pop kulturo in kako se kot tujka in belka prebija in uveljavlja na umetniški sceni Akre.

Med drugim Tjaša v pogovoru pojasni ozadje in nastanek obeh projektov, s katerima se predstavlja na 35. grafičnem bienalu Ljubljana. Še posebej zanimiva je zgodba gospe Metode Appiah, Slovenke, ki se je v Gano preselila sredi sedemdesetih let 20. stoletja. Zelo nazorno pa Tjaša opiše tudi precizne in dolgotrajne postopke svojega slikarskega dela, katerega izbor je pred kratkim predstavila v zasebni galeriji Ravnikar v Ljubljani.

Tjaša v pogovoru med umetniki, ki jo nagovarjajo, izpostavi Chimamando Ngozi Adiche, Tony Morrison in Mayo Angelou. Njim in drugim umetnicam, ki so vplivale nanjo in ji pomagale bolje razumeti družbo, v kateri živi in ustvarja, je leta 2019 namenila tudi knjižico oziroma zbirko kolažev. Najbolj jo navdihuje v ZDA živeča umetnica afriškega rodu Betye Saar.

V prvi epizodi predstavljam prihajajoči 35. grafični bienale Ljubljana. Predvsem tistim, ki jih umetnost ne zanima pretirano; vsem tistim, ki bi mogoče zamahnili z roko in rekli, da to ni nobena umetnost. Zato sem se v njej postavila v vlogo tiste, ki odgovarja na vprašanja. O prihajajočem grafičnem bienalu, o tem, kdo je letošnji umetniški vodja Ibrahim Mahama, zakaj ravno Afrika in kdo se spomni gibanja neuvrščenih. O temi bienala in namenu bienalnih razstav nasploh. Pa o svojem delu, vlogi in razvoju MGLC in umetnosti v sodobnem svetu ... in ne nazadnje o podkastih, ki so mi dali pogum, da se v tem žanru poskusim tudi sama. Moja gostja in obenem izpraševalka je bila Nika Logar.

V epizodi omenjam nekaj meni ljubih podkastov:

V drugi epizodi se pogovarjam z Ibrahimom Mahamo, umetniškim vodjo 35. grafičnega bienala Ljubljana. Ibrahim ni le eden ta hip najbolj prepoznavnih mladih afriških umetnikov, temveč je tudi izjemno zanimiv sogovornik, ki se v svojem razmišljanju ne omejuje na vlogo umetnosti, kot jo razumemo na zahodu. V pogovoru, ki je nastal dober teden pred otvoritvijo bienala, se dotakneva njegovega dela, pa tudi njegovega zasebnega življenja – odraščanja, študija, zgledov in razlogov za to, kako umetnost in njeno vlogo živi in udejanja danes.

V pogovoru poslušalcem priporoča tudi nekaj avtorjev in knjig, ki bodo pomagale odstreti pogled na nam včasih vsaj na videz oddaljeno kulturo in zgodovino:

Sama pa omenim še knjigo So long A Letter, ki jo je napisala senegalska pisateljica Mariama Bâ (Dolgo dolgo pismo, Založba /*cf., 2004).