Pridejo časi, ko si na ves glas navijem gospel.

Tudi med hojo v hrib, saj priznam.

Iz črnske duhovne glasbe, rojene iz preizkušenj in izživljanj nad temnopoltimi sužnji, veje veliko vere, veselja in notranje moči …

V potu svojega obraza, pod udarci bičev na poljih in plantažah, so gojili upanje v svetlo prihodnost, čeprav so bili ves čas v nevarnosti in bližini smrti.

V potu svojega obraza, ko grizem v strmino ali tipam za oprimki, sama gojim upanje v boljši svet in v boljši jaz.

In razmišljam, kot razmišlja veliki Jean-Jacques Rousseau …

"Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa bolj ko se bliža eteričnim višinam, bolj sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost.

Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenja: izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira.

Na ta način srečno razpoloženje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo."

Seveda ni mogoče primerjati trpljenja sužnjev in “trpljenja” gornika.

A kot so oni našli sredstvo zoper telesne in duševne bolečine v duhovni glasbi, ga sama iščem v svojem “gorniškem spiritualu”.

Nad prepadi ni več vprašanja: "Zakaj? Kje je odgovor?"

Odgovor je naslednji korak.

Naslednji vdih.

Naslednji izdih.

Naslednji vrh.

Življenje.

Najmanj se bojim smrti, kadar najbolj ljubim življenje.

Kot v gospelu.

Slišiš in čutiš, kako sužnji poznajo in ljubijo življenje, ker poznajo nevarnost in bližino smrti.

A ne objokujejo krivic.

Ne objokujejo trpljenja.

Iščejo luč in se s pesmijo dvigajo nad okove vsakdana.

Te vrste bolezni, obtoževanja krivic, tudi gore ne zdravijo.

Če vanje prihajam s takim namenom, vidim le njihovo hladno obličje. Če prihajam s praznim srcem, bom s praznim srcem odšla.

Kadar pa v naročju gora iščem lepoto, vero, moč in dejanja, najdem moč volje, davno zamrle nagone, sile in čute … Življenje.

Najdem svoj “gospel”.

In “Oh, happy day!”, ni me več strah, da sem samo “drobec sončnega prahu, sestavljen iz senc in svetlobe.”