Avtor recenzije: Iztok Ilich

Bralec: Jure Franko

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021

Natisnjene knjige, v osnovi komaj kaj drugačne od prvih Gutenbergovih ročnih izdelkov izpred skoraj šeststotih let, vedno znova presenečajo s svojo trdoživostjo. Čeprav so jim zlasti v zadnjih petdesetih letih že večkrat napovedali zaton, vztrajajo in se prilagajajo novim okoliščinam. Navsezadnje tradicionalno knjigo navzven oponašajo tudi elektronski zapisi z bralniki vseh formatov, pri čemer se, bolj v sožitju kot rivalstvu z novimi zaslonskimi tehnologijami, venomer spreminja.

Komparativistka in jezikoslovka Alenka Kepic Mohar se v raziskavi Nevidna moč knjig ne ukvarja toliko s knjigami kot kulturnimi in civilizacijskimi dosežki, kot se je pred njo večina uglednih tujih in domačih avtorjev v knjižni zbirki Bralna znamenja, ampak več pozornosti namenja odnosu do knjig in njihovi vlogi v digitalni dobi iz založniško knjigotrškega in izobraževalnega vidika. Ali krajše, predvsem iz vidika branja in učenja. V svojih dognanjih najprej izhaja iz akademskih teorij zgodovine in razvoja knjige, v nadaljevanju monografije pa jih vse bolj utemeljuje na lastni skoraj dvajsetletni uredniški in nazadnje menedžerski praksi na čelu izobraževalnega oddelka največje slovenske založbe. Z njo je tudi sodelovala pri pripravi učnih gradiv, ki so prejela vrsto mednarodnih priznanj, med njimi nagrado belma za najboljša učna gradiva v Evropi.

Nevidna moč knjig, za širše bralstvo nekoliko prirejena doktorska disertacija, je torej strokovno delo, ki na svojem področju v marsičem orje ledino v korist vseh, ki kljub hitro spreminjajočim se tržnim, občasno tudi družbenim in političnim razmeram še vztrajajo pri pripravljanju in izdajanju osnovnih učbenikov, priročnikov in interaktivnih učnih gradiv. Izhaja iz preteklosti, upošteva sedanjost in razmišlja o prihodnosti. Na vprašanje, kaj bi prinesla morebitna zamenjava tiskanih učbenikov za zgolj interaktivna gradiva, odgovarja, da bi to "pomenilo spremembo materialne kulture, kakršno poznamo od uvedbe obveznega šolstva, in bi imelo prelomne družbene posledice za celotno založništvo, knjižno kulturo in kognitivni razvoj prihodnjih generacij."

Pri razmisleku o spremembah je avtorica Alenka Kepic Mohar, kot pravi, segla tudi onkraj založništva, saj knjigo predstavlja z "antropološke perspektive kot del materialne kulture sodobnega časa, branje s stališča nevro znanosti prikaže kot telesno dejanje utelešene kognicije, beroči um pa kot povod za kognitivno evolucijo človeka in razvoj razmišljujočega posameznika." Branje kot povezano dejanje uma in telesa je sploh ena od rdečih niti, ki jim sledi od začetka do konca raziskave. Druga je knjiga kot predmet, kot založniški in tiskarniški izdelek ter hkrati tisti del materialne kulture, ki oblikuje snovnost našega bivanja. Avtorica je trdno prepričana, "da duhovna moč knjižnega izročila daleč presega vso materialnost tega sveta, saj nas kaže v tem, kar smo, ne v tem, kar se vidi, da smo."  

In četudi knjige niso bile del okolja, v katerem se je človek rodil, še ugotavlja avtorica, "so v razvitem svetu z obveznim šolanjem in učbenikom kot osnovnim virom za učenje neizogibno postale del naše predmetne stvarnosti v procesu izobraževanja. In se s tem postavile v krog predmetov, ob katerih smo odraščali." V kako neenakih okoliščinah poteka odraščanje, je med drugim odvisno tudi od dostopnosti knjig v družinskem okolju ter od izobraženosti staršev. Avtorica tukaj postreže s podatkom iz angleške strokovne literature: otroci akademsko izobraženih staršev do četrtega leta slišijo 48 milijonov besed, v neizobraženih družinah pa le 13 milijonov besed. Pozneje se razlike le še povečujejo.

Alenka Kepic Mohar v sklepnih razmišljanjih še poudarja, da daje knjigam nevidno moč samoumevnost njihovega obstoja, ki ga je ustoličilo izobraževanje. To posebno moč imajo v notranjem redu materialne kulture /…/, kjer kot predmeti narekujejo naše ravnanje najpozneje od prvega šolskega dne. In dodaja, da bo knjiga v izobraževanju v takšni ali drugačni zunanji obliki "odločala o nadaljnji usodi knjige kot predmeta in o kulturi civilizacije, ki bo povezovala znanje preteklosti in znanje prihodnosti." Že nekaj prej pa opozarja, da podobno kot velja za ozaveščanje o pomenu gibanja in zdravega življenja, tudi mentalna telovadba, kakršno je branje, potrebuje tovrsten preboj v množičnosti, "najprej v obliki sistematičnih ukrepov za ozaveščanje pomena branja."