Ocene

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Romantične duše Ivana Cankarja. To je prva Cankarjeva drama, mladostno delo, ki so ga natisnili in uprizorili šele po pisateljevi smrti. Igro v treh dejanjih je na odru Mestnega gledališča ljubljanskega režirala Maša Pelko. Predpremiero v ponedeljek, 19.10., si je ogledala Staša Grahek.

Romantične duše, 1897

Drama

Premiera: 20. oktober 2026

Režiserka Maša Pelko

Dramaturginja Eva Mahkovic

Scenograf Dorian Šilec Petek

Kostumografka Tina Bonča Knific

Avtorica glasbe Mateja Starič

Svetovalka za gib Vita Osojnik

Lektor Martin Vrtačnik

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka Matija Zajc

Asistent režiserke (študijsko) Lucas Carboni Kopše

Asistentka scenografa Sara Kastelic

Nastopajo

Branko Jordan, Primož Pirnaat, Ajda Smrekar, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Lotos Vincenc Šparovec, Karin Komljanec, Jaka Lah, Julita Kropec k. g., Gašper Jarni, Brina Rakun AGRFT

NAPOVED: Sinoči je bila premiera v Prešernovem gledališču Kranj. Simona Hamer kot avtorica in dramaturginja ter Anđelka Nikolić v vlogi režiserke in scenografke sta na oder postavili besedilo z naslovom Kako se naučiti dvojine. In ne, ne gre v prvi vrsti za nasvete, kako bolje oblikovati odnose v paru, ampak za izraz slovenske slovnice. Dvojina torej, ki se je morajo tujejezični govorci naučiti. Tadeja Krečič:

Režiserka in scenografka Anđelka Nikolić

Dramaturginja Simona Hamer

Oblikovalka giba Vita Osojnik

Kostumografka Mateja Čibej

Avtorica glasbe Polona Janežič

Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak

Lektorica Maja Cerar

Oblikovalec maske Matej Pajntar

Igrajo

Sara Gorše k. g.

Darja Reichman

Miha Rodman

Vesna Slapar

Matej Zemljič k. g.

Premiera 20. 10. 2026

Piše Blaž Kavšek,

bere Aleksander Golja.

Znanstvena monografija Luke Novaka Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence: potrošništvo med Balzacom in Pasolinijem obravnava razmerje med sferama estetske in tržne vrednosti literarnega dela, tj. med umetniškimi ideali in komercialnimi interesi, poljema literature in moči. Študija se nanaša na francosko in italijansko zgodovine literature, njeni meji pa sta razvidni že iz naslova in podnaslova. Gre torej za obdobje med vznikom moderne potrošniške družbe, množičnih trgov, knjigotrštva in založništva, ki mu je prisostvoval Balzac, do skrajnejših posledic teh procesov v 20. stoletju, ki sta jih skušala dojeti Paolo Volponi in Pier Paolo Pasolini.

Novakova literarnosociološka analiza poteka hkrati na več ravneh. Najprej gre preprosto za beleženje literarnega gradiva, ki priča o pojavljanju mehanizmov, ki so omogočili prevlado potrošniške ideologije v 19. in 20. stoletju. Avtor obenem raziskuje, kako je na uveljavitev te ideologije vplivala sama literatura, kakšno mesto v tem procesu je imel knjižni trg ter kako se v ta zgodovinski narativ vklaplja proces avtonomizacije literarnega polja. Pri tem se nepresenetljivo zgleduje predvsem pri Bourdieuju. Strukture obravnavanih literarnih del s pomočjo Goldmannove teorije romana naposled obravnava kot neposreden odsev struktur njihovih meščanskih okolij, »problematičnost« njihovih junakov pa analizira z vidika vsakokratne stopnje vzpostavljanja potrošniške družbe.

Zelo gost in ambiciozen pregled poldrugega stoletja prepletanja literature s principi potrošnje v dveh nacionalnih literaturah lahko povzamemo takole. V 19. stoletju se med Balzacom in Flaubertom, med Izgubljenimi iluzijami prvega in Vzgojo srca drugega, zgodi pomemben obrat. V Franciji se vzpostavi družba, v kateri so komodificirane ne samo dobrine, ampak tudi čustva, pri čemer začne v romaneskno tradicijo pronicati nepovzpetniški, na svet odvržen in obsojen junak, katerega željo že usmerjajo sile moči in denarja. Njegovo dezorientacijo in pesimizem nasledi protagonist Huysmansove novele A vau-l'eau – v slovenščino bi jo lahko prevedli kot S tokom, ali pa Po zlu. V Novakovi analizi se to stopnjuje z občutki absurda pri Roquentinu v Sartrovem Gnusu, v kritikah potrošniške družbe pa v bolj besnih oblikah vse do Pasolinija in Volponija. Ob tej dediščinski verigi vztraja optimistična struja, ki ji avtor sledi prek Huysmansovega romana Proti toku in Zolajevega navduševanja nad osvobajajočimi potenciali denarja. Vrhunec ta afirmativistična smer dobi predvsem s popolno reifikacijo notranjega življenja pri D'Annunzievem esteticističnem junaku Andrei Sperelliju iz romana Il piacere – Užitek in pri Marinnetijevem futurističnem zagovarjanju hiperproduktivnosti.

Študija sega v več enostavnejših periodizacijskih shem in klasičnih literarnovednih dognanj. Prehod med Balzacom in Flaubertom tako denimo ni zgolj prehod med zgodnjim in zrelim realizmom ali trak na časovnici zorenja forme romana kot takega, temveč tudi prehod iz družbe uporabe v tržno družbo. Pojave, ki jih opisuje, Novak nenehno povezuje s filozofskimi tokovi in analizami ekonomskih in političnih silnic. Huysmansov pesimizem s konca 19. stoletja je shopenhauerjevski, D'Annuniziev esteticizem nietzschejanski, futuristično slavljenje tehnike benjaminovsko, eksperimenti krožka Oulipo so odziv na industrijsko eksplozijo v šestdesetih letih itd. Pri takšnem vzporejanju je avtor vedno luciden, spreten in natančen, redko sicer pogumno inovativen, knjigi pa bo marsikateri bralec zaradi mešanja mnogih teoretskih registrov, navsezadnje pa tudi preskakovanja med dvema nacionalnima literarnima tradicijama, težko sledil.

Pozna se, da je monografija Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence nastala na podlagi doktorske disertacije. Poleg eruditskosti jo zato zaznamuje manj elegantna struktura. Knjiga si ne vzame dovolj časa zase, marsikje bi ji koristilo razlagalno in povezovalno dolgovezenje. Zdi se namreč, da si je Novak ves čas prizadeval, da bi med seboj zelo oddaljene literarne pojave in v predhodnih prispevkih že lično zaključene raziskave razporedil v inteligibilen oris nekega zgodovinskega poteka. Delo bo – če si ga bo bralec jemal po kosih – zato lahko služilo predvsem kot odlično študijsko gradivo in orodje za raziskovalce. Smiselno ga je uporabljati kot ne nujno povezan skupek uvidov v posamezne etape vzpostavitve modernega literarnega sistema ali polja, kar pa, ker gre za znanstveno monografijo, niti ni tako zgrešeno ali moteče.

Piše Jože Štucin,

bereta Maja Moll in Aleksander Golja.

Nekako smo že pozabili na ludizem, nadrealizem, besedne igre, modernizem in postmodernizem v najbolj žlahtni podobi, sploh so se nam postopoma temelji poezije, ki so tako odločno in odlično zaznamovali slovensko pisanje druge polovice prejšnjega stoletja, nekako spodmaknili, ostali v preteklem času. Zbirka Dejana Kobana Nenadejano, ki marsikaj od naštetega lepo restavrira, je zato resnično nepričakovano padla v moje kritiško polje. In na hitro potegnila zanemarjene micelije iz zemlje. Ekspresno je vrnila občutke izpred let, ko se je z jezikom počelo vse mogoče, ko ni bil noben čudež, če je "z neba padla roza krava", ali če je pred nami zrasla "hiša brez temeljev", v kateri pesnik prede oblačno prejo in ugotavlja "da nihče ne razume tvojih verzov / zato naj mu sam univerzum pomaga // tu si zato da / (se) / zabavaš / zatorej / nasmeh / na lička / trebuh / not / in / veselo / naprej".

Tak vstop v poezijo, ki jo med bralce namenja Dejan Koban, je spet noviteta. Vraga, poet je potegnil zračno zavoro liričnih in novoizpovednih pesmi, značilnih za naš čas, ter se preselil v čisto zaresno avtopoetično stanovanje v Trbovljah, četudi ne vemo, kje v resnici prebiva njegovo telo. Po pesniški poti bi to šlo takole: "če dobiš nobelovo nagrado za literaturo (...) bi šel v trbovlje si kupil stanovanje / odprl knjigarno postavil kip ginsbergu".

Ampak tu se zgodba šele začne. Poezija te zbirke je sicer zastavljena v nekakšnem "nonšalantnem zamahu", kjer se izriše in izpiše marsikaj. V jezikovnem in vsebinskem smislu zgleda, kot da je pred nami mladenič, v katerem vre od strasti, patosa, razburjenosti, tudi jeze ... Na nekaterih mestih je doma gnev, drugje "pod pritiskom zaječijo preteklosti / natrpane v prostor", ponuja pa tudi veliko sarkazma, ko se nam prikazuje kot družbeno bitje in ko "vsi ostali / pridno žvečijo / kolerabo / vsake toliko se / kot kunci / iz visoke trave / dvignejo na zadnji taci / in zažvrgolijo". Ali pa tako, zafrkantsko, ko nam dozira šilce samoironije: "vedno se smehljaj / smehljanje / med recitiranjem pesmi / pomeni da veš kaj pišeš / da se že na daleč vidi / kako iskreno obožuješ poezijo".

Prevladujeta pa gnev in pocinkani cinizem. Izločki so včasih presneto mastni. Ko pesnik pljune na nekaj, naj bo to papan slovenske osam(osvoj)itve Janez Janša, ali pa mladi kritičarki, ki "dobita anevrizmo vsakič / ko kje oplazita / besedo / koban", vseeno, pljunek bo zelen in ogabno resničen. Kajti pesniku ni do šale, ne, resno je vzel svoj status in ga v tej zbirki nadvse debelo podčrtal. V pesmih se dotakne mnogih tem(atik). Če še ne vseh, pa bo v nadaljevanju gotovo dopolnil tokrat izpuščene, kajti gre za radikalno ostrega poeta, kritika stvarnosti, sveta, literarnega samopašništva, pašne skupnosti piscev, ki se zatika v lastnem krogu in živi "v celku", kot osamljena kmetija sredi ničesar. Ki pa je tudi zelo zgovoren in spet vpelje v literaturo slog avtomatskega pisanja, toka zavesti in notranjega monologa.

Koban je ob vsem tudi družbeno angažiran, kot bi rekli po starem, in zato (spet) avantgardni pesnik, ki v enem zamahu lahko misli lapurlartistično, kritično, provokativno, revolucionarno in zajedljivo, vse hkrati v nizu verzov ene same pesmi. Ko beremo ta "potpuri" Kobanove poezije, ki obsega tekste iz daljšega obdobja in preigrava različne izrazne registre, teme, postopke in razpoloženja, nam je takoj jasno: gre za polifono zbirko in načrtovano montažo različnih pesniških izrazov, načinov. Vsekakor je heterogenost te knjige v njeni razpršenosti, celostnem "razdejanju" literarnega subjekta, ki se nikjer ne ustavi, ki niti ne razmišlja o "blokadah" ali omejitvah, nasprotno, iz sebe reže kosme mesa, se secira in razdevičuje pred našimi očmi, brez omejitev se predaja dejstvu pesnjenja.

V pesmi s sredine knjige o svojem pisnem subjektu pove največ: "ob moj trup / huškne telo brez teže // ko se zakavlja vame / sem prebujen / znojen / prestrašen // izdiham / nakopičena / vozlišča // soj ulične svetilke / odpre hišo // s komaj umirjenim / srcem se izženem / nazaj v trganje".

Pasje življenje. Pasji pesniški subjekt. Niti ni toliko pomembno, katera platforma je v igri, pomemben je pesniški status, kot kip odločen in stanoviten mož, ki zna rezati resnice na lirične šnite, ki mu je marsikaj jasno, a v tej brezupni konfrontaciji z bebavim okoljem so nasveti, ki (si) jih daje, vse prej kot zabavna socioretorika. Leta 2024 je takole ošvrknil samega sebe: "nehaj se gnati za ljudmi / in jih siliti / naj te imajo radi // raje se zapri v sobo / in prični sortirati poštne znamke". Sarkazem ob kozarcu absinta.

Ne bo šlo. Kobana je treba brati ponovno. Že sam naslov NenaDEJANo namiguje, da gre za osebnoizpovedne pesmi, čisto take, kot so jih pisali romantični pisci. Seveda se spreminja jezik, metaforika brbota v kotlu kot kuhano vino, besedni korpus je popolnoma razbremenjen in osvobojen vsakršnih zadržkov, vsebinsko pa smo še vedno na relaciji jaz-svet, jaz-družba, jaz-umetnik, jaz-jaz. Tendence so jasne: vzpostaviti razmerje.

Išče se sprava, pomiritev. Bolj ko je duša razbolela, razdražena, bolj si želi večnega miru, zlitja s kozmičnimi silami; ali če smo direktni – bolj si želi umreti in se izmakniti interakciji z drugimi dušami. Ena Kobanova pesem je eksplicitno taka, saj si piše oporoko in ljubeznivo deli svojo lastnino. Smrt pokosi samo sebe. Takole (na)pove: »danes je umrl dejan koban / neprijazen in vsiljiv / imel je napačne prijateljice / (...) / imel je rad brezkompromisno poezijo / udarce prej kot ujčakanje«

V nasprotju s številnimi preizkuševalci in iskalci besednega izražanja je poezija je pri Dejanu Kobanu tako neposredna in čista, da ji lahko pripopamo tudi nalepko iskrenosti. Zdi se, da pesmi in vse svoje verze in bodičaste črke pesnik tudi živi. Koban je gotovo šaman, ki daje poezijo v svet, jo pribija na križ, hkrati pa živi zvezdo, Betelgezo, superorjakinjo, ki je sicer ogromna, a nestabilna. Njena svetlost niha, ni mirna, konstantna, ampak izrazito rdeča, kar bi pri Kobanu bila lahko kri, erotika, življenjska energija.

Betelgeza je ena najbolj opaznih zvezd, kozmična rana in hkrati eksplozivno telo, ki se približuje svojemu koncu. Tudi Kobanova poezija je takšna: žari, utripa, se razliva čez robove in se ne pusti ukrotiti. Morda je zato naslov NenaDEJANo več kot besedna igra: nekje v njem že tiči dejanje, ki ga še ni. In nekje v tej poeziji tudi Betelgeza – rdeča, velikanska, nemirna – že čaka na trenutek, ko bo implodirala, zdrknila sama vase.

Piše Katarina Mahnič,

bereta Aleksander Golja in Maja Moll.

Prvenec Tadeje Krečič Scholten Nikoli ni prepozno iz leta 2021, prav tako zbirka kratkih zgodb, se mi je tako močno zasidral v spomin, da še zdaj začutim vzdušje posameznih pripovedi in mi pred oči živo stopi prizorišče, kjer se nekatere dogajajo, pa sem vmes prebrala in pozabila že malo morje knjig. Težko je takšno pisanje preseči ali, zdaj tudi že zaradi pričakovanja bralcev, znova napisati kaj tako popolnega.

A Krečičeva kot da se za takšne obremenitve ne meni: lepo gre naprej, kjer je pred petimi leti končala – štirinajst novih zgodb v zbirki Jokala sem … pa tja, niza v svojem klasičnem pripovedovalskem slogu, brez izumljanja novih jezikovnih prijemov in literarnega sprenevedanja, brez modnega ukvarjanja z raznoraznimi odvisnostmi, zlorabami in zaradi njih zlomljenimi junaki. Zadovolji se z dokaj navadnimi osebami, normalnimi, bi lahko rekli, a ko zavrta vanje – in vrta tako uspešno, s takšnim posluhom in briljantno natančnimi uvidi v človekovo notranjost, da bi v naravi gotovo odkrila nafto – privrejo na dan njihova nemoč, razrvanost, obup, pa trma, strah, sram, užaljenost, obžalovanje zamujenega in še kaj. Na primer ženska, ki se med vojno trese za sinovo življenje, ne prizadene pa je nočni vandalizem nad hišo pripadnika drugega naroda. Šele kasneje jo boli vsa notranjost, ko se sprašuje:

“Kaj pa ona? Kaj pa je ona naredila? Oziroma česa ni naredila? Kako se pa temu reče? Gledala je, kako se nekdo izživlja nad lastnino nekoga, ki pripada narodu, ki je začel vojno. Nobeden ga zares ne pozna, nobeden se ni niti potrudil, da bi ga spoznal, ona še posebej ne – mogoče pa sploh nima nič s to prekleto vojno?!”

Svojemu notranjemu glasu, ki mu šepeta, da je navaden prevarant, se ogiba tudi slikar, ki po začetnem ogorčenju ugotovi, da so razstavljene slike prav zaradi tega, ker jih je nekdo namerno z nečim poškropil, postale hit. Zato ne ukrepa, ampak bolj ali manj uspešno sprejme igro cesarjevih novih oblačil. Starejša prevajalka, ki mora napisati spremno besedo k prevodu pomembnega francoskega pesnika, pa ob nemoči stakniti besede skupaj podoživi edino resnično stvar, ki se ji je zgodila v življenju – ljubezen, ki jo je zavrnila zaradi spodobnosti in čuta dolžnosti, “praznino, ki jo je ta pustila, pa je nadomeščala s knjigami in pisanjem o njih, z iluzijo, da je literatura tisto, na kar se res spozna”. In se ob tem zave, da je bilo vedno vse papirnato in brez duha in da ne bo nikoli drugače.

Zgodbe imajo zanimivo dinamiko, saj je vsaka napisana v drugačni pripovedni maniri. Posrečena je zgodba Patriarh, v kateri premožna srednjeletnica Milada plete misli med mučnimi telovadnimi vajami, ki jih potrebuje za vzdrževanje svojega telesa. Kaj pa za dušo? “Ne, ne za dušo. Duša je potlačena nekje zadaj, z njo so težave, težave pa so na svetu zato, da jih premagujemo, kakor vemo in znamo. Ona, recimo, tako, da neprijetnosti izrine iz misli in se ne meni zanje. Se dela, kot da jih ni.” In vendar se po ogledu razgaljajoče gledališke predstave, v kateri v liku žene, ki se pretvarja, da je vse v redu (čeprav še zdaleč ni), prav ona odloči za drzen korak in vsaj začasno zapusti prevarantskega moža in domače ugodje ter bralcu prepusti ugibanje, kakšen neki bo tisti njen načrt, ki ga mora narediti in “kakršnega tista kura od babe v predstavi nikdar ne bi”.

Sploh so pri Krečičevi najboljši in tudi najbolj izdelani ženski liki, pa naj bodo to matere, najstnice ali punčke. Ženskih zgodb je tudi več kot moških, pa tudi kompleksnejše so. V meni najljubši z naslovom Begunka skozi najstniške dnevniške zapise predstavi ne le problem begunstva, ampak tudi stisko empatične gimnazijke, ki po začetnem navdušenju, da bosta z mamo sprejeli v stanovanje begunko iz Ukrajine, začenja izgubljati tla pod nogami, posebej zato, “ker starci ne znajo zgruntat, kaj je kdaj važn in kako se v vsem tem počut nekdo, ki so ga spravl na svet”. Ukrajinka namreč postane mamin center sveta in v želji, da bi ji olajšala kruto usodo, pozabi na hčer; zaradi nove ljubezni pa se ji dovolj ne posveča niti oče. Najstnica v dnevnik zgroženo zapiše:

“In kaj, a bo šla ona sploh kdaj nazaj? Tole v tej Ukrajini se bo še vlekl, ko bo enkrat konc, bo pa itak vse razrušen, pa nobenga človeka, h katermu bi šla, pa sploh! Mislm, sej je res grozn in težko in tragičn in vse, kar je tazga, ampak jaz bi pa res še kdaj normaln žvela s svojo mamo in mela kej z njo razen najnujnejših stvari in lupčka v postli, če je takrat slučajn doma. Ampak tega očitno ne bo več! Ta Olga bo tud za zmeri, ne?”

Zgornji odlomek najbolje ponazarja naslov Jokala sem … pa tja, ki že z igro besed nakazuje, da gre za pisanje, ki zna biti grenko in obenem humorno; prežeto je z nekakšno poredno prodornostjo, ki grenkobo dela znosno. Celo očiščujočo. Jezik je bogat in izpiljen, z za pisateljico značilnimi dolgimi, a vendar vedno razumljivo izpeljanimi stavki. Če so se zgodbe iz avtoričine prve zbirke dogajale v različnih evropskih krajih, od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga, so v drugi prizorišča bolj obstranskega pomena in ostajajo predvsem na domačih tleh. Če gre pri prvih predvsem za soočenje s takšnimi in drugačnimi izgubami, so tukaj spoznanja, do katerih se ljudje dokopljejo ali jih preprosto samo prešinejo, zastavljena širše; gre za prepoznavo, celo za preizpraševanje njihove človečnosti. In čeprav se čudež ne zgodi in se junaki drastično ne spremenijo, se vsaj zagledajo v zelo realni luči, tudi če po začetnem šoku večinoma spet poniknejo pod površje odkritega.

Pomembno vlogo pri zgodbah Tadeje Krečič ima tudi spomin; velikokrat, a s pravo mero, seže v travme polpretekle zgodovine, najboljša pa je pri ubesedovanju lastnih? spominov (vsaj upam si tako ugibati). Zgodba Tamala je prava miniaturna proustovska mojstrovina, v kateri zavohaš projo v babičini kuhinji in smrad pokrite tržnice, začutiš blagodejno toploto zakurjenega štedilnika in si predstavljaš umazano drap steno »z valcnom vzorca s češnjami in listki do črte zgoraj.«

Prav tako kot zbirka Nikoli ni prepozno se zdi tudi zbirka Jokala sem … pa tja na prvo žogo zelo preprosta. Berljiva. Razumljiva. Pretresljiva. Duhovita. In je res vse to. Je pa tudi knjiga, ob kateri ti na koncu odzvanja stavek iz poetične zgodbe Prag, umetelnega sodobnega psalma matere hčeri, ki je bolj pesem v prozi kot zgodba: “In ja, tako gre svet pač naprej, si rečeš in se ti zazdi, da ti je ob tem za trohico manj težko.”

Približno tako sem se počutila po branju Tadejine knjige.

Na Velikem odru Drame SNG Ljubljana je premiero doživela Letoviška trilgoija Carla Goldonija v režiji Diega de Brea.

Režiser: Diego de Brea

Prevajalka: Mojca Kranjc

Dramaturginja: Diana Koloini

Lektro: Arko

Scenograf: Diego de Brea

Kostumograf: Blagoj Micevski

Avtor Glasbe: Jože Šalej

Oblikovalec videa in zvočne podobe: Igor Potočnik

Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš

Oblikovalka maske: Julija Gongina

Asistentka dramaturginje: Nika Šoštarič

Igralska zasedba:

Branko Šturbej: Filippo

Saša Pavlin Stošić: Giacinta, Filippova hči

Mina Švajger: Brigida, Giacintina spletična

Jure Henigman: Leonardo, Giacintin občudovalec

Eva Jesenovec: Vittoria, Leonardova sestra

Boris Mihalj Paolo: Leonardov komorni strežaj

Jure Šimonka: Guglielmo, Giacintin občudovalec

Valter Dragan: Fulgenzio, Filippov prijatelj

Saša Tabaković: Ferdinando

Mina Švajger: Sabina

Maks Dakskobler: Cecco

Piše Pia Zala Meden,

bereta Ana Bohte in Igor Velše.

Knjiga avtobiografskih esejev Vinka Möderndorferja Življenje ali gledališče je razdeljena na dva večja vsebinska dela in krajši uvodni razmislek. Najprej avtor razmišlja o pomenu gledališča v življenju gledališkega umetnika in postavi vprašanje, ali je pomembnejše gledališče ali življenje. Möderndorfer pravi, da sta neločljivi ter da je gledališče življenje in nasprotno. Življenje avtor tukaj razume predvsem kot družbeno-političen pojem in trdi, da je vsak dober umetnik vpet v takšno življenje, saj je le tako njegova umetnost lahko dobra in relevantna. Tako ima tudi še tako zimzeleno umetniško delo, kot je na primer Shakespearjeva tragedija Romeo in Julija, obdobja, ko je bolj ali manj relevantno, pač glede na to, kaj se takrat dogaja v družbi. Möderndorfer v uvodnem delu – ki deluje kot svetovnonazorski in estetski temelj ter okvir celotne knjige esejev – zaključi, da je najbolj družbeno relevantna dramska zvrst (in s tem tudi najbližja življenju) komedija, saj razkrinkava kapitalistično brutalnost na način, da se ji lahko smejimo. Smejimo pa se tudi na svoj račun in na račun oblastnikov – zato politika nikoli ni naklonjena komediji. “Oblastniki prenesejo, če jih pisatelj kritično obravnava v resni drami, ošpice pa dobijo, če slišijo salve smeha na svoj račun”. Möderndorfer izpostavlja, da tudi slovenska gledališča niso pretirano naklonjena gojenju slovenske komedije in raje uprizarjajo tuje komediografe. Konec uvodnega dela nameni še vprašanjem o delu režiserja. Prestavlja dva načina analize in ju primerja z Nietzschejevim razlikovanjem med apoliničnim in dionizičnim. Na koncu se spet vrne k odnosu med življenjem in gledališčem in zaključi, da so gledališčniki večji od življenja.

S tem avtor že napove prvi pomembnejši sklop esejev, v katerih piše o svojem osebnem in profesionalnem odnosu s slovenskimi igralci, pa tudi o nekaj dramatikih in skladatelju. Zapisi so zelo osebni, a nikoli sentimentalni. O odnosih piše lucidno in stvarno. Prav to pogosto deluje posebej ganljivo, največkrat ko piše o zadnjih srečanjih. Takšen je na primer konec zapisa o Matjažu Vipotniku: “Zadnjič sem ga srečal na dan premiere svoje drame, ki so jo tisti večer uprizorili v SNG Drama. Srečal sem ga pred lekarno na Prulah. Nasmehnil se je in rekel: 'Nocoj pridem na premiero. Še to pogledam, pa adijo gledališče.’ Ni prišel. Preveč slabo se je počutil.”

Ob vseh gledališčnikih, ki so večji od življenja, izpostavlja njihovo prepletenost z gledališčem, pri nekaterih tudi s politiko. Tudi o tistih, ki so ga razočarali, in o tistih, s katerimi politično ni na istem bregu, piše spoštljivo in vedno dostojanstveno. In tudi če ljudi, o katerih piše, ne poznamo, to niti ni pomembno, saj nas prepriča Möderndorferjev slog, skozi katerega se odraža tudi njegovo razumevanje odnosov. Njegov izraz je jasen in preprost, a istočasno globok in odmerjen. Proti koncu prvega dela se posveča predvsem politično aktivnim gledališčnikom, na primer Tonetu Partljiču, Ervinu Fritzu in Rudiju Šeligu, in s tem napove drugi sklop esejev, v katerem piše o slovenski, svetovni in kulturni politiki ter položaju umetnika v Sloveniji.

V zadnjem delu Möderndorferjeve knjige so zbrani eseji, v katerih razmišlja o prekarnosti slovenskih umetnikov in neposluhu politikov za umetnost. Trdi, da imajo politiki veliko raje kulturo, pa še to zabavno kulturo, ker jih ta ne ogroža, umetnost pa jim je vedno postranska, prepogosto celo pozabljena. Pripravil je pregled odnosa politike do kulture zadnjih šestdesetih let, najprej v Jugoslaviji, nato v samostojni Sloveniji. Kot razlog za zapostavljenost umetnosti razume dejstvo, da politika umetnosti ne razume več v narodotvorni funkciji – Möderndorfer tu sledi Dušanu Pirjevcu, ki je narodotvorno funkcijo literature zaradi pomanjkanja drugih institucionalnih oblik narodne zavesti poimenoval prešernovska struktura. Slovenci smo vendar že dobili svojo državo, kaj nam bo torej umetnost! Razmišlja tudi o vojni v Ukrajini, genocidu v Gazi, vojni med Iranom in ZDA in o muzeju Hiša Wannseejske konference … S svojimi razmisleki v praksi uresničuje svojo tezo z začetka knjige, da je umetnik lahko dober le, če spremlja in kritično pretresa dogajanje v družbi in politiki. Möderndorfer je v teh esejih posmehljiv, drugod skrajno resen, melanholičen, a nikoli vdan, ob tem pa prav ob najresnejših temah bralca tudi nasmeji. Nekaj esejev zaključi izrazito bojevito in pozove bralce k dejanjem, če bo politika v prihodnosti še vedno zapostavljala umetnost. V zadnjem eseju, naslovljenem Glosa ob koncu sveta, poudari pomen Prešerna – brez njegovih “Poezij ne bi bilo države Slovenije! Ne bi bilo Slovencev, ne bi bilo slovenskega jezika!! France Prešeren je ustvaril slovensko državo!” – in bolj pesimistično zaključi, da bi sestopil s svojega spomenika na osrednjem ljubljanskem trgu “ter se odpeljal neznano kam. Ampak ne more. Narejen je iz brona. Nima duše. Tako kot je tudi njegov narod, ki ga je ustvaril z močjo svoje poezije, nima več.”

Kljub ponavljanju nekaterih misli je Gledališče ali življenje knjiga, v kateri Vinko Möderndorfer skrajno trezno skozi osebne primere opozori na probleme slovenske kulturne politike, ob tem pa pomen gledališke umetnosti prikaže na posameznih primerih največjih slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Bralcem, ki – osebno ali drugače – poznajo položaj slovenske umetnosti, knjiga ne ponuja novih dejstev, jih pa zelo jasno predstavi in smiselno zgodovinsko pojasni. Möderndorfer je spretno zastavil temeljno idejo knjige, ki povezuje osebne eseje o umetnikih in družbeno angažirane eseje o politiki. Tako je tudi avtor s knjigo postavil primer, kaj naj bi po njegovem počel dober umetnik, ki družbi nastavlja ogledalo.

Piše: Tonja Jelen,

bereta Igor Velše in Maja Bohte.

Drugi roman pesnice, pisateljice, dramaturginje in klinične psihologinje Maje B. Kranjc Kjer teče košuta razčlenjuje individualne zgodbe in medosebne odnose ter razkraja navidezno podobo sreče in popolnosti. Osrednje gonilo fabule je beg. Ne nazadnje pa se v beg lahko podamo vsi – ali fizično ali mentalno.

Delo se uspešno loteva dveh pripovednih tokov, in sicer prvoosebne izpovedi Lane in tretjeosebne pripovedi prebežnikov, predvsem Sirca Karima. Vsak od njiju se znajde na begu, vendar imata vsak svoj razlog. Pisateljica dobro predstavi razloge in s tem izrisuje karakterja, ter tako postavi tudi ogledalo družbi, predvsem mlajši generaciji. Do nje je kritična, prav tako do njenih staršev. Pri tem mislim predvsem na moč, ki jo imajo zaradi službenega položaja in denarja. To se najbolj vidi zaradi nesprejetja odgovornosti ob še tako resnih in krutih dejanjih. Najbolj negativen lik Matjaž ni sposoben sprejeti odgovornosti in priznati svoje napake v najbolj osrednjem in ključnem prizoru, ki vsem spremeni življenje, vendar skušajo to vsaj zaenkrat skriti in preložiti. Antijunak se sklicuje na očetovo avtoriteto in kljub študiju medicine ne ravna humano in odgovorno. Prej nekoliko izgubljena Lana, ki se v svetu ne znajde prav zaradi takih Matjažev in Ev, postaja moralna zmagovalka. A tudi njej ni prizaneseno, ko jo pod drobnogled vzame Karim.

Poudariti je treba tudi pogled na srednjo generacijo. Tega orisuje predvsem Lana, nekoliko bežno tudi Eva. Čeprav je z vidika najstnikov pogled dokaj kritičen, je upravičen in nujen. Pisateljica pod vprašaj daje vzgojo, starševske zglede ter njihove reakcije in ravnanje. Vse našteto pa dosledno utemelji, pri čemer ne gre spregledati avtoričinega profesionalnega dela z mladimi in njihovimi stiskami. Kljub temu pa najbolj ranljivi pogosto ravnajo manj škodljivo kot tisti, ki so predstavljeni kot najbolj popolni in perspektivni. A njihova podoba se počasi začne luščiti in prefinjeno razgrinjati, ko so prisiljeni bivati skupaj v počitniški hiši. Pri tem posebno avtoriteto pridobi Matjaž, ki spominja na lik Vladimirja Matjaža Zupančiča. Jemanje svoboščin, prilaščanje najbolj osebnih reči drugega, zaklepanje v sobo, samo da se ne bi razkrila kruta resnica. Osrednje sidro ostaja krivda, ki najbolj razkraja sostorilki.

Roman Kjer teče košuta obravnava problematiko sodobnega evropskega človeka, pri čemer iz osebne zgodbe razvije kolektivne stiske in seveda moči, Tisto, od česar in kogar mladi v Evropi bežijo in se upirajo, si ljudje iz vojnih stanj želijo. Karim daje Lani vedeti prav to. Tudi zato Lana in Karim ne moreta biti skupaj, pri čemer je stereotipna oznaka prebežnika nekoliko preočitna in prevelika. Mladi sirski junak si želi boljše in lepše življenje, a najprej mora preživeti: »Krutost večinoma izhaja iz načel preživetja. Spomni se na paranojo Asadovega režima. Tudi ta ni nič drugega kot skrb za samoohranitev. Ljubezen spada v isto kategorijo, večno ohranjanje sebe in zagotovitev svoje ponovitve, pa četudi zgolj v drobnih delcih kromosomov.«

Prehod v polnoletnost začne kazati prve znake družbene razslojenosti, moč in nemoč, ugled in nevidnost. To roman s psihološke in sociološke perspektive večplastno izriše. Že avtoričin romaneskni prvenec Klopotec je to dobro izpeljal. Nakazane medgeneracijske travme se kažejo v ponavljanju vzorca, česar se junakinja romana vedno bolj zaveda.

Pomembno funkcijo v romanu ima jezik. Pri osebnem doživljanju in internih pogovorih je v ospredju materinščina, angleščina deluje kot sporazumevalno orodje. Poetičen jezik se kaže v orisih narave, doživljanju ljubezni, Karimovih spominih na sorodnike in bolečine. Ekspresivnost, skorajda hektiko je čutiti v Laninih odzivih na družbo in dogajanje. Velik pomen imajo simboli, kot je denimo modra ruta, prav tako košuta.

Maja B. Kranjc je smiselno razgradila like, pri čemer je predvsem opolnomočila izgubljeno Lano. Čeprav se znajde na razpotju, lahko upa. Kljub temu pa je v ospredju tudi nujen občutek osebne in družbene odgovornosti. Hkrati pa roman Kjer teče košuta podaja zavedanje o tem, kako ne znamo ravnati s tujci, kaj šele, da bi ob lastnih krutih dejanjih sprejeli krivdo in se pokesali.

Piše Veronika Šoster,

bereta Ana Bohte in Igor Velše.

Iztok Osojnik je eden izmed naših najbolj plodovitih ustvarjalcev, njegovi prsti dandanes kar šibajo po tipkovnici, nekoč so po tipkah pisalnega stroja, kdaj verjetno tudi njegova pisala po papirčkih in notesnikih. Tokrat se predstavlja s pesniško zbirko, ki ima večplasten in ironično obarvan naslov: No, čas je, da poiščeva naslov. Po eni strani gre za hudomušno domislico, za naslov, ob katerem se lahko namuznemo, po drugi strani pa za takojšen metakomentar – jasno nam daje namreč vedeti, da gre za zbirko, ki se sama sebe še kako zaveda, se ves čas ocenjuje, pregleduje, dodeluje, spreminja, prilagaja, posodablja. Pomembna pa je tudi dvojina, uporabljena v glagolu naslova, kar lahko razumemo na dva načina. Lahko bi šlo za parafrazo replike urednika avtorju, da je čas, da za zbirko najdeta naslov, da jo bosta lahko poslala v tiskarno, ali pa za povabilo bralki ali bralcu, naj stopi v ta pesniški vrtinec skupaj s pesnikom in mu kar sproti pomaga najti naslov zanjo.

Pesniški govorec ne pušča praznih mest ali prostora za to, da bi zares vdihnili, ampak vse nenehno komentira, pri tem pa že kar načrtno izziva s samokritiko, provokativnimi izjavami, šokantnostjo, eksplozivnostjo. Med branjem se zdi, da poezija kar skače izmed strani, da se verzi ločujejo od papirja in prosto plavajo naokrog, da se bo zdaj zdaj vse skupaj raztegnilo in razpotegnilo v avtocesto, ki ji moramo slediti v neznano. Gre za izjemno živo poezijo, ki se ne dela, da je nekaj, kar ni, temveč se ves čas poraja in prilagaja – komu, pa ni čisto jasno. Pesniški govorec in pesnik se najraje zlijeta v eno, takrat se očitno počutita najbolje, in pesnik vmes omenja svoja druga dela v nastajanju, našteva svoje pesniške vplive, se analizira, bodri, kritizira, norčuje – pravzaprav kritika sploh ne rabi. Gre za tekst, ki je izrazito samonanašalen, zato ni pri njem nič več romantičnega, narejenega, izumetničenega, ampak gre za prave plimne valove, udarce v pleksus, električne udare. Pa tudi za beg pred smrtjo, koncem, ko se bodo ugasnile luči in bo vsega tega cirkusa konec, če uporabim enega izmed verzov. Morda pa kar za boj s smrtjo, ki pa ni razumljena le individualno, ampak tudi širše, kot smrt vrednot, miru, družbe. Občutek pisanja pesmi v tem peklenskem času je grozen, zapiše, svet je poln krivic, vojn, nasilja, »so realnosti, ki človeka pregazijo kot slamico«. Osojnikova poezija je ena izmed tistih, pri katerih je jasno opaziti avtorjev družbeni angažma in splošno razgledanost in načitanost, saj se v njegovih verzih referenc in misli kar tre. To ni prosti tek, temveč maraton, na katerem je treba pokazati, iz kakšnega testa smo:

»hoj, veselimo se

moja ustvarjalna moč peša

po sedmem branju in popravljanju odštekanega teksta

sem se prebil nazaj do jarkov, v katerih

se je vkopala moja poezija, čakajoč

na nove ustvarjalne preboje

in uspešne melodije sonca in morja

in zdaj sem tu, ne da bi

od sebe dal eno samo besedico

o svojem psihičnem ali umnem stanju

ter tako bralca povedel po labirintih svoje

osebe brez duše

zgolj z zavednimi vrelci, ki iz največjih globin

moje prikrajšanosti brizgajo v kozmični noči

spretno se pri tem izmikajoč zrcalu teleskopa Webb«

Zbirka No, čas je, da poiščeva naslov je sestavljena iz treh sklopov, imenovanih po toplejših mesecih, pri čemer iz začetnega maja preskočimo junij in gremo kar v julij in nato še v avgust. Ta nered po eni strani simbolizira kaotičnost sveta, v katerem piše, pa tudi svobodo in vseprisotnost poezije, ki se ne ubada preveč s koledarjem ali zemljevidi. Mnogo pravil je namreč porušenih, številčenje je približno, pri čemer se nekatere številke ponovijo, nekatere pa se preskoči. Lahko bi si mislili, da bodo zaporedne številke, ki služijo kot naslovi pesmi, morda služile kot zaporedni dnevi v izbranih mesecih, ko so bile pesmi napisane, a tudi to ni čisto res: maj jih ima veliko premalo, julij pa kar 42 – no, ko pripeka vročina, se res zdi, da julij traja že dobrih štirideset dni. Pisanje nekje prekine telefonski klic, spet drugje pesnik pritisne napačno tipko in črke postanejo velike, v avgustu pa se mu tipkovnica sploh izneveri in dve črki kar odpovesta. To je nenehno porajajoče se delo, za katerega se zaveda, da bi ga lahko prenehal, ampak ga ne bo, raje s sabo vleče bralca in se ves čas sprašuje, kaj naj še napiše, da ga bo pritegnilo – obenem pa ga zanj čisto nič ne briga.

Kot smo vajeni, gre za divjanje skozi knjigo, v eni izmed pesmi se začne pesniški govorec s kolesom celo vzpenjati v nebo kot kakšen novodobni vesoljček E. T., sicer pa se zdi, da mu zmanjkuje časa, da bi napisal vse, kar se mu zdi pomembno. A to ni mogoče, njegova poezija je namreč vkopana v jarke, napisal bo, česar ostali nočejo ali se bojijo, napisal bo vse tisto, kar bo bralca prebudilo in ga brcnilo, da ne bi pozabil, v kakšnem svetu živimo. Zato tudi težko zaspi, muči ga nespečnost, ki se pojavlja v več pesmih skozi vse poletje. V teh trenutkih se zdi pesniški govorec najbolj ranljiv, logično, saj je utrujen, izmozgan, obupan, ker ne more spati – morda pa se cela zbirka dogaja ravno v tem razrvanem stanju med dnevom in nočjo. Osojnik nas torej popelje skozi neko poletje, tako kot nas je v zajetni knjigi 2021 popeljal skozi epidemično leto, ampak na čisto svoj način, brez formalnosti, upoštevanja pravil ali določil. Res pa se nam zdi, da nam je malo vroče in da se zadeve neizogibno lepljivo končujejo sredi vrstic in verzov, polnih neverjetnih podob. Kljub temu zamahu pa bi si želela malo bolj dodelan oziroma omejen koncept. V divjem ritmu branja, ki sledi še bolj divjemu ritmu pisanja, zadeva deluje, očara, preseneti, pa vendar jo je nemogoče pomensko zagrabiti na kateremkoli koncu, za katerikoli vogalček, ki štrli ven, ker je vsega preprosto preveč. Od sveta utrujeni premišljevalci bi si kdaj pa kdaj želeli malo bolj varnega zavetja. Tu ga ne bomo našli, saj že drvimo med zvezde in nekam domov, ampak kam?

Na Islandiji je izročilo o skritih ljudeh, imenovanih huldufólk, še danes živo. Gre za po ljudskem verovanju nevidna bitja, ki prebivajo v skalah in gričih, zaradi njih pa naj bi že marsikje spremenili celo traso ceste. Na to izročilo se navezuje tudi naslov novega filma Mihe Hočevarja, v katerem se Islandec brez spomina in potnega lista znajde med pisano druščino iz ljubljanskega predmestja. Hočevar je pred četrt stoletja posnel Jebiga, enega kultnih slovenskih filmskih prvencev, njegova komedija Gremo mi po svoje pa ostaja drugi najbolj gledani slovenski film vseh časov. Scenarij za Skrite ljudi je napisal skupaj s srbskim scenaristom Srđanom Koljevićem, v eni izmed vlog pa nastopa tudi režiserjev oče, igralec Janez Hočevar - Rifle. Film se poigrava z žanrskimi pričakovanji, prepleta skrivnostnost in humor, v na videz lahkotni zgodbi pa odpira tudi vprašanja identitete, predsodkov in družbenih delitev. O tem, kako uspešno združuje vse te prvine, razmišlja Muanis Sinanović.