Da je Gaza največji slovenski notranjepolitični problem, je rezultat dolgotrajne informacijske operacije vlade in njenih medijskih pomagačev; da bi pozornost odvrnila od problemov, katerih rešitev pa je povsem v rokah vladajoče koalicije.

Kaj se v Gazi res dogaja, je povsem neodvisno od besede, ki jo za označitev teh dogodkov uporabimo. Besedo je treba prilagoditi resničnosti; resničnost se ne bo spremenila zaradi besede. Mnenje, moralno vzvišeno, feministično zaskrbljeno, strogo racionalno, kakršnokoli, si moremo in moramo ustvariti na podlagi dogodkov, ki se tam odvijajo, ne na podlagi etikete.

Pravzaprav moramo etiketo zavreči, da bi si mnenje lahko ustvarili na podlagi dejstev.

V podkastu ob Dnevu reformacije se Tomaž in Anica ne pogovarjata samo o tem, kako je reformacija vplivala na slovensko kulturo in oblikovanje knjižnega jezika, ampak širše na evropsko zgodovino, kjer se je dotaknila politike, družbe in gospodarstva. Njuno razmišljanje razbija enostavno napredno-nazadnjaško/dojemanje reformacije in raziskuje zapletene vzroke in posledice, vključno z razvojem individualizma, vplivom na nacionalne države ter odnosi med cerkvijo in državo.

Podcast je skoraj samostojno ustvarila umetna inteligenca, ki je prebrala poglavje v knjigi Prazniki.

Naj posluša še kdo.

Naročite se, nič ne stane!

Eden od mnogih, ki so dobesedno doktorirali iz Hitlerja je Rainer Zitelmann - nemški zgodovinar, sociolog, strokovnjak za nepremičnine in avtor knjig, ki zagovarjajo gospodarsko svobodo. Najnovejša je "How Nations Escape Poverty". Vredno branje tudi za slovenske razvojne stratege, če je še vedno naš cilj, da ne bi končali v revščini.

Hitler ne levo ne desno

Jonah Goldberg je ugotavljal, da je največji propagandni uspeh povojne leve inteligence, da je fašizem in nacionalni socializem uspela prodati kot fenomen desnice. Dejansko gre za leva revolucionarna gibanja in članek Rainerja Zitelmanna "The Role of Anti-Capitalism in Hitler's World View" dodaja še ekonomski zidak v trdno zgradbo tega argumenta. Tule povzemam nekaj glavnih idej.

Zitelman piše, da se Hitler nikoli ni opredelil kot desničar, ampak je tudi on zagovarjal tretjo pot. V svojem govoru leta 1920 je kritiziral tako desne kot leve konkurente. Desnim je rekel, “če želite biti nacionalni, se spustite med ljudi in opustite razredno nadutost!” Levim pa, “vi, ki ste izkazali svojo solidarnost s celim svetom, najprej pokažite solidarnost s svojimi nacionalnimi tovariši.”

Hitler je želel presegati tradicionalne politične opredelitve. Ustvariti je hotel nov sistem, ki bi združil elemente leve in desne. Hitlerjeva stranka NSDAP (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka) je črpala privržence tako iz skrajne desnice kot tudi iz skrajne levice. Na to kaže Hitlerjeva izjava iz leta 1941: »Moja stranka je bila takrat sestavljena iz devetdesetih odstotkov ljudi z leve. Uporabljal sem lahko samo ljudi, ki so bili borci.« Ali kot je bil zapisal Hayek:

Relativno enostavnost, s katero je bilo mladega komunista mogoče spreobrniti v nacista ali obratno, je bila v Nemčiji splošno znana, še najbolj propagandistom obeh strank.

Najslabše volilne rezultate je NSDAP beležila v deželah, ki so bile najbolj katoliško konservativne.

Hitler proti kapitalizmu

Hitlerjev antikapitalizem je v veliki meri izhajal iz njegovega prepričanja v socialni darvinizem. Menil je, da bi popolna nacionalizacija gospodarstva ogrozila proces naravne selekcije, ki je bil zanj ključnega pomena tudi v ekonomiji. Zato je vztrajal pri zasebni lastnini, a le pod pogojem, da ta služi interesom države in skupnosti. Njegova gesla, kot je »Gemeinwohl vor Eigenwohl« (splošni interes pred lastnim interesom), odražajo to temeljno prepričanje.

Čeprav je Hitler v govorih pogosto zagovarjal zasebno lastnino, so bile njegove dejanske ekonomske politike usmerjene v plansko gospodarstvo in državni nadzor nad podjetji. V tridesetih letih je Hitler postopoma prešel od previdne podpore tržnemu gospodarstvu k občudovanju sovjetskega sistema planskega gospodarstva.

Hitler je verjel, da mora država prevzeti nadzor nad ekonomijo, pri čemer bi zasebna podjetja morala slediti ciljem, ki jih določi država. V govoru leta 1930 je izjavil:

Vsa podjetja, vse življenje pravzaprav, bo moralo opustiti koncept, da je korist posameznika najpomembnejša... Nasprotno je res: korist skupnosti določa korist posameznika.

Vzornik Stalin

Članek tudi osvetljuje Hitlerjevo spreminjanje stališč o Sovjetski zvezi in njenem gospodarskem sistemu. Čeprav je bil Hitler sprva skeptičen glede sovjetskega socializma, je do začetka 40. let postal velik občudovalec sovjetske planske ekonomije. Njegova občudovanje Stalinovega gospodarskega načrta je postalo očitno v njegovih notranjih monologih, kjer si je priznal: »Popolnoma spoštujem Stalina. Na svoj način je pravi genij!«

Hitlerjev odnos do zasebne lastnine in nacionalizacije je bil dvoumen. Čeprav je v pravnem smislu ohranil zasebno lastnino, je v resnici država nadzorovala ekonomijo. Zitelmann poudarja, da je bilo Hitlerju pomembno ohranjati videz kapitalizma, vendar je bilo v praksi gospodarstvo pod strogim nadzorom države. Kot citira Von Misesa:

Tržna menjava in podjetništvo sta torej le utvara. Vlada, ne zahteve potrošnikov, usmerja proizvodnjo; vlada, ne trg, določa dohodke in izdatke vsakega posameznika. To je socializem z zunanjo podobo kapitalizma.

V našem zdravstvu je še zdaj tako.

Hitler za javna in državna podjetja

Hitler je verjel, da mora država obdržati nadzor nad pomembnimi industrijami, vendar je bil previden glede popolne nacionalizacije, saj je menil, da bi to oslabilo proces naravne selekcije. Leta 1937 je Hitler nemškim gospodarstvenikom in kapitalistom naravnost povedal: »Če nemška industrija meni, da tega (oboroževanja namreš, op. ŽT) ne zmore, bom to prevzel sam, a narediti je treba.«

Tudi Hitler je bil mnenja, da je obdobje nebrzdanega gospodarskega liberalizma preživelo svoj rok trajanja. Posebej v zadnjih letih vojne postal odločen zagovornik planskega gospodarstva, saj je verjel, da je to edini način za doseganje dolgoročnih nacionalnih ciljev.

Himmler je povedal takole in sliši se skoraj domače:

To vprašanje (namreč zakaj se SS ukvarja z gospodarskimi dejavnostmi) so postavili predvsem krogi, ki razmišljajo zgolj kapitalistično in ki ne marajo, da se razvijajo podjetja, ki so javna ali vsaj javnega značaja. Čas liberalnega gospodarskega sistema je na prvo mesto postavljal zasebna podjetja in šele na drugo mesto državo. Nacionalni socializem pa je na stališču, da država sicer ni tista, ki dela posle, pač pa usmerja gospodarstvo, dela jih dela, za državo.

Skratka

Ko razpravljamo o tem, poveličevanje katerega totalitarizma bi prepovedali, je prav, da vemo, da je med njimi mnogo več podobnosti kot razlik. Ne samo, ko gre za morilski značaj nacizma in komunizma, tudi ko gre za njuni ekonomski doktrini.

Noben resen avtoritarni režim si ne more privoščiti, da bi zasebniki kar prosto gospodarili, saj bi oblastnikom lahko hitro zrasli čez glavo.

Podjetnikom v bistvu nenaklonjen slovenski sistem ima podobno funkcijo.

Naj prebere še kdo.

Pred dnevi sem bral članek o tem, da marksizma nihče več ne jemlje resno, tudi marksisti ne. Da je danes v resnici Rawls tisti, ki daje intelektualno podlago za levičarske politike, torej ne več narativ izkoriščanja ampak narativ enakosti.

Pri nas smo malo zadaj in imamo še vedno prepričane marksiste kot tudi nasprotnike, predvsem kulturnega, marksizma. Rawls pa je avtoriteta daleč čez sredino.

Pišem pa tole zato, ker se je na internetu pojavilo orodje Notebook LM. Ki je iz strani mojih izpiskov sestavilo desetminutni pogovor na to temo.

Prijetno poslušanje želim!

PS. AI vam seveda ne bo povedala, da je v zmoti tudi Rawls, ker v beležko nisem vključil zapiskov iz Nozicka, Rothama, Hayeka in Sowella.

V originalu je bil pogovor objavljen na slovenskih straneh RAI.

Besedilo na Siolu, slike in viri pa na Čas/opisu.

A sem vam že predlagal, da postanete naročnik ali naročnica?