V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …

Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.