Spoštovani poslušalke in poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede, lube Slovenke in Slovenci.

Zaskrbljenost zaradi spreminjajočega se podnebja je izziv za vse ljudi in narode. Brutalne vojne, ki smo jim priča, so na vseh ravneh pokazale, kako krhek je mir v tem svetu in kakšno uničujoče nasilje so ljudje kljub zgodovini, od katere bi se morali nekaj naučiti, še vedno sposobni povzročiti drug drugemu. Miselno, čustveno in duhovno smo torej, dragi prijateljice in prijatelji, zelo daleč od praznika reformacije. Praznika, ki se je zavzemal za svobodo, odgovornost, opravičenje, milost, globoko vero, medsebojno ljubezen in spoštovanje. Ali imamo sploh pogum pogledati v samo jedro reformacije? Ali pa nam je dovolj, da se vsako leto ustavimo ob prvih tiskanih knjigah? No, če nam je le slednje v interesu, smo sporočilo Trubarja in njegovih somišljenikov prezrli.

Razvijati medsebojno razumevanje, živeti spravo in mir, vedno znova se reformirati, to so glavni cilji krščanskega nauka, ki ga je dala reformacija, in tako pogumno zanj skrbi evangeličansko-luteranska Cerkev še danes. To sporočilo je močno sporočilo. Gre za »sporočilo«, ki po eni strani ljudem pomaga v osebnem življenju, po drugi strani pa spodbuja k razmisleku in premisleku o aktualnih družbenih in etičnih vprašanjih.

Reformacija ni bilo strahopetno dejanje. Ni bilo niti zlobno dejanje posameznikov, ki bi želeli v evropski družbeni prostor vnesti nemir in razkol, ne, to je bilo dejanje, ki je hotelo v ospredje postaviti tisto Božjo besedo, ki se je želela dotakniti slehernega posameznika. Čutiti reformacijo pomeni biti kritičen. Zavzemati se za reformacijsko idejo pomeni pogledati globlje. Pomeni upati si pogledati v bistvo Božjega sporočila in o tem spregovoriti ljudem. Reformacija je kot daljnogled, s katerim vidimo dlje, in hkrati mikroskop, s katerim vidimo globlje in jasneje. Ne dovoljuje nam ustavljati se v površinskem in površnem gledanju na Božjo besedo, ki je bila v Kristusu utelešena. Reformacija nam je resda dala prve tiskane knjige, a to so bile verske knjige z versko vsebino. Te knjige so vsebovale besedo, živo Božjo besedo.

V tem duhu lahko torej brez obotavljanja povemo, da pot reformacijskega gibanja nikoli ni bila lahka. In to ne samo zaradi zgodovinskega dejstva, ali bo to gibanje obstalo, temveč tudi zaradi teološkega premisleka o tem, kaj so reformatorji Luter, Melanchton, Trubar, Dalmatin, Küzmič in številni drugi dejansko ljudem želeli povedati in omogočiti.

Pokojni častni škof Evangeličanske cerkve Geza Erniša je zapisal: »Nebesa so hiša, ki jo zidamo tu in v njej živimo tam.« Naj nas ta praznik poveže in spodbudi k zidanju tiste hiše, v kateri bomo kot Slovenke in Slovenci kljub osebni, družbeni, verski, politični ali kaki drugi različnosti znali strpno živeti in v to našo hišo lahko povabili vsakega človeka. Želim vam, želim nam blagoslovljen in ponosen dan reformacije.