Ocene

Piše Ajda Klepej,

bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Pesniški prvenec Eve Šubic Tema se deduje po očetu se razpira kot intimističen svet, v katerem pa pesnica, v nasprotju s temačnim naslovom in naslovnico, predvsem raziskuje in preobrača temo v drugo obliko svetlobe, ki je vseprisotna. Tema ne pomeni ugasnjena luč, praznina, nič, temveč je za pesnico prostor mnogoterih odtenkov in nians, ki se izrisujejo ponekod ostreje, drugod bolj zabrisano.

Skozi obsežno zbirko, ki vključuje zajetno število pesmi na nekaj več kot 150 straneh, lirska subjektinja tke osebnoizpovedno izkušnjo, zaznamovano z vlogami, ki jih ima v življenju. Njene vloge se skozi zbirko polagoma razvijajo iz zelo partikularnih in predeterminiranih v občečloveške in brezčasne. Je hči, vnukinja, študentka, ženska, ženska brez otrok, ljubimka, ljubimka brez ljubimca in bitje, polno podedovane travme in strahu pred minevanjem in predvsem polno teme, ki jo je treba na ta ali oni način na neki točki prekvasiti v nekaj drugega: »Tvoja sreča bi bila tako unikatna, / kot je tvoja žalost.«

Zbirka se nam zazdi izredno intimistična ravno zaradi upesnjenih osebnoizpovednih stisk, ki pritičejo ljubezni, minevanju, odraščanju, slikam iz narave. Vendar pa že takoj na začetku začutimo, da bo zbirka veliko več kot zgolj vóden ogled bunkerja naše psihe, če parafraziram pesničine verze. V svojem izrazju in témah je veliko bolj drzna, da bi njeno poezijo mogli zreducirati na zgolj osebnoizpovedno in intimistično. Najbolj vidno radikalna dela zbirke se izrišeta v tretjem delu, naslovljenem Nesnice, in v četrtem delu z naslovom Pepe, kjer nas presenetijo in pretresejo že slike in grafike kokoši. Feministične note, ki se v zbirki nalahno izrisujejo že prej, pesnica na tem mestu radikalizira do glasnega forte. Zadnja dva dela zbirke sta določena z naslovoma, prva dva razločka pa se ponujata kar sama. Intimističnemu izpovedovanju, prepletenemu s slikami iz otroštva, družinskim krogom, ki se izkaže za disfunkcionalnega, in pesmimi, ki bi lahko nastale tudi iz gledišča otroka, sledi del, ki ga zaznamuje neizpolnjena, mestoma uničujoča romantična ljubezen, ki ravno v tej zbirki doživlja zadnje vzdihljaje.

Preden se lotimo zadnjih dveh, najbolj vpadljivih delov zbirke, se moramo nujno posvetiti prvima dvema. Čeprav nista opremljena z grafikami in slikami, sled in odmev puščata bolj subtilno in zaradi tega dosti bolj domiselno. Ta vpadljivost ne potrebuje živobarvnih slik ali modernističnih postavitev verzov. Gre za tih glas, ki nastopi vmes ali na koncu pesmi, včasih v poševnem tisku, in ironično ali humorno spremlja verzno besedilo. Tukaj lirska subjektka izstopi iz svoje resničnosti in iz odmaknjenega vmesnega prostora komentira dogajanje. Gre za izolirane verze, ki včasih delujejo kot aforizmi, iztrgani so iz prostora in časa in obvisijo brez dodatnih razlag. So drobne opazke, rečeno z besednjakom Jureta Jakoba. Za ta tihi glas se zdi, kot da odzvanja sam pri sebi, sam zase, le zase. Pri bralcu povzroči miselne premore, ki delujejo izjemno nepredvidljivo in sveže: »... ko se rodimo, mislimo, da bomo živeli, ko umremo, prav tako.« Ta notranji glas je hkrati poln samozavedanja, lahko bi ga imenovali tudi poetološki, saj uvaja misli, ki se nanašajo na lastno poetiko: »Nikoli ne napišeš enako iskrene pesmi dvakrat.« Zavoljo tega glasu je možno upesniti še tako boleče trenutke, ki bi se brez napisanega, brez besed, razblinili, ne bi obstajali.

»In midva nekje daleč narazen,

nekje med a, b, c, in d,

tako brezimenska,

da v nekaj letih ne bo več mogoče

zastaviti vprašanja,

ki bi mu bila

odgovor

(ki bi naju oblikovalo v besede).«

Element presenečenja, ki zaseka skozi intimistični svet lirske subjektinje, so torej Nesnice. Tematika se tukaj radikalno spremeni, poprej tiho navzoča feminizem in kritika sodobne, še vse preveč patriarhalne družbe, prevzameta vso pozornost zaradi grafične razgibanosti verzov in zelo približanih slik kokoši. Med na videz diametralno nasprotnima svetovoma pa vendarle obstaja povezava. Napetost med lirsko subjektinjo in moškimi družinskimi člani, pravzaprav celotno skupnostjo, ki je zaprta, tradicionalna, nazadnjaška, kar se tiče pogleda na spolne vloge, lahko zaznavamo že prej. Utesnjenost, sovraštvo, nemoč proti taki miselnosti izbruhnejo v obliki poosebitve kokoši z vlogo ženske. Kokoši pravzaprav nikoli niso imenovane tako, so zgolj nesnice, saj se od njih pričakuje samo valjenje jajc, »ker včasih želijo izvaliti idejo namesto otroka. / Takrat oče pravi, da so kure butaste.« Lajtmotiv nesnic je, da petelin ostaja. Kritika je precej nazorna in slikovita. Zanimivo pa je, da v zadnjem delu zbirke, naslovljenem Pepe, družinski petelin s tem imenom umre. Slovo od njega s pogrebom morda pomeni večjo in širšo osvoboditev lirske subjektinje, ki je tudi nemalokrat zreducirana na nesnico.

Tema se deduje po očetu je nadvse zanimiv in perspektiven pesniški prvenec. Zagotovo gre za zbirko, ki ji ni podobna nobena druga. Ves čas ohranja modernističnost v smislu nekonvencionalnega, neuveljavljenega in novega, tudi skozi intimizem. Tako radikalno različna svetova poetike se dobro dopolnjujeta in prepletata, tako da je zbirka konceptualno zelo dobro zamišljena. V nekaterih intimističnih pesmih, kjer jih že omenjeni pesniški glas ne postavi v perspektivo in se do njih ne opredeli, izgubijo težo, ki jo zbirka sicer ima. Rešitev vidim v manj obsežni zbirki, kjer bi vse pesmi služile svojemu namenu in konceptu in kjer bi bila odločitev za umestitev vsake pesmi zavestna, celoten izdelek pa bi deloval bolj izčiščeno. Kljub temu pa se po branju počutimo malo manj v tèmi, ali pa v njej vsaj nismo sami.

Piše Matej Bogataj,

bere Dejan Kaloper.

Prvenec Boštjana Trohe – Kara Kako igrati šah v temi, podnaslovljen kot Priročnik za začetnike, je težko žanrsko umestiti, še težje mu je najti primerjavo v domačem literarnem prostoru. Roman sprva deluje precej enigmatično – trije zavaljeni, pijani in našmrkani se v uvodu znajdejo na letalu in na letališčih. Toledo je očitno nadvse bogat in financira igro, ki zahteva precejšnjo investicijo in ga trpijo samo zato. Zraven sta aristokratska dama Joburg, nekakšna grofica, ki nekaj da na fineso in etiketo, in bivši študent medicine Capo, ki je vzdevek dobil ne po svojem šefovskem položaju, temveč po mestu rojstva, Kopru oziroma Capodistrii. So na vrhu v igri, ki jo igra nespremenljivih dvanajst ekip, vendar je njihov primat zaradi notranjih trenj ogrožen, Toledova vse bolj izrazita in naraščajoča nesposobnost hromi in ogroža vse, in ni čudno, da iščejo zamenjavo. Na letališču se vsaj eden od njih dobi z v Parizu živečim fantom, ki pere denar. Vrhunsko, recimo »tisto«, pošiljajo Rusi francoski strankarski voditeljici Marie Le Pen, pa malo savdskim šejkom in kar je še spornih oziroma kot takšnih v literarnem svetu prepoznanih negativcev. Kako, kaj in zakaj poteka igra, Trohe ne zanima in to je brez dvoma velika pomanjkljivost tega pisanja; kot seveda tudi pavšalne sodbe, ki so samoumevne samo v tem zaključenem literarnem svetu, ki pa nima ostrih robov in se nam pogosto zdi, da niti ne poskuša zrcaliti realnosti, temveč vzpostaviti paralelno in samozadostno, neodvisno okolje za negativce.

Po uvodu se drastičnost nadaljuje. Tudi z zgoščevanjem. Kandidat, ki naj bi zamenjal brutalno umorjenega Toleda, profesionalno zadušenega s steklenico konjaka, živi kot pralec denarja v Parizu. Pred dekletom, umetnostno zgodovinarko, katere mati je živela v blodnjah zaradi atrijske fibrilacije, skriva, da ima isto bolezen tudi sam. Če se napreza, ga občasno tako zvije, da se po napornih sestankih ali bežanju po smrdljivih predmestjih svetovnih prestolnic, v katerih tolpe neusmiljeno prežijo na bogate, potopi v sanjski svet. Tam se vse odvija na eno temo – na pogodbo s hudičem, podobno faustovski, v kateri se mora odločiti za ničimer zamejeno moč ali za harmonično in malce tudi rutinsko in umirjeno sobivanje z zaročenko. Kar pomeni samo kakšen teden Bornea in želv, sicer pa meščansko in umetniško življenje v Parizu. Ker je razvoj dogodkov divji in komaj verjeten, se nam včasih zdi, da je pretežni del Trohovega pisanja življenje v glavi, torej delirij oziroma prividi, ki jih ima med izklapljanjem zavesti zaradi srčne napake. Recimo bežanje po strehah visoko nad Parizom, s policaji iz posebne enote za petami, komaj nekaj dni po operaciji na prsnem košu – ta je že ena takšna, pa ne edina.

Vendar nam enega od ključev za branje ponuja kar Trohova biografija. Ukvarja se namreč z videoigricami, kjer je, kot recimo v filmih o borilnih veščinah, vse mogoče. Breza se upogne in deluje kot lok, če se vanjo zažene sposoben borec. Ravni igre – in Capo ponuja največji možni izplen – proti vrhu dobivajo vse bolj fantastične dimenzije. To skoraj pojasni tudi skrbno izpisane dogajalne prostore, predmestja Pariza in Kaira, letališke terminale, vse je v vlogi nekakšne prepričljivosti. Ob tem ima Priročnik za začetnike še enega vzornika: Tarantina, filmskega režiserja, ki se je bolj kot iz realnosti napajal iz žanrske tradicije in pritrjevanja, celo napihovanja tistega, kar je v žanrih odveč in nepotrebno. Roman Kako igrati šah v temi je tako knjiga, ki se spogleduje z vizualnim, tudi z drastiko, bolj in bolje pa bi moral izrisati motivacijo likov, da bi bil prepričljivejši.

Predstava Vozel gledalca s pripovedmi vodi skozi zgodovino, sedanjost in vizijo prihodnosti mesta Reka, ki je že zgodovinsko zaznamovano z vojno in vojaško industrijo. Tako ladjedelnica kot druge industrijske panoge so bile že od konca 19. stoletja povezane z vojaško pomorsko opremo.

Reka je tudi domovanje kolektiva Igralke, ki jih v Sloveniji poznamo po izjemno uspešnem ciklu predstav Spolna vzgoja 2, pod režijskim vodstvom Tjaše Črnigoj, tokrat pa so k sodelovanju povabile režiserja Žiga Divjáka. Predstava Vozel je nastala v koprodukciji kolektiva Igralke in zavoda Maska Ljubljana, ljubljansko premiero si je v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko.

NAPOVED: Prva premiera v Prešernovem gledališču Kranj je bila sinoči. Gre za koprodukcijsko predstavo Osem ur ni ves dan Rainerja Wernerja Fassbinderja. Avtor priredbe in dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, režiser pa Sebastijan Horvat. Premieri v Kranju bo sledila ljubljanska premiera v Slovenskem mladinskem gledališču, februarja pa v Mestnem gledališču Ptuj in v Zagrebškem HNK. V vseh koprodukcijskih hišah, torej. O predstavi v Prešernovem gledališču Kranj pa več Tadeja Krečič.

USTVARJALCI: Režiser Sebastijan Horvat

Avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković

Scenograf in oblikovalec projekcij Igor Vasiljev

Kostumografka Belinda Radulović

Avtor glasbe Drago Ivanuša

Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek

Asistentka režije Maruša Sirc

Asistentka dramaturgije Brina Jenček

Lektorica Mateja Dermelj

Oblikovalec maske Matej Pajntar

Igrajo

Marion Suzana Krevh k. g.

Luise Vesna Pernarčič

Monika Tesa Litvan

Irmgard Živa Selan

Käthe, Natakarica Romana Šalehar

Jochen Blaž Setnikar

Zoran, Stranka Bojan Navojec

Franz, Čuvaj parka Matej Recer

Rolf, Peter – Marionin fant Blaž Šef

Manfred, Duhovnik, Dr. Bertram Aljoša Ternovšek

Rüdiger, Harald Stane Tomazin

Šef obrata, Wolf Dario Varga

Kretschmer, Gregor Borut Veselko

Jürgen, Manni Vito Weis

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so začeli novo sezono s premiero poetične enodejanke irskega avtorja Oscarja Wilda – Saloma. Igro je Wilde napisal v francoščini leta 1893; prevedel jo je Primož Vitez, tokratno uprizoritev je režiral srbski režiser Miloš Lolić.

Premiero si je ogledala Staša Grahek.

Prevajalec Primož Vitez

Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Miloš Lolić

Dramaturg Periša Perišić

ostumografka Jelena Proković

Koreografka Veronika Valdés

Lektorica Tjaša Pirnar

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš

Asistent scenografa Janez Koleša

Asistentka kostumografke Saša Stoimenovska

Asistentka režiserja Blažka Gantar

Jokanaanovo glavo je izdelal Gregor Lorenci.

Nastopajo Klara Kuk, Matej Puc, Mirjam Korbar, Jernej Gašperin, Joseph Nzobandora – Jose, Gaber K. Trseglav, Boris Kerč, Tomo Tomšič, Matic Žust Šprah AGRFT, Robert Kladnik AGRFT, Luka Kotnik AGRFT, Džoni Balloni k. g.

Piše Tonja Jelen

bere Eva Longyka Marušič.

Knjiga Irene Štaudohar Globoko v gozdu je precizno eruditsko delo, ki pa so ga spodbudili osebni vzgibi. Eseje s podnaslovom O divjem in intimnem je namreč sprožila prerana izguba avtoričinega očeta in ravno tako se tudi končajo. A čeprav se je eno življenje tam prehitro končalo, ta habitat ni postal osovražen. Daleč od tega – je izjemen navdih.

Irena Štaudohar je v tem polliterarnem delu iz več perspektiv zajela literarni, filozofski, glasbeni, filmski in likovni svet, osrednja nit pa je moč gozda z vsemi njegovimi zakonitostmi in skrivnostmi. Tako kot je v knjigi Fižolozofija ponižno, občudujoče in hkrati racionalno razmišljala o odnosu do vrta in o njegovi veličastnosti, je tokrat gozd postal izjemen nabor lastnih in tujih izkušenj. Kaj vse pomeni gozd oziroma njegov celotni sistem, v katerem bivajo živali, rastline in drevesa, nam prikaže z branjem literature in z lastnim doživljanjem. Približa nam recimo gozd v Mainu, ki ga je obiskala in ki je tudi dogajalni prostor v delih Stephena Kinga. Večkrat je seveda omenjeno delo Walden Henryja Davida Thoreauja, avtorju pa je posvetila tudi samostojen esej, preprosto imenovan Thoreau. Avtoričina skorajda redna pot na Rožnik, vzpenjanje na vrh hriba, pa je kot metafora za očiščenje – ta izčiščena poetika odnosa do gozda je pomemben pokazatelj njenega razumevanja in dojemanja gozda. Gozd ni le sistem dreves. Je veličina, iz katere rastejo pravljice, zgodbe, romani, pesmi, filmi, glasba. Treba ga je občudovati in slišati – in ne dojemati kot nekaj samoumevnega. Skozi vso umetniško zgodovino nam to podaja skorajda poetično in znanstveno.

Ne gre torej spregledati, kako pomembno, poglobljeno in veličastno so veliki intelektualci in intelektualke, umetniki in umetnice doživljali gozd in se mu predajali. Čeprav knjiga Globoko v gozdu ni ekološko ali družbeno angažirano delo, pa kljub temu podira idejo antropocentričnega sveta. Kot misel, da smo mi tu le začasno in je narava tista, ki odloča in izbira. Treba je živeti z njo in dopuščati njeno prebivalstvo čim bliže sebi. Kot je to storil Deakin, ki je v domačem dimniku gostil lastovke in zapisal: »Krožile so pod stropom kot modre misli.« Avtorica Irena Štaudohar pretanjeno preliva premišljevanje in gibanje, najsi bo to hoja po gozdu, plavanje v mrzli vodi ali plezanje po drevesih. Divje in romantično hkrati, kot zagovor vseh, predvsem žensk. Vseh, ki jih je svet dojemal kot motilke, čarovnice, histeričarke in pohujševalke. Eseja Drevesa in ženske ter Mistika sta zagovor vseh upornic, resničnih in literarnih. Vse so tlakovale pot in se žrtvovale za današnje ženske. da bi jim bilo lažje: »Danes nas nagovarjajo, ker predstavljajo vrednote, ki jih obupno želimo povrniti, da bi preživeli,« piše Irena Štaudohar.

Obširni eseji so polni citatov iz avtoričinih lastnih opravljenih intervjujev in klasične in sodobne literature. Ta se ne omejuje le na določena imena, pač pa se presenetljivo, a razumljivo razvejeno nagiba tudi v bolj popularno kulturo, kot je npr. Elizabeth Gilbert s knjigo Jej, moli, ljubi. Ljubezen in erotika se stapljata mimogrede, že povsem romantično. A to tudi poganja svet – pravzaprav prav blaznost spodbuja nove ideje. In tako se esej Medved posveča tudi erotičnemu odnosu z medvedom. Kontroverzno delo Marian Engel Medved Irena Štaudohar interpretira z globokim spoštovanjem do te živali. To niso zveri, kot nam jih radi predstavljajo njihovi odstranjevalci.

Knjiga Globoko v gozdu je preplet čustev, znanja, razumevanja in spoštovanja naravnih zakonitosti. Je dojemanje človeške in naravne prvinskosti, ki je v svetu algoritmov in pristajanja na sivine vedno manj upoštevana. Ne moremo je izbrisati, kot tudi gozdov ne, saj vedno prerastejo umetne zajezitve misli ali prostora. Je kot vmesna pot med magijo, divjostjo, čarobnostjo in razumskim upoštevanjem, strahospoštovanjem narave. Že avtoričina prva knjiga Magija za realiste je dobro tlakovala pot, knjiga Globoko v gozdu pa je vse še bolj nadgradila.

Piše Urban Leskovar,

bere Aleksander Golja.

Muanis Sinanović velja za enega izmed najbolj prepoznavnih ustvarjalcev v slovenskem literarnem prostoru. Poznamo ga predvsem kot pesnika, esejista in kritika. Za pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma, za zbirko Krhke karavane pa kritiško sito, je tudi prejemnik Stritarjeve nagrade. V njegovem drugem romanu Modra svetloba spremljamo dva protagonista, Selmo in Miha. Prva je priseljenka bošnjaških korenin, ki se spopada z marginalizacijo, drugi pa problematičen mlad moški, ki nezadovoljstvo nad pomanjkanjem ljubezenskih uspehov pretvori v sovraštvo do žensk. Lika bi si bila težko bolj različna, a to deluje kontrastno in učinkovito uravnoteži pripovedni potek romana. Ponujata namreč drugačen pogled v pereča družbena vprašanja, ki delijo mnenja. Avtor, predvsem prek Selme, problematizira ideologijo nacionalizma, rase in identitete ter poudarja, da gre pri čaščenju teh idolov za občutek večvrednosti. Dominantna kultura nad priseljensko izvaja nekakšno moralno čistko, vse kar se ne prilega njenim ideološkim kalupom namreč razume kot grožnjo za obstoj lastnih vrednot. Sinanović tu razvije tezo, da je privilegirana zahodna kultura, v katero kot perifernega vazala kapitalističnih interesov vključi tudi slovensko družbo, obsedena z umazanijo, da mora nenehno čistiti tisto, kar se, bojda, ne prilagaja in izstopa. Prek Selme tako dobimo vpogled v problematiko odnosa do priseljencev, avtor pa njeno zgodbo tudi globalizira, njen partner namreč prihaja iz Palestine, in tako čiščenje zahodne družbe ni omejeno samo na nacionalizem, temveč gre za destruktivno silo, ki si lasti, raztelesi, kolonizira in preprosto upepeli tiste, ki bi se ji drznili stati nasproti.

Brez dvoma imamo opraviti z angažiranim romanom, a najbolj zanimiv lik v pripovedi ni Selma, temveč Miha. Še vedno živi z mamo, osamljen in jezen na svet, za katerega misli, da bi mu moral nekaj dolgovati. Lik je na začetku bolj kot ne žalostna karikatura, nato pa v njem začne tleti komaj zaznavna iskrica človečnosti, ki jo pisatelj na izbranih mestih razpiha. Edino kar bi lahko pogrešali, je, da bi bila radikalizacija Miha, ki se kaže v njegovem nacionalizmu, nakazana z enako suverenostjo in empatijo kot marginalizacija Selme. Nasploh je s slednjo lažje simpatizirati, toda mar ne bi bilo bolj zanimivo, če bi v svoji krhki človečnosti zasijal tudi tako problematičen lik, kot je Miha?

Kadar sledimo miselnemu toku Selme, ki se upira standardnim predstavam o priseljencih – izkaže se namreč, da je magistra filozofije in antropologije – pripoved postane izrazito esejistična. Selma pronicljivo secira slovensko družbo in opozarja na njene dvojne standarde, izkaže se tudi, da je njen pogled izostren prav zato, ker je priseljenka. Kaj hočemo, najboljši opazovalci so tisti, ki so iz družbe zaradi takih ali drugačnih razlogov izločeni. Še najbolj presenetljiva je njena opazka o globalizirani zahodni kulturi; njene predstavnike namreč dojema kot moralno in duhovno izvotljene, kot apatična bitja, ki jih pri življenju drži zgolj še popkultura in pretiran konzumerizem.

Miha in Selma sta si v neki točki precej podobna, saj njuni življenji, ne glede na to, da je prvi nacionalist, druga pa levičarska intelektualka, siromaši ista sila, ki se napaja iz nestrpnosti in pohlepa, le da se Selma tega vpliva zaveda, Miha pa ostane žrtev svoje lastne ideologije, ki mu govori, da mora s prstom venomer kazati na migrante, in se nikoli ne zave, da je za njegovo pomanjkanje občutka smisla v življenju, pravzaprav kriva tista ideologija, ki jo sam brani. Za duhovno krizo modernega zahodnega človeka namreč ne moremo kriviti migrantov. V tej situaciji lahko implicitno zaključimo, da sta v kolesju postkapitalistične družbe oba enako nepomembna in odrinjena.

Sinanović se izkaže za odličnega družbenega kritika, toda celotna angažirana poanta je bralcu preveč konkretno sugerirana. Roman ne vodi v razmislek, temveč prepričuje o svojem prav in morebiti smo zaradi tega prikrajšani za intelektualni užitek. Pred nami ni kost, ki bi se jo dalo glodati, ne gre za pripoved, ki bi bralcu dopustila priti do lastnih zaključkov, temveč za serijo zagovorov danih trditev, ki celotno dogajalno nit romana sproti kontekstualizirajo in razlagajo namesto nas.

Sicer pa se pisatelj precej bolje znajde kot esejist, saj mu dogajalna plat romana povzroča malce preglavic. Predvsem proti koncu, z vpeljavo lika Jane Kosovel, ki skorajda postane tretja protagonistka romana, pripoved izgubi nekaj jasnosti. V zgodbi je sicer omenjena že prej, a zgolj bežno, tako bežno, da mora pisatelj o njenem obstoju ponovno opozoriti tudi bralca, Jana Kosovel pa se nato precej nenadno pojavi in zavzame pomembno vlogo, zaradi česar vse skupaj izpade malce rokohitrsko. Sicer pa je Modra svetloba vešče napisan roman, ki se dotakne perečih tematik sodobne družbe. Če bi bila dramaturgija pripovedi enako suverena kot njena razmišljujoča esejistična plat, pa bi imeli pred sabo resnično vrhunski roman.

Piše Tatjana Pregl Kobe,

bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Če pošteno povem, sem obsežno pesniško zbirko Moj papirnati dom prebirala v nekem posebnem ozračju. Minljivost je z odhajanjem v onkraj nekaterih ljudi iz moje bližine postala preveč resnična, ocena knjige Mrtvaški ples Damijana Stepančiča težka, in izpoved pesnika Aceta Mermolje z opisovanjem bolečine osamljenosti in temine postaranega življenja še težja. Po drugi strani pa mi je bil čustveno-kognitiven pristop tudi v pomoč, saj sem lahko globlje dojemala pesnikovo zrenje v prepad med fizičnim in metafizičnim.

Že prvi verzi zbirke Moj papirnati dom napovedujejo hlad, ki bralca spremlja vse do konca knjige: »Vračal sem se s pesniškega srečanja, / ki sta ga objela mraz in dež, / edina v vsem poletju.« Prvi verzi pesmi Vračanje s pesniškega srečanja, napisane junija 2022, bralca takoj popeljejo v žaloigro, ki govori o pričakovanjih in realnosti. Nagrada, ki je pesnik na tem srečanju kljub pričakovanju ni dobil, bi pomenila priznanje njegovemu ustvarjanju v vseh minulih desetletjih – od časov, ko je bil »pred vekom dni« še mlad, do dni, ko se kot star pesnik sprašuje: »Kaj naj mi bo sedaj nagradno tekmovanje, / ko se moram kot cigan odseliti v past puščave?« A je že tako, da je nagrad malo, odličnih pesnic in pesnikov, ki bi si jih zaslužili, pa več, vendar v tem ni njegova poanta. V čem torej je? Zakaj Mermolja – kajti umestitev prav te pesmi na začetek zbirke Moj papirnati dom zagotovo ni naključje – tako izpostavi vrnitev lirskega subjekta s pesniškega večera in meditacijo o nedobljeni nagradi? Da bi v celoti razumeli težo in pomen te odločitve, se je treba ozreti na pesnikovo bogato preteklost, ki jo zaznamuje več desetletij ustvarjanja, na njegovih prejšnjih trinajst samostojnih pesniških zbirk.

Zgodnja mladostna poezija Aceta Mermolje je bila na slovenski lirični sceni sprejeta kot sveža, ostra in izrazito opazna osvežitev zamejskega literarnega prostora. Ko je leta 1972 izšel znameniti Pesniški list št. 3, je postal eden najobetavnejših mlajših zamejskih glasov. Njegova literarna pot se je nadaljevala z zbirkami Nova pesmarica, Med kaktusi kuham kavo in Z zvezdami v žepu, v njih je opozoril nase z ironično in hudomušno govorico, v katero je duhovito vpletal elemente nadrealizma. Vse od začetka ga je od starejše generacije zamejskih pesnikov ločeval modernističen pristop z opuščanjem ločil in vpeljevanjem nadrealističnih prvin. Njegov zgodnji vstop na slovensko pesniško prizorišče pred več kot petdesetimi leti, ko se je njegov lirski svet razpenjal od Krasa prek Benečije vse do morja, je zaznamoval oster posluh za drobne, na videz nepomembne detajle. Začetna faza, polna formalnega eksperimentiranja in ironične distance, je postavila temelje za prehod v polno pesniško zrelost. Kot zamejski avtor je seveda v svoji bogati metaforiki opisoval vsakdanje življenje tržaškega prostora. V zbirkah Igra v matu, Elegije in Basni ter Drobci na parketu so njegove pesmi dobile novo konotacijo, meditacija o modernem svetu, odtujenosti in družbenih krivicah je postala intimnejša in globlja. V času, ko je v ospredje postavljal socialna, idejna in eksistencialna vprašanja tržaške oziroma zamejske stvarnosti, je bilo v njegovi poeziji zaznati tesnobo, odtujenost in osamljenost sodobnega človeka. Prelom v njegovem opusu, ki že napoveduje intimen obračun z minljivostjo, predstavljajo zbirke Na robu lista, To ni zame in predvsem Okruški. Osnovni motiv postaneta staranje in minljivost, s čimer nadaljuje v zbirkah Čivk duše in slogovno drznejši Lukov greh.

Moj papirnati dom je zbirka daljših in krajših pesmi v prostem verzu s premišljenim in mestoma upočasnjenim notranjim ritmom. Urejena je v šest ciklov z različnim naborom pesmi: Laguna, Upor, Analiza sanj, Čas nevidnosti, Drobtine in Za zaključek. Prvi je najbolj meditativen. Pesnik govori o želji po pisanju knjige in hkrati o tem, da se boji ostati duša brez mesa in se izliti v madeže črnila. Piše o daljavah časa, o preteklosti v Jugoslaviji, revoluciji in Titu. O Gorjancih in Kostanjevici na Jakčevi sliki, o jezu na modri Soči in z granatami preluknjanem Sabotinu. O otočku Gradiške lagune in celo o nostalgičnem dopustu z ženo, vnukom in psom na Olibu, ki se že navezuje na naslednji spomin. Kot enajsto je na konec uvrstil pesem Rogoznica, o polotoku, kamor so se na počitnice vrnili po vojni, ki je pometala s topovi in s sovraštvom in ko je sosed klal soseda. Napisana je bila pred tridesetimi leti! Že Mermoljev natanko premišljeni izbor in gradnja tega razdelka pričata o prepletenosti časa, kjer v pogledu na preteklost ni pomembna kronologija. Izmed vseh enainpetdesetih pesmi v knjigi so samo štiri v prvem razdelku označene z letnico nastanka.

Drugi cikel, v katerem je štirinajst pesmi, že z naslovom Upor določa drugačne verze. Pesmi z večjim političnim nabojem o vojnih grozotah, uporu proti zlu in človekovi uničevalni naravi so ujete v pretekli čas, kjer »Spomin miži, / da ne bi štel izgub / in imen v poteptani travi«. Ekspresivna metaforika v naslednjih bolj metafizičnih razdelkih dobi krila. Analiza sanj s petimi pesmimi predstavlja dramaturški vrh zbirke zaradi čiste liričnosti, ki si jo Mermolja privošči, kot da mu mala, drobna sanja ne dovoli verzov o grozotah, vojnah in travmah današnjega časa. Cikel se konča z izginotjem pesnika, ki je daroval sporočila pobesnelemu vetru, da je razmetaval poletja in zime, dolge verze in kratke rime.

Dialog z mrtvimi in razmišljanje o nekem drugem življenju se nadaljuje tudi v ciklu Čas nevidnosti. V desetih pesmih z estetsko izpiljenimi prispodobami je podana globlja refleksija o neskončnosti vesolja in časa, v eni od teh pa predstavi pesnika, ki »s premraženo roko / išče globino, tisto pod / snegom in pod ledeno zemljo, / ki v odkrivanju srčnih strun / rani s petjem telo do krvi«.

Cikel desetih pesmi Drobtine prinaša krajše zapise, pa tudi različna sporočila. V prvi, Kratka avtobiografija, se pesnik sprašuje: »Kdo sem?« Naslov naslednje je odgovor: Zamejski pesnik. Pesniško poslanstvo, spomini na mrtve pesnike iz svojega okolja, samota in molk, zaklenjen v kletki upa. Na koncu knjige je v razdelku Za zaključek samo ena pesem, ki pa se kljub naslovu Vse izgine, ne konča turobno: »Iz žalostnih not se predrami up / in pomislim na obliko sanje, / ko leti v oblak kot / pravokoten zmaj, / ki ga otrok vleče z vrvico, ovito na prste; / rahel tresljaj življenja.«

Prav v tem »rahlem tresljaju življenja« se skriva odgovor na vprašanje, zakaj Ace Mermolja zbirko Moj papirnati dom odpira z grenko meditacijo o nedobljeni nagradi. Verzi o nedobljenem družbenem priznanju na začetku knjige niso izraz užaljenosti, temveč pesnikov zavestni rez z zunanjim, materialnim svetom. Priznanja in nagrade pripadajo preteklosti, tektonskim premikom zgodovine, Trstu in zamejski stvarnosti, ki jo je pesnik popisoval več kot pol stoletja. Na pragu starosti pa pesnik, ki se nedvoumno sooča z minljivostjo lastnega življenja, a hkrati vztraja v pesniškem dialogu s svetom, spozna, da je edina resnična »nagrada« tista, ki ostane, ko vse zunanje izgine: to je sposobnost, da iz globine osamljenosti in mraza še vedno izvabi lirično sanjo. Postavitev uvodne pesmi je tako ključ, ki bralcu odklene celotno zbirko – je Mermoljevo dokončno slovo od hrupa sveta in prostovoljen vstop v tišino lastnega papirnatega doma, kjer je pomembno le še tisto, kar je metafizično.

Če je bil Gajin svet v prvem delu zmes romantične komedije in prvin kriminalke, nas tokrat preseneti njegova skoraj dvodelnost, nekako v prvi tretjini in sklepu spremljamo Gajino zgodbo o njeni prvi srednješolski romanci, pri čemer na lastni koži izkusi medvrstniško nasilje; v večjem delu filma pa se zgodba povsem zasuka v vojno kriminalni žanr z vrsto akcijskih prizorov po zgledu ameriških filmov z udarno glasbo in hitrimi rezi. Tema je ugrabitev njene mame, ki sodeluje z Zdravniki brez meja, in sicer v izmišljeni državi, kjer divja vojna. Poda se na pravo reševalno misijo, pri tem pa mora proti pričakovanjem združiti moči s kriminalcem Aleksom. Prvi film Gajin svet iz leta 2018 je bil dramaturško vsekakor bolj strnjen, gledalec pa se tokrat mora sprijazniti, da gre za obliko okvirne in vložene pripovedi, obe pa imata močno, spodbudno, tudi poučno sporočilo: da ni vse tako, kot je videti, da to ni razlog za pesimizem, da se zlo lahko spremeni v dobro, da nikoli ne obupaj in da pogum rešuje. Tako je zastavljen tudi eden od dveh osrednjih likov, kriminalec Aleks, ki ga igra odlični Jurij Zrnec, in seveda Gaja, Uma Štader, ki pristopa k svetu s samoumevnim pogumom in simpatično odrezavostjo Pike nogavičke. Aleks značajsko nekoliko spominja na očeta Lukea Skywalkerja iz Vojne zvezd, ko se odvrne od temne sile in stopi na pot dobrega; kot je videti, tudi Aleksa njegova intimna, družinska zgodba, ki je na tem mestu ne bomo izdali, prepriča, da Gaja ni samo nadležna otročela, ki se znajde ob njem, ko bi to najmanj hotel, in ji pomaga. Dodatna sled, da je bila Vojna zvezd do določene mere vzor za Gajin svet 3, pa je – poleg same vojne tematike – končna podelitev nagrad za pogum – spomnimo se, kako se konča prvi del izvirne trilogije. S temi referencami seveda ni nič narobe, dejstvo pa je, da nam je očitno ameriški pristop k oblikovanju značajev in same zgodbe že dodobra zlezel pod kožo. K temu lahko prištejemo tudi režijsko sicer spretne posnetke dogajanja z vojnega področja ali ilustrativne posnetke, ko namesto dialoga samo gledamo na primer zaljubljeno pomenkovanje najstniškega para, zraven pa igra glasba, vendar se zdi, da so ti včasih predolgi. Med igralskimi miniaturami je treba izpostaviti prepričljivo igrivost Ajde Smrekar v vlogi Gajine mačehe, pristnost Jerneja Kogovška v vlogi nespretnega mladega pomočnika inšpektorja in vživetost Mine Švajger v srednješolsko obstranko. Gajin svet 3 je film, namenjen mladini, ki ji bo najverjetneje blizu romantična komičnost in akcijskost vojne kriminalke, čeprav je verjetnost zgodbe marsikdaj precej upogljiva na račun komike, kot predstavnik malo starejšega občinstva pa si bom zapomnil predvsem duhovito plat Aleksa in Gaje in njun skupni, izstopajoči prizor s pravimi dramskimi prvinami.

Piše Matej Bogataj,

bere Igor Velše.

Iztok Geister je od pesniških začetkov, ko je bil član konceptualistične skupine OHO, takrat s pomenljivim psevdonimom Plamen in s pesniško zbirko Parjenje čevljev kot najbolj znano in priznano iz tistega obdobja, prehodil dolgo literarno pot. V zadnjem času ga beremo predvsem v občutenih in poglobljenih esejih o naravi – o sobivanju, soodvisnosti in raznovrstnosti živalskih vrst v različnih biotopih. Izstopajo predvsem spisi o pticah, bil je tudi soustanovitelj Društva za opazovanje in proučevanje ptic, ki je s svojimi monitoringi opozarjalo na občutljivost naravnih habitatov, izpostavljenih intenzivnemu in monokulturnemu poljedelstvu, kemičnemu in biološkemu onesnaženju in nepremišljenemu prilaganju krajine potrebam človeka, kar potem plačujemo recimo s poplavami in sušami.

Esej o otoku predstavlja naslednjo fazo njegovega pisanja, navdihuje se pri piscih, ki pišejo tudi na podlagi prebranega. Pri Geistru, kot je sam neženirano zapisal, tudi na podlagi televizijskih dokumentarcev o različnih stabilnih, včasih tudi ogroženih habitatih na eksotičnih in težko dostopnih, pogosto množičnemu turizmu tudi prepovedanih območjih po svetu. Pri tem je opazen Geistrov odmik v katalogizacijo, v sicer esejistično omejeno in osebno precejeno, pa vendar takšno oblikovanje različnih seznamov in nabiranje podrobnosti, kakršnega sta recimo obnovila knjižni molj in obsedenec s starimi rokopisi in deli mojstrov fantastike Jorge Louis Borges in Umberto Eco z obsedenostjo s seznami. Ali pa strastni erudit Predrag Matvejević s knjigami o kulturni pestrosti Sredozemlja ali nabirko zapisov o kruhu.

Podobno kot njegov neoavantgardni vrstnik Ivo Svetina, ki je iz potovanja pomorščaka Barbose prozno in kar najbolj osebno izpisal skoraj fantastičen, pa vendar tudi na zgodovino naslonjen roman Malabar, tudi Geister v Eseju o otoku povzema popotne dnevnike in pričevanja zapisovalcev o velikih pomorskih ekspedicijah. Povzame Homerjevo Odisejo, ker se njene epizode dogajajo na otokih, obdela Robinzona in se ukvarja z velikimi odkrivanji, od Magellanove poti okoli sveta do Darwinovega potovanja z ladjo Beagle, omenja gusarstvo in usode nasedlih posadk, vse kar najbolj osebno precejeno in verjetno hote nezaključeno, skoraj naključno. Pogosto pač v službi citiranja obskurnih avtorjev, ob čemer pogosto upravičeno polemično precedi odnos do živali in domorodcev na na novo odkritih ozemljih, pa naj gre za nekdanje živalske portrete, kakršne je pisal Fran Erjavec, ali za predsodkov polne in do delov biološkega konglomerata nastrojenih popisovalcev živalskih vrst. Nekaterih izginulih, drugih ogroženih, če so se prilagodile majhnosti specifičnosti otoškega življenja in jih je potem doletelo odkritje človeka z vsemi boleznimi in živalskimi vrstami, ki jih takšno zavojevanje prinese.

Ne le, da je Geister izpustil recimo Guliverjeva potovanja, kjer nastopajo plavajoči otoki in fantastične prikazni kot izraz notranje imperialne politike, tudi v poglavju o poimenovanju otokov po živalih se bolj naslanja na enciklopedično znanje kot na izkušnje iz akvatorija, v katerega se sicer rad spominsko vrača. Izpusti recimo zadrske in kvarnerske otoke, kot so Mišar, Mišnjak ali Zeča, da o poimenovanju jadranskih otokov po ribjih vrstah, kot je recimo Grujica, ne omenjamo.

Vendar je takšna provizorična zasnova zbirke esejev, ohlapno nabranih okoli pojma otok, verjetno hotena. Čeprav se po zamahu zdi, da gre za koagulacijo, za zgoščevanje vedenja, za tisto, kar so včasih imenovali summa, pa je Geistrovo pisanje lahko kar najbolj osebno. Najbolj učinkovito takrat, kadar govori o eksotičnih pticah ali redkih, endemnih rastlinah, najbolj neposredno takrat, ko popisuje svoje stike z redkimi ptičjimi vrstami in morda najmanj posrečeno v poljudnem uvodnem delu, ko poskuša jezikoslovno zajeti pojmovni bazen ali v stilu poljudnih revij našteti vzroke za nastanek otokov. Kar navdušuje, je Geistrov optimizem; ne le zaradi nedavnih znova odkritih ptičjih oziroma živalskih vrst, za katere so mislili, da so izginile, tudi usodo koralnih grebenov vidi drugače od medijsko zapovedanega senzacionalizma in verjame v veliko regenerativno moč narave.