Duhovna misel

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo.

»Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta.

Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji.

Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig.

Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti.

Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava.

Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi.

A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko znova odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.

Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. V pravljici o medvedki z modrimi očmi je neka znanka spregovorila o svojih osebnih izkušnjah.

Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila veliko manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjavih tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo.

Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna, in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne,« je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve?

Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose ali je bilo prijateljstvo žabe vzrok sprememb. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.

Kakšna je prava narava ljubezni, se – kakor mi – sprašujejo gostje v Platonovem dialogu Simpozij. Na vprašanje poskuša odgovoriti tudi zdravnik Eriksimah in zbranim razloži svoj pogled na ljubezen s pogledom skozi prizmo zdravstvene znanosti.

V začetku svojega govora trdi, da sta že po naravi dve ljubezni, torej dva Erosa, navzoča v vseh stvareh. Prav zdravniška veščina, v kateri se je izobrazil, ga je poučila, da je narava teles dvojna: obstaja namreč zdravo in bolno telo – lepi Eros predstavlja dobre in zdrave prvine telesa, grdega pa vidimo v vsem slabem in bolnem. Ker sta si ti stanji med sabo nasprotni, se medsebojno privlačita, tako da med zdravjem in boleznijo vselej steče kroženje, na katero je mogoče vplivati s posegi od zunaj. Zdravilstvo je tako po njegovem mnenju »védenje o ljubezenskih težnjah telesa k polnjenju in praznjenju«, dober zdravnik pa je potemtakem tisti, ki v telesu »prepoznava lepega in grdega Erosa« in »spremeni enega v drugega, tako da človek namesto ene ljubezni pridobi drugo«. To pomeni, da zna prerazporejati sile znotraj telesa, odvzeti tam, kjer je višek, in dodati, kjer nečesa primanjkuje.

Enako, kot je treba v telesu ohraniti notranjo harmonijo in pravo ravnovesje telesnih tekočin, je treba to iskati tudi v vseh drugih vidikih življenja, je v nadaljevanju govora prepričan Eriksimah: ker je ljubezen kozmična sila, nekakšno nenehno prelivanje iz ene skrajnosti v drugo, se z njo uresničujejo različne umetnosti, kot so že omenjena medicina, glasba, astronomija in prerokovanje. Pri vseh teh veščinah gre namreč za iskanje sozvočja med nasprotnimi elementi in prave odmerke. Kadar umetniku to uspe, se bo približal nebeškemu in lepemu Erosu: če so namreč prvine »v medsebojnem odnosu deležne urejene ljubezni in prejmejo premišljeno harmonijo in pomešanost, prinašajo s svojim prihodom ljudem, drugim živim bitjem in rastlinam rodovitna leta in zdravje ter jim ne storijo nič slabega,« zatrjuje poslušalcem. Nasprotno pa, ko se med umetnosti pomeša vse grdo, popačeno, izkrivljeno in objestno, torej grdi Eros, to vodi k množici slabega in zla. S takim premislekom Eriksimah tudi vse nas poziva k iskanju harmonije in ravnotežja na vseh ravneh našega življenja, saj se bomo tako lahko približali in uresničevali pravo ljubezen.

Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizogibna in je le še vprašanje časa.

Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.«

Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!«

Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se nastanila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.«

Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana.

Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo, ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun?

Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.

Na predavanjih včasih vprašam študente: »Če bi lahko spreminjali svet, kaj bi spremenili? Kaj bi najprej spremenili?« Odgovori so različni. Če bi imeli moč, ki je nimajo, bi spreminjali politiko v Sloveniji, v svetu; spreminjali bi ljudi, spreminjali bi poglede ... Z oblasti bi umaknili ene in postavili druge. Vedno znova pa me nagovorijo tisti, ki bi si želeli bolj pravične porazdelitve dobrin. Na svetu imamo vsega dovolj. Svet je dovolj bogat, da bi lahko vsi živeli in nam ne bi, gledano materialno, nič manjkalo. Toda, kot vidimo, ni tako. Tisti, ki imajo preveč, se ne ustavijo. Hlepijo po bogastvu, ga kopičijo. Številni več ne gledajo na sredstva: krivica, laž, umori, prevare. Ni pomembno. Svetovno statistiko bi lahko poenostavili in dejali: ko bogati bogatijo, se revni množijo.

Evangelij današnje nedelje nam predstavi dejanje uboge vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je ostal. Vrgla je vse, kar je imela. To se ne sklada s standardi sodobne ekonomije ali finančnega upravljanja. Toda to so norme tega sveta. Dejanje uboge vdove pa je opazil Jezus – in postalo je pregovorno dejanje: »vdovin dar«. Gre za sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Papež Benedikt je poudaril, da Jezus tako kot tistega dne učencem tudi nam pravi: »Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk.« Vdova iz evangelija da vse, da samo sebe in se izroča za druge, za Boga. Dva novčiča sta le simbol, sporočilo te zgodbe pa je: darovati se, izgorevati za bližnje, druge, ne nazadnje tudi za Boga ali pa iz ljubezni do Boga. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več kot bogataši, ki so dajali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje, in tako dala samo sebe.

Danes goduje sv. Andrej Avelinski, ki se je rodil v začetku 16. stoletja. Po nemirni in burni mladosti je študiral pravo in doktoriral. Ko je v neki pravdi zastopal prijatelja z lažnivimi dokazi, da bi pravde ne izgubil, se mu je oglasila vest. V Svetem pismu je namreč prebral, da lažniva usta ubijajo dušo. Sklenil je, da ne bo več nastopal v nobeni pravdi in bo poslej samo še duhovnik. In res, to se je tudi zgodilo. Zaradi te radikalne odločitve, iz ljubezni do resnice in človeka, ga je spoštoval ves Neapelj. Tudi pri njem v ozadju čutimo željo po pravičnosti, željo služiti drugemu in živeti v resnici.

Sporočilo današnje misli je jasno: ni pomembno, koliko imaš na bančnem računu. Vedno lahko daruješ. Če pa res nimaš nič, pa lahko daruješ čas, dobro voljo, nasmeh, prijazno besedo. In s temi koraki lahko delamo čudeže tudi v okolju, v katerem živimo.

Ko je Sigmund Freud spoznal, da lahko simptome čustvene stiske včasih lajša preprosto s tem, da se s svojimi pacienti pogovarja na poseben način, je bil hkrati zbegan in navdušen. Leta medicinskega usposabljanja so ga namreč pripravila na to, da je na ljudi gledal le kot na biološko in kemično bitje. Sklepal je, da simptomi težav, kot so tesnoba, depresija ali fobija, kažejo na fiziološko motnjo, ki se jo da zdraviti edino z zdravili.

Če bi Freud bral svetopisemsko knjigo pregovorov, bi morda ob ugotovitvi, da lahko imajo besede tako močan vpliv, bil manj presenečen. Prisluhnite, kako Sveto pismo opisuje moč besed: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Čeprav je jezik majhen del našega telesa, ima izjemen vpliv. Besede, ki jih izgovarjamo z njim, imajo resnično moč, čeprav se tega ne zavedamo ali pa smo do tega velikokrat preprosto ravnodušni.

Nekatere naše besede so plitke in plehke puhlice, čeprav morda zvenijo zelo vljudno. Fraze, kot sta “Lepo te je videti!” ali “Kako si? Že celo večnost se nisva srečala!”, so velikokrat le elegantna krinka za sporočilo: “Ohrani distanco; sem le vljuden!”

Spet druge besede imajo moč raniti in zaznamovati za vse življenje. Neprimerna šala, kritiziranje ali posmeh lahko osramotijo, povzročijo zagrenjenost in prinesejo dolgotrajno čustveno bolečino.

Dobra novica pa je, da so tudi besede, ki lahko blažijo bolečino in spodbujajo. V Pregovorih beremo: “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje” (Prg 12,25) in “Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo.” (Prg 16,24)

Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nereden srčni utrip. Ob pomoči električnega impulza proži srčni utrip, da se srce krči z normalno frekvenco, ter se tako uporablja za zdravljenje motenj srčnega ritma. Motnja srčnega ritma ali aritmija, ki je najpogosteje zdravljena z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika, je bradikardija oziroma prepočasen ritem srca. Takrat srce ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi po telesu, to pa človek občuti kot utrujenost, težko dihanje, vrtoglavico ter občasne izgube zavesti. Zelo hude motnje srčnega ritma lahko v izjemnih primerih ogrožajo tudi življenje, zato ta mala naprava lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.

Kaj ko bi se odločili, da bomo danes uporabili več besed, ki bodo delovale kot srčni spodbujevalnik? Uporabimo besede, ki bodo ljudi okrog nas, katerih ritem življenja je postal prepočasen, so se utrudili ali pa jim je zmanjkalo sape in moči, da bi nadaljevali, spodbudile in opogumile, da kljub oviram in izčrpanosti vztrajajo in gredo naprej. Upoštevajmo nasvet apostola Pavla iz pisma Efežanom: “Ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo v korist tistemu, s katerim se pogovarjate.” (EF 4,29 ŽNZ)

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj.

Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov.

Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca.

Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. –

In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.«

Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?

Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni.

Ameriški pisatelj Jack Kent (1920–1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških. Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.

Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot.

Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti.

Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa ga še kar uporabljamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne.

In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo.

Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomer poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod.

In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.

Ko se jesen nagne v drugo polovico, ko listje že odpade z dreves in se čudovite barve gozdov zgubijo v sivi jutranji megli, praznujemo praznike naših pokojnikov. Hitimo na pokopališča, prižigamo sveče, molitev kar sama prihaja na ustnice, tako vernim kot nevernim – saj, kaj pa naj podariš dragemu pokojniku lepšega kot duhovno darilo, molitev?

To je tudi čas, ko se spet in spet pojavi vprašanje: ali večnost je ali je ni? Ali je smrt zmagovalka vsega, kar vidimo, delamo, hrepenimo, ljubimo? Ali pa je življenje, tako ali drugačno, vendarle več kot le potovanje od rojstva do smrti? Vse vere in religije in filozofije se trudijo vsaj malo pokukati v dogajanje po smrti, vsaj za hipec odgrniti zaveso večnosti in potem potrditi: večnost je, ali pa večnosti ni … Do zdaj to ni še nikomur uspelo.

In vendar – ko zjutraj vstanemo in posije na naš obraz sončna svetloba, si zaželimo kaj več kot le osemdeset ali devetdeset let življenja na trdi zemlji, zaželimo si odrešitev, nadaljevanje ali še bolj izpolnitev vsega, kar smo nosili v srcu.

Vesolje je s svojo neskončnostjo podoba večnosti, večnega življenja, ki se nikoli ne konča. Jezus Kristus, ki je doživel trpljenje in smrt, ležal v grobu in potem vstal od mrtvih in nikoli več umrl, pa je močna vrv, na katero vežem svoje upanje v bivanje po smrti. Ljudje delamo toliko stvari, da se nekje vendarle ohrani spomin na nas, na našo osebo, ime, življenjsko pot. Saj zato veličastne egiptovske grobnice še stojijo, zato ohranjamo številne spomenike iz preteklosti! Tudi naši grobovi – cvetoči in polni lučk – so izraz človekovega hrepenenja in upanja: Naj ne bo vsega konec s smrtjo, naj se vendarle zbudim v neskončni svetlobi ljubečega Boga in z njim ostanem za vedno!