TRETJI RAJH - Zgodovina nacionalsocializma

Alois Hitler se je 7. januarja 1885 poročil s svojo tretjo ženo, Klaro Pölzl. Bila sta si v bližnjem krvnem sorodstvu – teoretično bi lahko bila njegova biološka nečakinja, čeprav ostaja natančno biološko sorodstvo pravno in zgodovinsko nejasno zaradi negotovega očetovstva Aloisovega očeta (Johann Georg Hiedler ali Johann Nepomuk Hiedler).

Alois je Klaro pripeljal v svoje gospodinjstvo, ko je imela komaj 15 let in ko je bil sam še vedno poročen s svojo prvo ženo, Anno Glasl-Hörer. Klara je tam praktično delala kot kuharica in dekla za vsa opravila. Alois sam je bil sirota, ki ga je vzgajal stric. Leta pozneje, ko je že dosegel status višjega carinskega uradnika, je obiskal svojo družino v domači vasi v regiji Waldviertel in si mlado dekle – bodočo mater Adolfa Hitlerja – dejansko izbral za hišno pomočnico.

Že dolgo preden je Hans Frank, nekdanji Hitlerjev odvetnik in generalni guverner zasedene Poljske, napisal svoje razvpite spomine, so različni viri že načenjali teorijo, da bi bil Hitlerjev oče lahko judovskega rodu. O tej možnosti sta razpravljala Walter C. Langer, ameriški psihoanalitik, ki je med vojno za ameriško obveščevalno službo OSS (Office of Strategic Services) sestavil tajni psihološki profil Hitlerja, in Fritz Thyssen, industrialec, ki je bil med najzgodnejšimi podporniki in financerji nacistične stranke, preden se je s Hitlerjem sprl in pobegnil iz Nemčije. Teorijo je obudil tudi mož, ki je pisal pod imenom Hansjürgen Koehler, nekdanji uslužbenec gestapa, ki je bil pozneje dodeljen stražarskemu oddelku pri Hitlerjevem alpskem bivališču, pobegnil na Zahod in objavil senzacionalno knjigo z naslovom Inside the Gestapo (V notranjosti gestapa).

Henriette Hoffmann se je rodila 2. februarja 1913 v Münchnu. Njen oče Heinrich Hoffmann je bil uradni fotograf nacistične stranke, njena mati Therese »Nelly« Baumann pa pevka in igralka. Otroštvo je preživela v münchenski četrti Schwabing, umetniškem predelu mesta, ki je bil v času weimarske republike eno izmed središč avantgardnega življenja in političnega radikalizma. Družina je kmalu postala del Hitlerjevega najožjega kroga: že v začetku dvajsetih let so prva srečanja nacistične stranke potekala v domu Heinricha Hoffmanna.

Poleg Eve Braun – če nanjo gledamo kot na nekakšno glavno ljubico – je imel Hitler še druge znanke in afere. Walter Langer govori o njegovi naklonjenosti do igralk. Nekatere naj bi dokazano smele ostati pri njem čez noč, kar koli je to že pomenilo. Kot primer Langer navaja Renate Müller, ki se je skozi hotelsko okno vrgla v smrt; označuje jo za eno Hitlerjevih ljubic. Vendar to po mnenju mnogih zgodovinarjev ostaja nedokazano, prav tako kot vzrok njene smrti. Igralka je bila odvisna od morfija in alkohola, svoje prste pa naj bi imel vmes tudi Gestapo, ker po prevzemu oblasti ni želela sodelovati v nacističnih propagandnih filmih. O tem obstaja le malo zanesljivih informacij. Druga ženska, ki je bila do izbruha vojne redna gostja v kanclerski pisarni, tudi zasebno, je bila umetnica in režiserka Leni Riefenstahl – tudi tukaj Walter Langer trdi, da je šlo za ljubezensko razmerje. In pa že večkrat omenjena Winifred Wagner. To niso bile vse; znano je, da je bilo navdušenih žensk ogromno. Poznamo slike stotin oboževalk, ki so se od leta 1933 zbirale pod njegovo rezidenco na Obersalzbergu v Berchtesgadnu – stotine fanic, ki so stale ob ograji in si želele stisniti roko s Hitlerjem. Naval je bil tako velik, da so morali območje naokoli zapreti. Med najvztrajnejšimi "groupiejkami" ali zalezovalkami, ki so mu dobesedno stregle po življenju s svojo prisotnostjo, je bila Angležinja Unity Mitford.

Eva Braun ni imela uradnih nazivov, vendar so jo novinarji označevali z različnimi vzdevki. Včasih so jo imenovali „lepotica Tretjega rajha“, drugič „Hitlerjeva skrivna žena“, včasih „železna lady“, najpogosteje pa preprosto „Hitlerjeva ljubica“. Brez dvoma je najbolj znana ženska figura v Hitlerjevem življenju in mnogi verjamejo, da je bila ona njegova edina prava zveza, vse ostalo pa le površna poznanstva.

Glede na svoje dejavnosti je bila Ilse Hess nedvomno aktivistka.Ko sta bila Hitler in Hess leta 1924 zaprta v Landsbergu, je Ilse, ki je živela v Münchnu, zbirala moževe rokopise. Hitler je v zaporu Hessu narekoval Mein Kampf. Ilse je zbrala ročno napisano gradivo in nato kolesarila 60 kilometrov v eno smer, da ga je v Münchnu natipkala na pisalni stroj Erika.To je ogromna razdalja – celo za Nizozemca, vajenega kolesarjenja!

Svojo življenjsko energijo in trmasto bojevitost je kazala tudi v povojnih intervjujih. S svojim aktivizmom je prispevala k izdaji Mein Kampfa.Bila je odkrito antisemitska, kar je ponosno priznavala:»Antisemiti smo! In dosledni smo, ne delamo izjem.«

Magda Goebbels – žena Josepha Goebbelsa, mati šestih otrok, ena najtesnejših zaupnicev Adolfa Hitlerja – in ženska, ki se je na koncu odločila za smrt skupaj s svojimi otroki v Führerbunkerju.

»Bila je prva dama Tretjega rajha – neuradno, vendar brez dvoma znotraj nacističnega propagandnega aparata – čeprav so ta naziv nekateri pripisovali Emmy Göring, drugi ženi Hermanna Göringa.«

Kako je lahko dobro vzgojeno berlinsko dekle iz stroge meščanske družine postalo »kraljica« nacionalsocialistične Nemčije?Zakaj so jo privlačili moč, kultna politična gibanja in kako se je njeno življenje prepletalo z religijo, politiko in pogubnim fanatizmom?

V tej epizodi ne bomo govorili le o vlogi žensk v nacistični Nemčiji, temveč tudi o tem, kako zgodba Magde Goebbels odraža eno največjih tragedij 20. stoletja – generacijo, očarano s totalitarno ideologijo, katere zadnje dejanje je bilo zapisano v podzemlju Berlina, v Führerbunkerju.

Firma Carl Bechstein, ustanovljena leta 1853 v Berlinu, je postal eden vodilnih nemških proizvajalcev klavirjev. Leta od 1870-ih do 1914 so Bechsteinu prinesla najdramatičnejšo rast prodaje. Leta 1885 je Bechstein prvič dobavil klavir britanski kraljici Viktoriji. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja sta lastnika podjetja, Edwin in Helene Bechstein, spadala med zgodnje podpornike Adolfa Hitlerja.

Kljub tej povezavi podjetje samo ni imelo koristi od nacističnega režima — prodaja je dejansko padla, številne judovske stranke pa so se odvrnile. Med drugo svetovno vojno so bili Bechsteinovi obrati poškodovani in deloma uporabljeni za vojaško proizvodnjo. Po letu 1945 so podjetje zaradi njegovih povezav z nacističnim vodstvom zaplenili zavezniki. Danes C. Bechstein odkrito priznava to temno poglavje. Podjetje se distancira od politične vloge Helene Bechstein in poudarja svojo osredotočenost na glasbo, obrtno mojstrstvo in zgodovinsko odgovornost.

Znana tudi kot Carola Hoffmann rojena leta 1857 v Münchnu; † 22. oktobra 1945, München.

Leta 1920 je šestdesetletna vdova Carola (Hermine) Hoffmann postala Hitlerjeva prva “rejniška mati” in pokroviteljica. Bila je hkrati njegova podpornica in osebna občudovalka. V strankarskem časopisu Völkischer Beobachter so jo imenovali „gospa direktorica Hoffmann“.

Hermine Hoffmann je bila poročena s starejšim šolskim ravnateljem. Do leta 1907 je že ovdovela in v Münchnu, v predelu Solln, vodila penzion – naj bi bil to celo prvi sedež nacistične stranke. 

Njuno poznanstvo se ni začelo v Münchnu, temveč mnogo prej – v času prve svetovne vojne. Adolf Hitler je bil tedaj navaden vojak bavarskega pehotnega polka, stacioniran na zahodni fronti, blizu mest Geluveld in Beselare, nekaj kilometrov od francoske meje v okolici mesta Ypern, Ypres, kjer so se odvijali 3 večje bitke v katerih je bil udeležen tudi Adolf Hitler. V teh blatnih, razdejanih krajih, kjer je vsak dan pomenil možnost smrti, se je začela zgodba, ki jo bodo kasneje nekateri opisovali kot neverjetno, drugi pa kot del mita, ki ga je sam Hitler morda pozneje gojil.

Koreni povezave: vojna, samota in dopisovanje

Hitlerjev svet je bil poln žensk: tajnic, oboževalk, mecen in aristokratinj. Vsaka je v njem videla nekaj drugega – ranjenega umetnika, preroka, odrešenika naroda. Motiv “Lepotice in zveri” se ponavlja znova in znova: privlačnost, ki ne izhaja iz telesa, temveč iz moči, skrivnosti in nevarnosti. Njegove tajnice, Traudl Junge, Gerda Christian in Christa Schroeder, so opisovale hipnotično vzdušje ob njem – napetost, ki je bila hkrati zastrašujoča in pomirjujoča. Spolnost je bila pri Hitlerju potlačena; nadomestila jo je erotika nadzora. Psihiater Walter C. Langer iz OSS je zapisal: »Zanima ga bližina, ne dotik.«