Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki.
Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.