Ocene

Predvsem Američani radi delajo filmske priredbe. Spomnimo se priredbe japonskega filma Krog, v zadnjih letih sta nastala celo remakea dveh avstrijskih filmov – Smešnih iger Michaela Hanekeja (priredbo je naredil kar Haneke sam) in filma Lahko noč, mamica Veronike Franz in Severina Fiale. Zanimivo je, da v vseh treh omenjenih ameriških različicah glavno vlogo igra Naomi Watts. Te dni pa je v slovenske kine prišla grozljivka Ne govori zla režiserja Jamesa Watkinsa. Gre za priredbo danskega filma. O tem, kako se tudi v tem primeru priredbe kažejo kulturne razlike med narodi, razmišlja Igor Harb. Bere Jure Franko.

Španski otroški film Otroci Divjega zahoda je primeren za otroke od petega leta dalje, likom pa so v slovenščini posodili svoje glasove Asja Kahrimanović, Gašper Jarni, Gašper Malnar, Niko Novak, Maša Derganc, Borut Veselko in Andrej Murenc. Recenzijo filma je pripravila Miša Gams, bere Lidija Hartman.

Otvoritvena premiera nove gledališke sezone v SNG Nova Gorica je prva slovenska uprizoritev besedila 64 sodobne hrvaške avtorice Tene Štivičić. Urbano dramo o izzivih in bremenu boja z neplodnostjo je režirala Nina Šorak.

Prevajalka: Dijana Matković

Režiserka: Nina Šorak

Dramaturg: Milan Ramšak Marković

Lektorica: Anja Pišot

Scenografinja: Urša Vidic

Kostumografinja: Tina Pavlović

Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič

Oblikovalec svetlobe: Marko Vrkljan

Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič

Igrajo:

Nika Rozman k. g.

Jure Kopušar

Helena Peršuh

Radoš Bolčina

Urška Taufer

Gorazd Jakomini

Blaž Valič

Brigita Gregorič

Piše Jure Jakob,

bere Jure Franko.

Pesniški prvenec Anje Grmovšek Drab se z naslovom, domiselno dvodelno delitvijo na prvi polčas in drugi polčas in dodatkom/podaljškom trenutek za rdeči karton ter z nekaterimi globljimi metaforičnimi navezavami naslanja na nogomet. Ta igra ni le pesničina velika ljubezen, kot se da razbrati iz nekaterih pesmi in prebrati v kakem intervjuju, temveč še bolj prispodoba za življenje samo oziroma za tiste vidike življenja, ki so za poezijo iz Prepovedanega položaja bistveni, določujoči. Po branju knjige se tako hitro izlušči kar nekaj vzporednic. Tako v nogometu kot v življenju, ki ga pesniško raziskuje Anja Grmovšek Drab, štejejo strast in predanost, lepota svobodne igrivosti in zavest o tem, da obstajajo nekatera pravila, ki veljajo ne glede na to, na katerem delu igrišča se nahajaš in kdo si. Štejejo tudi osebna zavzetost, agilnost in pozornost na drugega in druge, brez katerih igra in življenje sploh nista mogoča. Mogoče še najbolj pa šteje tista usodna nepredvidljivost, zaradi katere je vse skupaj nevarno, tvegano in hkrati tako očarljivo in mamljivo, tisto, ko te spreleti, kot pravijo verzi zadnje pesmi zbirke, da "obstaja nekaj / veliko večjega od naju" in ko ti postane jasno, zakaj "na nogometnih stadionih in v bojnih jarkih ni ateistov", kakor beremo v naslednjem verzu.

Če odmislimo to okvirno in globinsko korelacijo, nogomet v zbirki v tematskem, še bolj pa motivnem pogledu pravzaprav zaseda obrobno mesto; v dokaj obsežni zbirki, ki presega sto strani, se na nogomet izrecno navezuje le peščica pesmi. Ampak res je, da bi tudi sicer težko našli kak izstopajoč motivno-tematski sklop. Zbirka prinaša raznorodne pesmi z dokaj širokim razponom tematik, zato je izbira nogometa kot veznega tkiva teh pesmi zelo spretna, učinkovita avtorska poteza, s katero pesnica mešano materijo uspešno poenoti in umesti na višjo, pomenljivejšo, pesniško domišljeno raven.

Raznorodnost pa še ne pomeni tudi poljubnosti; ob branju nastaja dokaj določen vtis, da so vse tematike, skozi katere se prebija pesničin glas, prizorišče iskanja lastne identitete, ki je obenem tipanje za pravim, lastnim, svojim mestom v svetu. To iskanje in umeščanje se v mnogih pesmih dogaja na ozadju premišljanja o odnosih, še posebej družinskih in partnerskih. Pesnica tematizira razgiban družinsko-osebni spomin in s predirnim, nesprenevedavim pogledom odstira plasti pogosto boleče, travmatične memorije. Podobno neposredni, mestoma skoraj lakonični, so nagovori intimnega bližnjika ali ljubimca. Priče smo strasti, poželenju, predanosti, hrepenenju, tik zraven tega ali pa kar obenem pa tudi nekakšni sprijaznjenosti, navajenosti, neobčutljivosti in robustnosti, za katero se zdi, kot da jo je zvrhana mera deziluzije oropala vsega razen zmožnosti ubesedovanja, razen tiste iskre, ki vnema ogenj poezije.

Pesmi v zbirki Prepovedani položaj so krepkega, zmogljivega diha, ki se zlepa ne ustraši še tako zahtevnega, strmega koraka; niso skromne in zadržane, a tudi ne podcenjujejo izzivov, ki se jih lotevajo. Čeprav gre za prvenec, te pesmi ne nagovarjajo z mladostnostjo, neobremenjenostjo in vehemenco, kaj šele z naivnostjo ali z nekakšno prvobitnostjo. Ne poznajo neposrednosti čiste, neokrnjene, celovite potopljenosti v svet, ampak neposrednost izkušnje, podložene z življenjem, ki je že nekaj prestalo, ki je nekaj že pustilo za sabo. Zelo izrazita je zavest o času, časovnosti, minljivosti, spremembah; zavest, brez katere iskanje identitete resnici na ljubo sploh ne bi bilo potrebno.

Pesniški jezik Anje Grmovšek Drab je dokaj komunikativen, odprt, transparenten. Zvečine daljše ali pa vsaj srednje dolge pesmi so izpisane dosledno brez ločil in velikih črk, kar jim daje značaj pretočnosti in jih bliža pogovornemu idiomu, čeprav se po drugi strani ti monologi/dialogi še vedno precej opirajo na zborno izreko. To gre v korak z ambicijo teh pesmi po refleksivnem obratu, ki ga zanima kompleksnejša, globlja slika ubesedenih motivov.

Pravzaprav bi si upal trditi, da je neka posebna težnja po reflektiranju avtorsko najbolj distinktivna poteza te pisave. Elementi osebne izkušnje, intimnost, spolnost, erotika, zaznavanje družbenega konteksta sodobnosti, senzibilnost za zgodbe drugih, praviloma bližnjih, sorodstveno ali pa prijateljsko povezanih oseb, narativni talent, ki zna stkati vzročno-posledične vozle, in izrazita zavest o dialoškosti: vse to ima pomembno vlogo v poeziji Prepovedanega položaja. Ampak glavno pa je, da hoče biti vse to ugledano in razumljeno, dojeto; ne gre niti za pesniške izpovedi niti za pripovedi, temveč za osvetlitve s fokusom. Ta fokus se v bolj uspelih pesmih nahaja ravno tam, kjer ga ne pričakujemo, tam, kjer ga po neki logiki, s katero običajno presejamo resničnost, pravzaprav ne bi smelo biti. Nahaja se v prepovedanem položaju.

Piše Andrej Lutman,

bere Jure Franko.

Z dna naslovnice romana Dno v mimobežno bralstvo zre srep in hkrati slep pogled maske, ki naj bi vzbujala vsaj grozo, morda srh, morda oboje. Aljoša Hancman je s takšno likovno opremo pospremil svoje pripovedno delo, za katerega je potrebno poznavanje slovenščine in hrvaščine. Dr. Vlasta Črčinovič Krofič ga je že v naslovu spremne besede označila za zvrst na meji resničnosti in svojo opredelitev razširila z besedami: „... ni fantastičen roman, saj se pisatelj naslanja na resnična ali vsaj verjetno preverljiva dejstva in dogodke“. Izpostavlja, da maska z naslovnice predstavlja kar hobotnico s tremi srci, dolžine štirih metrov in teže sedemdeset kilogramov.

Če bega že opredelitev zvrsti, je bistveno bolj begava tudi naracija. Kaj vse se dogaja na nekem otoku, kjer je prebivalstvo v navezavi s pošastjo, ki žre turiste, se izve le prek namigov oziroma nastavkov smiselnih miselnih vzorcev. Fraktalno zastavljena naracija seveda spominja na hobotnico ali še bolje na neko bitje, ki se nahaja na morskem dnu in se požene v višine, se pravi: k površini morske globine. Dogajanje je postavljeno v predel Dalmacije, kjer se nahajajo človeški izločenci, prepoznavni po bolezni, ki jih potisne v izolacijo, hkrati s tem pa tudi v početje, kot je metanje obiskovalcev v morje. S tem nahranijo svojo potrebo po dokazovanju, da so drugačni, a vendarle prispevajo k dobrobiti otoške skupnosti. A je še ena pomembna lastnost knjižne naslovnice: dno pod masko je predstavljeno z rdečo tekočino, iz katere se dvigajo mehurčki. Maska pa ima antropomorfne lastnosti. Kako to? Hancman sublimno sega na področje sodobne genetike oziroma statičnega behaviorizma, saj je hobotnica zaradi prenažrtosti z ljudmi dobila človeške poteze. Obstaja pa še ena razlaga tega pojava: idejo naravnega izbora je pisatelj združil z idejo nenasitnosti tako plenilke kot plena. In smo pri pojmu verjetnost, ki je sestavljen iz verjetja in preverljivosti. Prav to zadnje pa ni priporočljivo, saj bi junaški subjekt kaj zlahka končal kot pripadnik človeškega telesa v novi obliki, hobotničini seveda.

Povedano je le segment v razplastenem pisanju. Aljoša Hancman suvereno posega na področje mejnega, prekritega s pomeni in tudi s sprevrženimi pomeni, cikajočimi na pohlepnost plenilskih vrst bitij. Preplet človeškega in živalskega pohlepa je oplemenitil z igrarijami ob prepletu slovenščine in hrvaščine. Lovci na morske sadeže in njihove potomce so namreč zagrizeni ljubitelji okusnih lovk. In seveda tudi živali, ki jih hobotničine lovke love. A na dnu, ki je popolnoma nedefinirano območje, se skriva temina, saj je globina morja tako zasičena s krvjo, da se dna sploh ne vidi. Le kaj vse še skriva? Skriva verjetnost, da ne bo nikoli povsem razkrito, to pa je že lastnost napetega počitniško-poletnega branja. A roman Dno ni za prebiranje na plaži, ni plažna literatura, ki se je drži konotativnost manjvrednosti. Verjetno je edina napaka knjige ta, da ni natisnjena na plastičnih folijah, pa bi se roman lahko prebiralo pod vodo, morda celo na morskem dnu.

Piše Miša Gams,

bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Hoja po oblakih je romaneskni prvenec Mirjam Dular, doktorice astronomije, prevajalke in avtorice literarnih kritik in člankov za poljudnoznanstvene revije pa tudi pesnice, ki je izdala tri pesniške zbirke – Stikanja, Spoznavanje narave in družbe in Lirika – ter zbirko kratke proze Milina pogovora. Pričujoči roman je poleti razveselil bralce in poznavalce staroverstva na Slovenskem. V njem sledimo prvoosebnemu pripovedovalcu Davidu, ki se spominja odraščanja pri dedku v Posočju, saj ga je ta naučil intuitivnega opazovanja narave in njenih pojavov – tako na zemlji kot na nebu. Ko odraste in se vpiše na študij filozofije in farmacije, se njegova želja po raziskovanju krajev svojih prednikov le še razrašča, skupaj z ljubeznijo do žensk, s katerimi gradi pristne odnose. Kljub tragični zgodbi njegove prve partnerke Tatjane, ki v prometni nesreči umre skupaj z njunim še nerojenim otrokom, se čez leta naveže na precej mlajšo Koro, s katero kmalu dobita sina, ki ga poimenujeta Liduk. Vendar mu šele prijateljstvo z Matjažem, ki ga po misterioznem obredu sreča ob Krnskem kamnitem krogu, poda nekatere odgovore na vprašanja, ki v njem dozorijo med branjem knjige Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. Medveščka avtorica v romanu izrecno ne omenja, a se nanj večkrat naveže do te mere, da ne more biti dvoma, da glavni junak črpa svoje ugotovitve iz knjige, ki je pred slabim desetletjem razkrila številne neznanke o staroverstvu v Posočju.

Roman nudi veliko iztočnic za pogovore – ne samo o staroverstvu v zahodni Sloveniji, temveč tudi o starodavnih grških kultih kot sta Demetrin in Dionizov, ter primerjav med rituali zgodnjega krščanstva in mitraizma. Glavni junak namreč kot protiutež uradniškemu delu v prostem času raziskuje razne mitreje, ki jih je v Sloveniji kar nekaj, in sestavlja filozofsko-antropološki mozaik tako imenovane prareligije, v katerem imata veliko vlogo narava in Sonce: “Človek ne more obstajati izven narave. Narava – svet, naše Osončje, vesolje – določa naše možnosti. Kar se tiče energije, smo v celoti odvisni od Sonca. Vso energijo, bodisi neposredno toploto bodisi posredno, mislim na fotosintetsko vgrajevanje energije v rastline, v našo hrano, dobivamo s Sonca.” Ko primerja staroversko izročilo s krščanstvom, ugotavlja, da prvo ponuja človeku veliko več svobode, kar se vzgoje otrok in spolnosti tiče, medtem ko so ženske pri obeh ostale nekje v ozadju, saj so imele omejen dostop do sodelovanja pri obredih. Novi prijatelj Matjaž pa Davidu odpre oči, da so se poljedelski kulti od nekdaj bolj opirali na naravo, ki se pri starovercih s Posočja kaže v podobi vseprežemajoče Nikrmane: “Vse skupaj je mnogo bolj povezano in enotno, kot sva mislila! Krščanstvo, mitraizem, pra – in predslovanska verovanja s prikladnimi in za obdelovalca zemlje sprejemljivimi svetišči v naravi – vse to se je prepletlo, se združilo z lokalnimi šegami, nemara tudi z upanjem na boljši in lepši svet in normalno, da so v tradiciji trdih moških fevdalnih oblastnikov v teh skritih hribih sami sestavili svoj verovanjski mikrokozmos, v katerem so raje verjeli v boginjo.”

Ko David skozi sinove oči znova odkriva kraje, kjer je odraščal z dedkom, se mu odpira nov pogled na življenjske sopotnice pa tudi na znanost in filozofijo. Vedno bolj ugotavlja, kako je vse v rokah neke višje sile in lastnega nezavednega: “Večino tovrstnih ravnanj smo sicer zavili v sofisticirane postopke, katerim sledimo in verjamemo, da smo boljši in močnejši od narave, predvsem pa, da se odločamo sami, po lastnem premisleku. A v resnici smo le ena od vrst, ne le odvisna od genov in okolja, ampak tudi podrejena nezavednemu.” Pri tem si pomaga s staroverskim konceptom tročana, o katerem z Matjaževo pomočjo ugotavlja, da ne gre zgolj za arhetip, ki pooseblja preplet treh svetov – podzemeljskega, zemeljskega in nadzemeljskega, ki ga uteleša drevo s koreninami, deblom in krošnjo – temveč za “način življenja, ki se ga izkustveno predaja iz generacije v generacijo” in ki ga lahko interpretiramo tako v geografskem pogeldu kot v smislu ustvarjanja družinskih vezi, saj ponazarja trikotnik razmerij med očetom, materjo in otrokom: “Starša ti nastavita zgloba za osebnostni tročan in potem se morata umakniti. Trdne palčke njunih prvotnih stranic morajo odpasti in dati prostor za okvir edinstveno tvojega, samostojnega življenja, ki bo od njiju neodvisno.”

Razglabljanje o tem, kako osebnostni tročan deluje v primeru manka starša, partnerja ali otroka je zanimiva snov za filozofske, sociološke in psihoanalitične debate, še bolj pa nas preseneti ugotovitev, da bi bratovščina starovercev morda še dandanes obstajala, če bi ob vzniku prve svetovne vojne za naslednika predvideli žensko, ne moškega, ki se je moral pridružiti italijanski vojski. David, ki je od dedka preko matere podedoval dve staroverski knjigi, v nekem trenutku dobi uvid, da bi ženske lahko dlje ohranjale staro vero, če bi jim bilo to ob pravem času omogočeno: “Celo moj dedek je knjigi na koncu predal hčerki!”

Čeprav je hvalospev ženskam in naravi prisoten skozi ves roman, pa je psihološki oris Tatjane in Kore precej bolj pomanjkljiv od karakternega opisa Davida in Matjaža, ki v kratkem času postaneta nerazdružljiva sogovornika in prijatelja. Kora – ki nosi ime Demetrine hčere Perzefone – se namreč ves čas posveča doktorski nalogi in nima časa za druženje z družino in prijatelji, njena začetna intuicija glede Matjaža se izkaže za napačno, odnos s partnerjem Davidom pa je začrtan v točno določenih časovnih okvirih. Bralec tako dobi vtis, da so vloge na nek način zamenjane – da se ženske pomikajo od intuicije k znanstvenemu diskurzu, moški pa od logike proti mistiki in duhovnosti. Ko Matjaž Davida na koncu vpraša, zakaj staroverskih knjig ne izroči v preučevanje antropologom, mu ta odgovori:

“'Si nor!? sem zavpil. 'To je moja edina vez s predniki!'

'Tvoja identiteta, tvoja vrv,' je zamrmral Matjaž. 'Kaj pa logika, na katero prisegaš sicer?'

Logika je nasitna, a žeje po mistiki ne pogasi. V vsaki tradiciji, celo če je izmišljena, pa se najdejo univerzalna in trajno uporabna izročila, kot je na primer koncept hoje po oblakih.”

O hoji po oblakih, ki je pravzaprav metafora za metafizično ureditev sveta, in o spominjanju pokojnih članov skupnosti s pomočjo metafore vrvi govori tudi zaključna zgodba, ki je dodana romanu na podoben način kot uvodna zgodba o beli kači, pogostem simbolu ljudskih zgodb in staroverskega izročila. Med branjem romana Hoja po oblakih se zdi, kot da pisateljica gradi mozaik simbolov, s katerimi nam na eni strani približa svet narave, na drugi pa svet pristnih odnosov, ki v digitalni dobi s prevlado umetne inteligence postajajo ključni za evolucijo našega duha. Pronicanje v svet staroverstva, ki so ga okrog boginje Nikrmane ustvarili naši pradedje, nas opozarja na večdimenzionalno naravo stvarstva, v kateri se vsako dejanje odslikava na treh ravneh – imaginarni, simbolni in fizični oz. realni. Kačji pastir, ki v podobi Tatjanine duše spremlja Davida ob potoku, je tako simbol osebnostne preobrazbe, iniciacije v zrelost, introspekcije in težnje po uravnovešanju znanosti in (pra)religije, logike in intuicije, usode in naključja. Gre za projekt, ki za znanstvenico in pisateljico Mirjam Dular pomeni velik literarni izziv, za bralca pa pogled v svet staroverske kulture, ki ga nikoli ne bo v celoti razkril.

NAPOVED: Sinoči je bila na odru Prešernovega gledališča v Kranju prva premiera te sezone. Pod režijskim vodstvom Mojce Madon je celoten ženski ansambel gledališča uprizoril igro Kot vsa sodobna dekleta Tanje Šljivar, mlade dramatičarke, rojene v Banjaluki. Dramo je prevedel Esad Babačić, Dramaturga sta bila Jernej Potočan in Jaka Smerkolj Simoneti.

Po premieri so dramski igralki Darji podelili nagrado Julija za najboljšo igralsko stvaritev v sezoni 2023/24 Prešernovega gledališča Kranj v predstavi Boj na Požiralniku Prežihovega Voranca v režiji Jerneja Lorencija.

Sicer pa nekaj več besed o sinočnji predstavi: Tadeja Krečič:

Tanja Šljivar: Kot vsa sodobna dekleta

Prevajalec Esad Babačić

Režiserka Mojca Madon

Dramaturga Jaka Smerkolj Simoneti, Jernej Potočan

Scenografinja Urša Vidic

Kostumograf Andrej Vrhovnik

Avtor glasbe Luka Ipavec

Lektorica Maja Cerar

Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak

Oblikovalec maske Matej Pajntar

Asistent scenografinje Dan Pikalo

Izdelovalci scenografije Robert Rajgelj, Boštjan Marčun, Marko Kranjc

Scenski slikar Nenad Živković

Izdelovalci rekvizitov Nika Erjavec, Andrej Vrhovnik, Dominik Vodopivec

IGRAJO

Ana Vesna Pernarčič

Ena Živa Selan

Ina Vesna Jevnikar

Lea Darja Reichman

Mia Vesna Slapar

Ona Tamara Avguštin k.g.

Una Miranda Trnjanin k.g.

Glas v offu Nena Uduma

Med dolgo postprodukcijo celovečernega filma Nesrečna bitja je prvak grškega "čudaškega vala" Yorgos Lanthimos posnel vizualno manj zahteven triptih, Dejanja usmiljenja, ter ga predstavil na letošnjem festivalu v Cannesu. Delo, postavljeno v sodobno Ameriko, ni nič manj eksperimentalno in izzivalno; nadaljuje pripovedovanje v prispodobah in z mojstrskim potujevanjem vsakdanjosti odkriva nove poglede na stanje človeške družbe.

Film je sestavljen iz treh zgodb: v prvi se podrejeni uslužbenec trudi ugoditi svojemu čudaškemu šefu, čeprav so pričakovana dejanja v nasprotju z njegovim moralnim prepričanjem in zakoni. Kaj bo prevladalo? V drugi zgodbi policist s prijatelji že žaluje za svojo ženo, v nesreči izginulo pomorsko raziskovalko, dokler je reševalci ne pripeljejo nazaj – a po vrsti nenavadnih znakov začne sumiti, da to sploh ni ona. Kje je meja med preganjavico in resničnostjo? V tretji epizodi par, ki pripada nenavadnemu kultu, išče žensko z nadnaravnimi močmi zdravljenja, ki bi postala njihov idol. Kaj se bo zgodilo, če jo zares najdejo?

Zgodbe se zdijo na prvi pogled nepovezane, a jih spaja silovita potreba po ugajanju in pripadanju, po zapolnjevanju notranje praznine; če nekoliko abstrahiramo, gre za iskanje vere in ljubezni. Seveda Lanthimos ne bi bil to, kar je, če ne bi na to željo pogledal z mračne strani, če ne bi človeških slabosti gnal do absurda, ki bi se mu lahko tu in tam celo smejali, če ne bi imeli ves čas cmoka v grlu. Režiser pač jemlje resno tisto maksimo o umetnosti, da njena naloga ni ugajanje. Sem zapisal režiser? Skoraj gre bolj za entomologa, ki proučuje like kot žuželke pod povečevalnim steklom, hkrati pa nam z neprizanesljivo odljudnostjo ponuja razmislek o odnosu človeka do sočloveka.

Dejanja usmiljenja imajo tudi "metafilmske" lastnosti – več prizorov se navezuje na znamenita dela iz zgodovine, malce pa avtor citira tudi samega sebe. V vseh treh epizodah nastopa ista skupina igralcev v povsem različnih vlogah; Willemu Dafoeju in Emmi Stone se je med protagonisti pridružil Jesse Plemons, ki je leta 2020 nase opozoril že v izjemnem celovečernem filmu Charlieja Kaufmana I'm Thinking of Ending Things; za svojo trojno vlogo je v Cannesu zasluženo prejel nagrado za najboljšega igralca. To prehajanje ansambelske igralske ekipe iz vloge v vlogo je nekaj posrečeno duhovitega, govori pa nam tudi o fluidni identiteti. Pa tudi o mojstrstvu režiserja, ki ne more zgrešiti in si lahko privošči čisto vse, tako kot v svojem času Lars von Trier, ki je recimo posnel film brez scenografije.

David Foster Wallace je v svojem znamenitem eseju o Lynchevem filmu Izgubljena cesta zapisal, da je bolj kot katero koli drugo delo definiral identiteto časa in prostora Los Angelesa sredine 90. let. Morda je Lanthimos s filmom Dejanja usmiljenja naredil nekaj podobnega trideset let pozneje ...

Se še spomnite nemarnega, nadležnega, maničnega, v črtasto črno-belo obleko odetega duha Betelgeusa, ki je konec 80. let v odlični interpretaciji Michaela Keatona s svojimi neokusnimi potegavščinami razgrajal po idilični soseski ameriškega mesteca in silil najstniško darkerico Lydio, da skoči z njim v zakonski jarem in ga tako spravi med žive? Fantazijska komedija iz leta 1988 je med zvezde izstrelila takrat 16-letno Winono Ryder in mojstra filmske magije Tima Burtona ter zacementirala njegov ekscentrični slog, utemeljen na dramatičnih grozljivih prizoriščih, grotesknih likih, barvitih kostumih, izkrivljenih proporcih ter očarljivi mešanici nedolžnosti in grozljivosti. Beetlejuice je z leti prerastel v kult, zdaj pa si lahko na velikih platnih ogledate njegovo nadaljevanje.

Dobrih 35 let pozneje je Lydia zagrenjena, nevrotična voditeljica pogovorne oddaje, v kateri komunicira z dušami umrlih. Skupaj z mačeho, odtujeno hčerko in lakomnim partnerjem se po dolgih letih vrne v hišo duhov, da bi pokopala očeta in pomagala pospraviti nekdanji dom. Seveda ne mine dolgo, preden sreča Betelgeusa in se znova odpravi v Spodnji svet – tokrat zato, da bi rešila hčerko pred usodno napako.

Izvirnik je imel odlično zastavljeno in presenetljivo sporočilno zgodbo, ki jo je Burton ob pomoči svoje divje vizualne domišljije prekvasil v duhovito morbiden bombonček za vse generacije, njegovo nadaljevanje pa je scenaristično precej bolj anarhično, preobloženo z veliko količino stranskih zgodb in gegov, ki odvračajo pozornost od osnovne pripovedne niti, spletene okrog dejstva, da se je odrasla Lydia hudo izneverila otroški različici sebe in zagrešila podobne napake kot njeni starši.

Čeprav je nadaljevanje scenaristično šibkejše, pa je s svojo igrivo estetiko vendarle dostojen naslednik kultne uspešnice. Privlačnost Burtonovih filmov je predvsem to, da niso polikani do zadnje podrobnosti in da se izogibajo računalniško generiranim posebnim učinkom. Vizualije so namerno grobe in neizoblikovane, z oprijemljivo naredi sam patino, ki jim vdihne dušo in grozljivo naredi domače, skorajda prisrčno. Burton pa se filmski zgodovini, iz katere se napaja, pokloni tudi s sekvenco stop motion animacije in imitacijo črno-bele italijanske grozljivke.

Za konec je treba še omeniti, da se nadaljevanje kar precej opira na svojega predhodnika, to pa utegne biti težavno, saj njegovo ciljno občinstvo danes najbrž ni enako tistemu, ki ga je pred več kot tremi desetletji vzelo za svojega.

Piše Bojan Sedmak,

bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.

Dragan Petrovec spada med pisce, ki so začeli izdajati knjige okoli svojega petdesetega leta. Prve s področij, ki jih je moral obvladati kot doktor prava, kriminolog, penolog, sodni tolmač, profesor, raziskovalec in še kaj, kar pritiče tovrstnemu praktiku in strokovnjaku z ugledom zavzetega intelektualca. Slednje je v svojih šestdesetih letih potrjeval v izdajah zbranih kolumn Stopinje upora (2021) in Ljubiti morilca (2023), v katerih je izkazoval sposobnost za humanistično kritiko družbenih prismodarij in anomalij. Na začetku svojih sedemdesetih pa je začel nizati umetnostna besedila; enaindvajsetim zbranim zgodbam v zbirkah Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe (2016) in Pismo nigerijske vdove (2018) je dodal še dvajset v najnovejši knjigi Brodolom.

Ljubeznive šaljive pripovedi so bile objavljane na začetkih slovenske epike že od Jurčiča naprej, v prejšnjem stoletju pa jih je umestil v stalnico kratke proze Fran Milčinski. Drago Petrovec narodnemu klasiku ni blizu le po poklicni usmeritvi, ampak je avtorju kratkočasnih zgodbic, Fridolina Žolne, Muhoborcev in drugih ponarodelih naslovov podoben tudi po prvoosebni obdelavi snovi. V vseh objavljenih zgodbah v treh knjigah je brez izjeme udeleženec v pripetljajih avtobiografsko sam. In to, na kakšen način se v njih razgrinja, ni zanimivo toliko zaradi obravnavanih motivov kot bolj zaradi humorja, s katerim hudomušno ne prizanaša niti sebi.

Humoreske se po površnem vtisu uvrščajo med lahkotne oblike komike, ni pa jih lahko podajati tako, da pritegnejo bralstvo. Pisec mora imeti v značaju nekaj vedrega, spravljivega in razumevajočega za vse, kar vzame v obdelavo. Satira je praviloma ostra in brezobzirno nekaj ali nekoga zbode ali celo boleče zareže v meso kot sarkazem. Ironija v svoji dvoumnosti vsebuje možnost, da tistemu, ki jo uporablja, ni povsem jasno, s čim bega svoje žrtve. Groteska pretirava s karikiranim pačenjem snovi in likov, parodija je parazitski žanr – humoreska pa načeloma ni satira, groteska ali parodija. Zaradi blagosti je morda manj odmevna kot bolj napadalne vrste komike, včasih pa tudi zvrstno vprašljiva, če je preveč podobna razširjeni šali, anekdoti ali dnevniškemu zapisku,

Petrovčevo pisanje se tovrstnim zdrsom uspešno izogiba in en način je s pomočjo navezovanja na imena slavnih ustvarjalcev, s katerimi je opremljen načitan izobraženec. V naslovnem besedilu Brodolom se spopada z burjo na morju opremljen z nanašanjem na Platona, na Klapkovo povest Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo in na Melvillov roman Moby Dick ter je že s to citatnostjo odmaknjen od vsake šale. Morda je anekdotičnosti še najbližje prvo besedilo Martinovo, ko se avtor sooča z vozniškim alkotestom, o katerem je bilo izpričano že veliko zabavnega. A njegovo bistvo ni, da avtor vozi že petdeset let, pa še nikoli ni pihal in da mora zdaj to opraviti domala pred dovozom do svoje hiše – kliše je obdelan v svojevrstnem jezikovnem slogu, glavni kvaliteti teh kratkih zgodb. Ta kakovost ne temelji v pomenskem nonsensu iz kanonskih Butalcev, torej v domeni besednih iger, ampak deluje na ravni stavkov, zapičenih v butaste dogodke, ki zadevajo razumnega človeka. Splošno prepoznavne teme, kot so vozniški izpiti, novoletne zaobljube, kulinarične posebnosti, rajske počitnice, volilne kandidature, enološke ocene, pretirane cene, oglasne prevare, poroke, porodi in mnoge druge vsakdanjosti, so predstavljene z blagohotnostjo, ki jo preveva avtorjevo razumevanje človeških slabosti in prestopkov, bržkone pridobljeno tudi s poklicnimi izkušnjami. Odstavki vsebujejo poznavalske podrobnosti z različnih področij, posredovane brez pokroviteljstva, duhovito v absurdnih kontekstih, prevladujoče v stilu gasilca iz Plešaste pevke: »Pristnost, sama pristnost! Nič literature,!« Ali kot pisec v uvodu k svoji prvi zbirki navaja nabor lastnih dogodivščin: »Vse prvoosebno pisane zgodbe, še bolj nezgode, so se mi resnično pripetile. Bil sem nadzornik planiških poletov, čeprav le nekaj ur; za nekaj dni sem si uspel priboriti status samohranilca; povsem blizu sem bil zaporu zaradi prekratkega imena, drugič spet zaradi poskusa ropa; zaradi ene same čisto malo prehitre vožnje po prazni avtocesti pa že z eno nogo v njem: Bil sem že napol utopljen, pa potem še dosti bolj zgubljen v zračnih višavah; v restavraciji, kjer so se mize šibile od dobrot, bi me pustili shirati od lakote, čeprav sem bil pripravljen plačati vse, kar bi mi ponudili. Ne nazadnje, bil sem prvi Slovenec na enoletnem porodniškem dopustu, zaradi česar sem zamudil del izobraževanja za komandose v teritorialni obrambi.«

In tako naprej prek Pisma nigerijske vdove do Brodoloma, kjer se pojavlja kot kandidat za predsednika, uporabnik očesnih leč ameriške izdelave, prostovoljec ob poplavah, prevajalec pri sklenitvi zakonske zveze, povzročitelj karambola, kandidat na izpitu prve pomoči, naslovnik alternativne medicine … V vsem tem poskuša najti pozitivnost, brez razjedajoče ironije in satirične zbadljivosti, zadovoljivo poln svojih domislic tudi ne potrebuje porogljivega posnemanja ali posmehljive predelave drugih.

Postavljanje svojega jaza v ospredje pripovedi je človeško, prečloveško, a zlahka zapade v stanje, ki se mu je načrtno izmikal Flaubert, ko je v maniri objektivnega realizma poskušal sebe čim bolj izločati iz izraženega. Petrovec ima za takšno zasičenost varovalko – suvereno se zna posmehniti neumnostim lastnega ega, kar je dodana vrednost vsakega iskrenega smeha. V tem je tudi priznanje osebne krhkosti, ki ga ni sposoben vsak in najbrž dozori v modrost z dolgostjo življenjskih poti. Preprosto povedano s piščevimi besedami: »Na zrela leta menda telo potrebuje več topline vseh vrst.« Z dodatkom: »Nekaj takega čutim tudi sam, kar pomeni, da je v dvoje treba najti prijeten in s soncem obsijan kotiček.« V to dvojino je zajeta pisateljeva žena, priča mnogih avtorjevih zabavnih zmot in zablod. Potrpežljivo ga opomni, da če gleda mestni ognjemet na TV z zamikom, tega ne more hkrati videti z okenske police, omaro pa spretno razstavi hitreje, kot mož preuči njeno trhlost.

Druga stalna podpornica Petrovčevih humoresk je ilustratorka njegovih knjig Milanka Fabjančič. Na naslovnicah zbirk je upodobljen avtor v situacijah iz svojih tekstov; na eni hoče prevzeti nakupovalni voziček starejši gospe, Klotildi Shiessengruber, nosilki železnega križca za obrambo domovine, medtem ko ta maha po njem s torbico; na drugi je s šopom bankovcev in računalniško miško stisnjen med afriško matrono in agenta FBI, na tretji se v čolnu brani pred nevihto, tako da nad glavo vihti paški sir. Na vseh pa je narisan kot dolgin s postavo povprečno podhranjenega etiopskega maratonca z obveznimi brki in brado.

Petrovčeve humoreske nimajo brade, vedno znova so sveže nabrite, primerne ne samo za lahkotno poletno branje, ampak tudi za jesensko premišljevanje o življenju, ko je to predvsem smešno.