Predmeta, ki sta navdihnila moje tokratno jutranje razmišljanje, boste danes našli samo še na redkih podstrešjih starih čevljarskih mojstrov in v muzejih. To sta šilo in kopito – nepogrešljivo orodje čevljarjev.

Šilo je orodje iz dolge, tanke konice in ročaja za delanje lukenj pri šivanju česa tršega, debelejšega. Poleg čevljarjev šilo uporabljajo tudi sedlarji. Kopito pa je spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje in oblikovanje obuval.

Žal bomo danes težko našli čevljarja, ki bi se mu zdelo vredno prišiti odtrgan podplat ali pa čevlje dati na kopito, da bi se razširili. To ne pomeni, da hodimo bosi. Kje pa. Danes lahko obutev kupimo na vsakem vogalu, a bolj poredko s šivanim podplatom.

Kljub imenitnemu poslanstvu, ki ga je imel čevljar, smo mu nadeli tudi slabšalna imena: od krpača do smolarja. S krpanjem starih čevljev si čevljar res ni mogel ustvariti bogastva, še manj, če je imel smolo in je sešil preozke ali premajhne čevlje.

Ne samo čevljarjev, tudi nas se kdaj drži smola, nekaterih celo vse življenje. Čevljarska smola je bila v skromni delavnici nepogrešljivi del čevljarjevega orodja. Z njo je čevljar smolil dreto, močno nit za šivanje usnja, da je lažje šla skozi iglo. Če je čevljar poleg smole za smoljenje drete imel še življenjsko smolo oziroma, če ga je kdo nasmolil, potem je pobral šila in kopita. To v prenesenem pomenu pomeni, da je vzel vse svoje stvari in odšel. Nekateri to storijo sami od sebe, drugi pa sledijo hladnemu nasvetu, naj to storijo čim prej.

Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, tako jaz kot vi smo včasih čevljarsko orodje. Enkrat šilo in kopito, drugič smola in dreta. Vsak zase skoraj neuporabni, vsi skupaj pa celota, ki ne more druga brez druge. Velikokrat pa vsi skupaj nasmoljeni, izkoriščani tako kot čevljarji. Takrat nam preostane samo, da poberemo šila in kopita. To ne pomeni nujno naše slabosti.

V naših življenjskih delavnicah mora biti poleg že naštetega orodja vsaj še igla. Čim bolj je na enem koncu ošiljena, tem laže bomo z njo šivali dele svojega življenja. Seveda lahko z iglo koga tudi zbodemo ali pa se zbodemo sami.

Ob vbodu ostre konice igle bomo začutili pekočo bolečino, ki bo sčasoma popustila. Veliko prej kot življenjski vbodi in luknje. Tudi ko bolečina popusti, je sled vbodov in lukenj še vedno vidna.

Če hočemo postati dobri čevljarji, moramo prijeti tudi za iglo. Samo šilo, kopito, smola in dreta bodo za preživetje premalo. In ne pozabite: tudi iz manjših in barvitih krp lahko sešijemo čevlje s trdnimi podplati.