Piše Marija Švajncer,

bereta Maja Moll in Igor Velše

Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika.

Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost:

»Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.«

Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so.

V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.«

Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi.

V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.«

Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.«

Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita.

Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani.

Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti.

Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč.

Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Piše Miša Gams,

bereta Maja Moll in Igor Velše.

Dejan Koban – pesnik, založnik in montažer na TV Slovenija – naj bi doslej napisal okrog dvajset pesniških zbirk, o katerih na ovitku zadnje zbirke Mrčes, piše, da jih je osem izdal, dve sta shranjeni v oblaku, pet jih je med selitvami izgubil, pet pa obredno odvrgel v kontejnerje za papir. Pred tremi leti je ustanovil založbo Črna skrinjica in pod njenim okriljem izdal 27 pesniških zbirk avtoric in avtorjev različnih generacij, pri katerih se kot rdeča nit vije črna naslovnica brez vidnejših podatkov, a ko jo bralec odpre, se znajde na posebni detektivski odpravi prepoznavanja različnih pesniških stilov in izrazov.

Mrčes je formalno gledano njegova sedma avtorska pesniška zbirka. V petih oziroma šestih sklopih – če štejemo še zadnjo pesem v rubriki Konec – beremo 50 pesmi, kar nas spomni na avtorjev body art projekt pre_več, ki v obliki knjige vsebuje fotografije tetovaž 49 krajših odlomkov iz pesmi avtorjev in avtoric iz Slovenije in širšega območja Balkana.

Posamezne sklope v zbirki Mrčes je Koban opremil s citati prijateljev ali pa z verzi iz njihovih pesniških zbirk – tako lahko v uvodu preberemo verz Nežke Struc, v zaključku pa verza Monike Vrečar in Lenarta Sušnika. Še dva pesnika, ki sta sodelovala pri zborniku Črne skrinjice, prepoznamo ob branju Kobanovih pesmi jate in odraščanje. V prvi zapiše: “gregor kosi računa na mehkobo / črnih pulijev, sam prisegam skozi / steklena zapestja, veliko obljubljam. / kot perje. kot jaspis. kot žonglerji z / ognjem. gregor kosi poje dunajsko / torto. se evidentira v službo. mene / se nikoli več nihče ne bo dotaknil.” V pesmi odraščanje pa se pomudi pri pesniku Vidu Karlovšku: “vid karlovšek stoji na krožišču in vihti / svoje pesmi okoli valobranov. vid je / porozno tipalo.”

Zdi se kot da Koban gradi svoj pesniški slog na odmiku od drugih pesniških estetik, a jih na specifičen način ponotranji in do njih vzpostavi ambivalentno razmerje, ki mu služi kot inspiracija za asociativno porajanje verzov. Tudi bežen pregled naslovov v zbirki Mrčes – za katere si je avtor brez dvoma vzel veliko časa – kaže na spontano in hkrati premišljeno snovanje besednih verig, ki se porajajo iz nezavednega po vsakič drugačni verigi asociacij. Naslovi, kot so Rikše niso konkurenčne belim teslam, Tiranu je v učko padlo razpelo, Majhni diktatorji si ne zmorejo sami zavezati vezalk, Madeže preprosto zasteklimo, Vragolije smo obesili za vratove in jim pozabili sneti uhane, Mozart se je pozabil žogat, zato nam uhaja iz spomina itd. spominjajo na izposojene drobce groteskne vsakdanjosti, ki jih najdemo v reklamnih sporočilih, medijskih novicah, slasherskih filmih, popevkah in postmodernistični dekonstruktivistični poeziji, kateri je pesnik naklonjen tako po vsebini kot po formi.

Med branjem pesmi se bralec mimogrede znajde v kolažu najrazličnejših vtisov, impresij in sugestij, razmejenih s piko, kar vnaša v branje navidezen občutek determiniranosti in ločenosti od ostalega teksta. In dejansko verz, ki se lomi na sredini, v naslednji vrstici s pomočjo ločil in enakozvočnih besed dobi rahlo drugačno konotacijo in kontekst, zato se zdi, da lahko isto pesem beremo na več načinov. Ena izmed njih je pesem trening: “težke / stopinje se zaganjajo v / ustnice, ne moreš oprostiti. // nešteto koncev / se pase po tebi.” V pesmi z naslovom primitivnost se je zalepila globoko v nebo naših drhtenj pa se pesnik poigrava z besedama prozorno in porozno: “… vedno več vrstic je bledih. / prozornih. poroznih. skoznje / mezijo podivjane klofute. // vedno bolj smo prezebli. / vedno bolj se tehtamo / v drsenju skozi potrpljenje.”

Lucidne vizije, ki jih servira pesnikovo nezavedno, bralčevo nezavedno prepoznava kot oporne točke, okrog katerih nehote gradi smisel skozi mreže označencev, katerih označevalec je izmuzljiv in fluiden. Pesmi se na ta način izognejo klasificiranju in umeščanju v najrazličnejše sheme in kategorije, in to je tudi odlika Kobanovega pisanja. O posamezni pesmi namreč ne moremo reči, da je družbenokritična ali intimistična, objektivna ali subjektivna, angažirana ali larpurlartistična, saj jo lahko beremo na več vzporednih nivojih iz različnih vidikov realnosti, ki se osredinja skozi večplastni lik Dejana Kobana.

Črke se skozi mehanizme sozvočja in asociacije, ki jih pozna le pesnik, gostijo v besede in besedne zveze kot nemiren mrčes, ki postaja čedalje bolj glasen in nadležen, saj bralcu ne pusti počitka, ampak od njega zahteva aktivno držo in osredotočenost. Od njega zahteva prav to, česar v vsakdanjem življenju ni vajen, saj je – obkrožen z elektronskimi napravami, prevajalniki in umetno inteligenco, ki mu preparira realnost – navajen na udoben, razumljiv, enostaven in jasen monolog. Po drugi strani se zdi, da Kobanov monolog postaja vse bolj pluralen, razsrediščen in iztirjen. V pesmi z naslovom približujemo se iztirjenim, piše: “… manično opletamo / s pahljačami. Manično iščemo zlate žile. Ko / pridemo do ničesar, se zavijemo v zdrs. // opraskani rinemo v vrh.”

Dvoumno, ambivalentno in paradoksalno človekovo naravo, ki stremi na eni strani k doseganju vrha, na drugi pa si gradi podzemna skrivališča, še najbolje opiše pesem garje, domače živalice: “a boš že dogradil podzemno / skladišče? Logotipi ne tipajo. / grulijo. zabijajo. brišejo. monoliti / se skopajo v jutranji belini in sipljejo / občutek, da je svet nov in lačen. / pospravi oglje, v novi dobi bomo / trošili mamute, sekvoje, tintine. / jecljaš. Preveč cuzanja. slačiš / se. na varnem si. poješ piškotek. / se izprežeš. samozadovoljiš. / konec sveta te čaka v kavarni. / ne mudi se mu, poobeduje / presno pistacijevo tortico. // imaš še nekaj časa”.

Če se zdi, da se lahko tolažimo, da imamo v tem brezumnem svetu morda še nekaj časa za gradnjo podzemnih zaklonišč in piramid v podobi pistacijevih presnih tortic, nam čas, ki ga opisuje Mrčes, kot saharski pesek sproti izginja med prsti. Zaustavimo ga lahko le z neskončnim listanjem in prebiranjem pesniške zbirke, ki nam hkrati služi za preganjanje najrazličnejših insektov. Preverjeno.

Gledališka dodekalogija Tomija Janežiča nadaljuje svojo mozaično pot s predstavama 1979 in 1980, ki so ju – kot dvojček – uprizorili v Ustvarjalnem centru Krušče. "v inmimnem prostoru in vzdušju smo bili gledalci priče, s svojim miselnim in čustvenim prispevkom pa dejavni soustvarjalci gledališkega dogodka." Petra Tanko

Dva dimnikarja v sodobnem Oslu v srednjih letih, vodja oddelka in njegov podrejeni, oba srečno poročena z družinama, sta prijatelja tudi v zasebnem življenju. Medtem ko šef pripoveduje o svojih ponavljajočih se sanjah, v katerih se mu poželjivo prikazuje David Bowie, njegov kolega skoraj mimogrede navrže, da se je prejšnji dan prepustil spontanemu seksu z moškim, eno od naključnih strank. To presenetljivo epizodo je sicer priznal tudi svoji ženi, a izpoved pade mednju kot bomba in sproži verigo samoanalitičnih pogovorov med njima in njunima partnericama.

Norveški film Seks je uvodni del ohlapne trilogije vsestranskega ustvarjalca Daga Johana Haugeruda, v kateri se ukvarja s premislekom razmerij v današnji družbi. Podobno kot Sanje, ki so svojo pot v kinu pričele teden prej, je tudi Seks pretežno dialoški film, vendar ves čas vzdržuje napetost, ki izhaja iz uvodne premise, pa tudi iz recimo temu odnosa med notranjim in zunanjim svetom. Uvodna anekdota je tako šokantna za vse vpletene, da imajo vsi težavo z ubesedovanjem svojih občutij in poskusom njihovega razumevanja, oziroma vloge samih sebe znotraj te nove resničnosti.

Avtor v filmu lepo pokaže, kako sta spolnost in intimnost – ne nujno stoodstotno prekrivajoči se področji – še vedno zagatni tudi v liberalni, strpni in napredni družbi 21. stoletja. Precej pomenljivo je, da glavna lika nimata osebnih imen; zdi se, da hoče režiser in scenarist med kopanjem po najbolj zasebnem hkrati ustvariti neko širšo, občo prispodobo. Tu je tudi manjši pomislek glede pristopa, ki je v veliki meri intelektualističen. Če pustimo razredne stereotipe ob strani, je nekoliko težko pogoltniti dejstvo, da dimnikarja razpravljata, kot da bi imela prebrane »Misli« Blaisa Pascala ali Sørena Kierkegaarda, učiteljica za glasbo pa enemu od njiju kot terapijo priporoča Hanno Arendt … Éric Rohmer v svoji brezčasni mojstrovini Moja noč pri Maud, ki ga s Seksom povezuje kar nekaj podobnosti, te napake ni naredil.

A splošna obravnava snovi Daga Johana Haugeruda je vseeno dovolj šarmantna, da je mogoče to spregledati – dopuščam možnost, da je prav v tem pristopu preseganje razrednih pričakovanj – in preprosto uživati v njegovem razmisleku o poželenju in spontanosti, pa tudi o mejah med heteronormativnostjo in homoseksualnostjo. Morda tudi o krizi srednjih let kot najbolj banalni interpretaciji. Tudi o tem, kakšne so resnični odtenki med prevaro in izdajo znotraj partnerske z(a)veze, med fantazijo in uresničenjem, pa o telesnosti, užitku in čustvih, tudi o religioznih pogledih ter (samo)omejitvah.

Kljub temu da ima film Seks v pripovednem jedru neko transgresivno epizodo, ki to je ali pa morda tudi ni, in pri vseh vpletenih zbuja precejšnjo zadrego, je značaj filma blago komičen in hkrati toplo sočuten, globoko human.

Dalajlama je ena od ključnih globalnih osebnosti 20. stoletja – budistični duhovni voditelj, ambasador miru, pa tudi vodja tibetanske vlade v izgnanstvu. Ob njegovi 90-letnici, ki jo je obhajal v začetku julija, imamo možnost ogleda dokumentarca, ki združuje njegovo prvoosebno izpoved, pregled nepričakovano razburljive življenjske poti, pa tudi oris njegove filozofije, misli, vere in pogledov, ki jih skuša na temeljih tradicije posodobiti za naš čas.

Dokumentarec Modrost sreče je nastal v švicarski produkciji in sta ga v soavtorstvu podpisala Barbara Miller in Philip Delaquis. Film ne skriva svojih ambicioznih nastavkov; pripoved Dalajlame v studiu se izmenjuje s številnimi arhivskimi posnetki, ki predstavljajo njegovo boljšo plat, ter s kolažem vizualnih vložkov, podob z vsega sveta, zaradi katerih sem v spoju z meditativno glasbo na trenutke pomislil, da je film režirala kar umetna inteligenca po nareku.

Portretiranec govori v resnem, hipnotično umirjenem tonu o sreči in notranjem miru ter o poti, kako lahko to dosežemo ne glede na narodno pripadnost ali veroizpoved. V tem je, poleg karizmatičnega značaja, tudi univerzalna privlačnost njegove pojave. Zdi pa se, da dokumentarec nehote izpostavi neko slabost: v svojih neposrednih nagovorih, morda tudi zaradi svoje starosti, ostaja samo pri splošnih mestih, ki jih ni težko sprejeti, oziroma se z njimi povsem strinjati. Ob prepogostem ponavljanju in nabuhlih vizualnih vložkih pa se nisem zmogel – vsej dobronamernosti navkljub – znebiti občutka, da začnejo njegove misli v neki točki zveneti kot newagevske fraze. Vsekakor zelo slaba usluga portretirancu, ki ga avtorja s svojim pristopom ves čas obravnavata izključno kot »njegovo svetost«. Dalajlama je vendarle veliko zapletenejša osebnost, ki je preživela izjemno prevratne čase, vendar nam dokumentarec Modrost sreče ne privošči, da bi ga ugledali v vsej svoji mnogoterosti ali izvedeli kaj zares novega.

V času, ko nas vsakodnevno – v najboljšem primeru – bombardirajo razne skušnjave, v najslabšem pa kar konkretne bombe, je gotovo smiselno prisluhniti modrecu, ki nas skuša iskreno opomniti na dragocenost časa in bivanja in ozavestiti pravo pot k notranjemu miru.

V tem smislu je film Modrost sreče gotovo nastal v pravem času, a je zanimiv tudi politični trenutek filma. Ob napetem razmerju s Tajvanom namreč izpostavlja Kitajsko priključitev Tibeta, kjer okupatorji že desetletja izvajajo kulturni genocid nad starodavnim prebivalstvom. Dalajlama, ki je zaradi tega večino življenja prebil v izgnanstvu, se izkaže s presenetljivo spravljivim odnosom. Verjetno je v tem tudi nekaj diplomatske modrosti in odmev njegovega večnega prizadevanja za miroljubne rešitve ter iskanje ravnovesja s premočnim nasprotnikom v ohranjanju ogrožene avtohtone kulture.

PIše Marica Škorjanec Kosterca,

bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.

Naslov zbirke kratkih zgodb Nevenke Miklič Perne Revščina / zakladi obeta pripovedi o socialni tematiki z znanimi nasprotji, vendar se ta pojavijo le občasno. Podnajemnica, Fen in nekatere druge zgodbe segajo v težko otroštvo pripovedovalk in puščajo trajne posledice, duševne motnje vse življenje.

Vse zgodbe pripovedujejo ženske v prvoosebnih notranjih monologih, nekaj pa je tudi psihološko zelo prepričljivih tretjeosebnih opisov. Več zgodb zaznamujejo medosebni odnosi, čustvena razmerja in osebna stališča do drugih. Matere so prizanesljive in pretirano skrbne do svojih otrok, a odzivi na to niso vedno pričakovani.

Zaključek zgodbe Pege razkrije usodne dogodke, ki so povsem spremenili življenje pomembne uradnice. V firmi, kjer se ji je trideset let dobro godilo, jo preseneti novi lastnik, predstavnik multinacionalke, ki ugotovi, da njeno delovno mesto ni potrebno, in jo odpusti. Sama sebi in drugim noče priznati resnice, vendar se zatakne pri kreditu, ki ga je najela za nakup hčerinega stanovanje. Še vedno vzdržuje videz ugledne gospe, čeprav postane čistilka pri stari ženski in trikrat na teden pomaga dementni Vidi. Najpomembnejši pa je videz: »Strah me je edino teh temnih gub, ki so se začele nabirati okoli mojih oči, tega me je strah, gospa doktor.«

Zgodba Dragi starši zveni kot pismo ali dnevnik postarane in zgarane pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. »Kaj pa naj jim rečem, tem današnjim staršem. No, lahko bi rekla: gospa, vaša dvojčka sta nagravžno scrkljana, gospa, vaša Mila se joče za vsak drek, gospod, vaša Katarinca je samo suhe makarone … gospa, vaš Aleksej ima gnile že vse zobe v ustih, ali niste vi zelo priznana psihologinja po poklicu – aha, mogoče ga nočete trpinčiti z umivanjem …«

O svojih vrednotah razmišlja najstnica, ki je pravkar opravila maturo. Vsa zadovoljna sama s seboj in svojo popolnostjo v primerjavi z debelo sošolko, ki ima dva popravca, kuje načrte, kako bosta s fantom, ki je otrok narave, star dvaintrideset let in jo uči meditacije, odpotovala v Indijo. »Denar za pot in za prvo leto bom nekako vzela fotru in matki, ker sta že davno pozabila na vrednote in ju zanima samo še keš, zato bo to navsezadnje bolje zanju … Dareta ne zanima denar, ker živi za naravo in duhovne cilje. Majke mi. Grem kao študirat v tujino.«

V kratkih in zelo kratkih zgodbah pisateljica dokazuje, da je dobra opazovalka vsakdanjih in nekoliko drugačnih ljudi. Zunanjih dogodkov skoraj ni, vse dogajanje se razrašča v razmišljanje: prava resnica se razkrije na koncu.

Zgodba Udejanjanje dobrote je življenjsko vodilo mamice, ki nadvse ljubi svoji hčerkici, prijazna je tudi do vseh drugih ljudi, vsem znancem je kar naprej delala usluge, pekla peciva za nepomembne obiske, plačevala tortice, kavice, vstopnice prijateljicam in njihovim otrokom, podarjala bogata, izbrana darila za praznike in rojstne dneve; odzivi obdarovanih pa niso pričakovani. Spoznala je, da zaradi dobrote in pozornosti do drugih njeno življenje kljub vsemu trudu ali ravno zato ni postalo nič lepše, ampak ravno nasprotno.

Presunljiva je satirična zgodba Nevidna ženska. Skupina ljudi kramlja o ženski, ki so jo bežno poznali. Pripombe so bolj opravljanje kot spomini. In vendar je bila ta ženska žrtev zločina, umetnica, kiparka, kar znanci omalovažujejo. »Samo lepo, da smo prišli na pogreb, smo le bili njeni sošolci. Če ne bi bilo nas, bi bilo bolj žalostno. Pa že dolgo se nismo videli. Moramo ponoviti.«

Spremno besedo h knjigi je napisal Tomo Podstenšek, mojster kratkih zgodb: »Avtorica dokazuje, da suvereno obvlada različne jezikovne lege, ki jih ustrezno prilagaja starosti in lastnostim pripovedovalk, slog je zgoščen, veliko je namigov, ki širijo pahljačo možnosti interpretacij,« piše.

Piše Silvija Žnidar,

bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi.

Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza.

Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko.

Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.«

Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno.

Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

Piše Bojan Sedmak,

bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.

Slovenska književnost ne premore pravih vohunskih romanov; kriminalk je vse več, a zgodb o akcijah prikritih obveščevalcev komaj kaj, pa še ti se ne prilegajo povsem modelom žanra. Če v priložnostni pregled zadnjih let zajamemo nekaj primerov knjig s tovrstno tematiko – na primer Pod krinko Vladimirja Vauhnika, že v naslovu ironičnega Vohuna Iztoka Osojnika ali serijo knjig Jureta Godlerja o nezgodah agentskega para – lahko zaključimo, da so to bodisi dokumentirane biografije bodisi kritike vsega obstoječega bodisi nekake bondiade v zabavljaški maniri. Seveda ni v njih nič manj pomembnega, tudi slovenske kriminalke so se šele pred pol stoletja izvijale iz senc klasikov žanra s parodiranjem, zakaj pa ne, saj se je s parodijo celo začel moderni roman.

A tako kot se klišejem detektivk prilegajo žrtve in morilci ter logične razlage morov s kazenskimi konci, se tudi zgodbe z vohuni razvijajo po lastnih kalupih. Prvenstveno britanski imperialistični teksti, porojeni v prejšnjem stoletju in precej razširjeni v hladni vojni, so nastavili dominante tovrstnega pisanja, od katerih sta najbolj pogosta in zanimiva navezava na aktualno geopolitiko in problem identitete književnih junakov. Slednja je praviloma pogubna predvsem za ljudi, ki so pripravljeni ubijati za dve ali tri nasprotne strani, manj tragična pa najbrž za tiste, ki to počnejo rutinsko za vse mogoče naročnike in dobre plačnike. Dandanes, ko se tragičnost porazgublja med avtomatizirano banalnostjo zla, vohunstvo vsekakor žvižga okoli ušes in vara poglede tudi v najnovejših planetarnih razmerjih, in sicer zelo neslišno in nevidno s sofisticirano digitalno tehnologijo.

Roman Mihe Lamprehta Vrij ni eksplicitno roman o vohunstvu, a je v njem mogoče zaznati vseprisotnost obveščevalnih dejavnosti. Boj za informacije in manipulacije z njimi je motivno gonilo v obeh narativnih linijah, ki jo vsevedni pripovedovalec vleče vzporedno in s tem spretno vzbuja bralno radovednost, kaj ju bo kdaj združilo. V eni ruski FSB in izraelski Mosad na preži za pretoki zlata, ki so ga nacisti izpulili pomorjenim Judom, naletita na par dedičev iz teh virov, zato pošljeta na teren konkurenčne profesionalce; v drugi sibirski oligarh kriminalno diktira posle ob veliki mednarodni investiciji v medicinski center v daljni Jakutiji; oba dogajalna tokova pa se stekata v evropski, v glavnem v švicarski in lichensteinski bančni sistem.

Lamprehta za poznavanje ruskega miljeja zgodbe avtorizira dolgoletno novinarsko delo, še posebej sedemletna službena izkušnja z dopisništvom iz Moskve, ne nazadnje tudi predlani izdana knjiga komentarjev z naslovom Kratka zgodovina vojne v Ukrajini, kot prevajalec pa je podpisan pod nekaj knjig ruskih piscev. In to ni edina vednost, ki veje iz tega skrbno premišljenega in izpeljanega besedila, saj je v vsakem od triinštiridesetih poglavij mogoče zaznati avtorjevo splošno družboslovno in strokovno širino, najsi piše o zapletenem poslovanju bank in mimogrede omenja znamke švicarskih ur ali o zasebnih letalih, razlaga vrij in kriminalno uporabo kriše in kompromata ali posreduje dejstvo, da je staro pohištvo najbolje osvežiti z lanenim oljem … Pozornost vzbujajo deli, v katerih se eden od protagonistov – teh je v prepletanju zgodb pač več – sooča z izzivi alpinističnega plezanja, pa tisti, v katerih pisec z esejističnimi vstavki niza okrutna zgodovinska dejstva ali predstavlja prakse vzhodnjaške duhovnosti. Vpliv poročevalskega stila na avtorjevo pripovedništvo je zaznaven v prvi četrtini besedila, nato pa se pojavijo prvi dialogi in v nadaljevanju jedrnato in učinkovito pospešujejo dogajanje. Iz razgibanega dogajanja izstopajo asociativni deli kot dokazi o jezikovni moči pisca, ki se je po desetletjih posvečanja publicistiki namenil izraziti literarno; tak je na primer notranji monolog književne osebe, sestavljen iz domala samih enobesednih stavkov. Ali pa retorično učinkovit seznam različnih eksistencialnih položajev ljudi, ko presenečeni ugotovijo, da imajo v posesti enormne količine denarja. Nekateri »… bi premoženje razpršili, en del bi dali v dobrodelne namene, en del bi porabili, en del varno naložili. Nekateri bi vse dali Cerkvi, nekateri bi odpotovali na pot okoli sveta, nekateri bi se prijavili v vrsto za komercialni polet v vesolje, spet drugi bi kupili podjetje, tretji bi v mondenem kraju začeli novo življenje, nekateri bi kupili ali ustanovili svoj športni klub, nekateri bi kupili nove priležnice, ljubice in nove prijatelje …« In tako naprej, pisateljev seznam odzivov na bogastvo se nadaljuje na dveh straneh; tako kot tudi na nekem drugem mestu podobno naštevanje načel, po katerih vsak človek »kreira svoje načrte, poti in načine življenja«.

»Svojim ambicijam in notranjemu glasu« sledijo tudi književne osebe Vrija: Luboš Stibarek, Hannah Lippmann, Hana Zavoral, Reiner Kral, Franz Verhoven, Vadim Petrof, Kyla Sanders alias Cveta Pesek, Rovilij Maratov, Musa Gabajev, Bondarenko in drugi, nujni za vézenje sižeja, od direktorjev korporacij do operativcev tajnih agencij ... Vsi ti s svojo številnostjo ne onemogočajo preglednosti dogajanja; vsak značaj je v svojevrstni situaciji zgoščeno podan z družbenim položajem in iz njega izhajajočo psihološko verjetnostjo. A vsi, se zdi, delujejo v nečem, kar jih presega kot skrivnost, naključje, usoda ali inteligenca Drugega …

John La Carré je nekoč izjavil: »Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.« Poleg ogledala svetovnemu dogajanju namreč ponuja še pogled v kompleksnost človekovih ključnih odločitev. Te je že Tajni agent Josepha Conrada prikazal kot sile, ki pronicajo globoko v intimno tkivo na tragičen način, s katerim se ne morejo ponašati kateri drugi tipi proze. A sporočilo iz Lamprehtovega prikaza sveta kljub v njem pomorjenim in ubitim likom ni pesimistično, saj vsebuje verjetje v obstoj osnovnih človekovih vrednot, četudi so te nenehno ogrožane. Na platnice je urednik knjige Boštjan Narat Meden zapisal, da je Vrij »roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje. Od spretnega manevra do katastrofe je samo korak.« In morda res v svetu, kjer nič ni takšno, kot je, ker se takšno samo zdi, umetniško pisanje pove o njegovem realnem stanju paradoksalno več kot sicer hvalevredno raziskovalno novinarstvo.

Stvarno komunikativen in etično dognan roman Mihe Lamprehta Vrij napeljuje na razmislek o tem, kako so lahko krhki ljudje, izpostavljeni grozljivostim sodobnosti, sposobni za pogumna dejanja, čeprav je njihov življenjski kredo le naivna poštenost. »Z vso enostavnostjo. Predvidljivostjo. Natančnostjo. In lepoto. In mogočnostjo.« In kot dodaja avtor zadnjih stavkih svojega odličnega leposlovnega prvenca: »Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.«

In družno s sedanjostjo mogoče navdih za naslednjo pisateljsko avanturo.

Glavna junakinja filma je srednješolka Johanne, ki se na vso moč zatreska v svojo novo profesorico norveščine in francoščine. Film jo spremlja, kako se prebija skozi ta obenem čudovita in mučna čustva, ko se vse bolj zaveda, da se to ne more razviti v nič otipljivega. A vseeno poskuša. Ob tem skozi notranje monologe gledalcu razlaga svoja občutja, sanje in namere, potem pa se odloči žar svoje zaljubljenosti zapisati v zgodbo. Ker živi v dokaj liberalni družini, svoje pisanje pokaže babici, in ta ugotovi, da to sploh ni slabo.

A to ni zgodba o meteorskem vzponu mlade literatke, temveč zgodba o tem, kako njeni zapisi vplivajo na življenje ljudi okrog nje. Prvi odziv je kakopak šok in, vsaj pri Johannini materi, strah. Navzven mati sicer trdi, da gre za strah pred morebitno zlorabo njene hčerke, a dejansko jo je presenetilo njeno odraščanje. Babica, ki je pesnica in je torej bolj odprta, obenem pa je to življenjsko fazo že prestala s svojo hčerko, je kakopak bolj liberalna in zagovarja objavo. Skozi vse te debate roman počasi pridobiva lastno osebnost in odriva tragičnost Johannine romance v ozadje.

Vse to vodi v številne nepričakovane situacije, vroče družinske razprave in upodobitve prizorov, naracij in razlag, pri katerih gledalci vse manj vemo, kaj se je zares zgodilo, kaj so Johannine sanje in kaj njena razlaga situacije. Za povrhu zgodbo prežema subtilen skandinavski humor, ki ohranja film v ravnotežju, ko se ta izmenično nagiba k tragični neuslišani romanci in k širšim etičnim dilemam takega razmerja.

Režiser in scenarist Dag Johan Haugerud, ki je generacijsko bliže babici kot glavni junakinji, zgodbo filma premišljeno stke z uporabo različnih orodij filmskega jezika – celo takih, kot je pripovedovalec v offu, ki je v filmih redkokdaj uspešno uporabljeno orodje.

Skozi nekaj časovnih preskokov, upodobitev sanj in s prikazom sicer romantizirane, a izredno žive norveške prestolnice, ustvari razgibano filmsko pripoved, ki gledalca zlepa ne izpusti iz primeža.

V zadnjih letih je norveška kinematografija ustvarila globalni pečat s filmi Joachima Trierja, kot je bil za več oskarjev nominirani Najbolj grozen človek na svetu. Seveda poleg konsistentnega vpliva njihove produkcije otroških filmov, ki so redno vključeni tudi v program Kinobalona in Art kino mreže. A Trierjevi in Haugerudovi filmi si delijo očaranost z glavnim mestom države, ki postane lik ali pa vsaj ključni element razvoja človeških junakov, in tako pripomore k njihovi kompleksnosti.

Letos je še posebej veliko leto za norveške filme, saj jeseni prihaja v kine nov Trierjev film Sentimentalna vrednost, ki je slavil v Cannesu, medtem ko so v začetku leta prav Sanje prejele glavno nagrado Berlinala. Čeprav so Sanje zaključena zgodba, pa so le del režiserjeve kontemplacije o sodobnih razmerjih in njegovem domačem mestu. V tedenskem razmiku na kino spored namreč prihajata še Seks in Ljubezen, ki s Sanjami tvorita tematsko trilogijo.

Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko.

Gledališka struktura, ki se razliva čez meje medija, v fizično, duhovno in družbeno izkušnjo; tako bi lahko z enim stavkom opisali predstavo Človek z lune: Srečevanja, ki jo je uprizoril razširjeni in obogateni kolektiv Kud Ljud, v prostorih Stare pošte poleg Slovenskega mladinskega gledališča.